Pozitivno starševstvo – ohranitev otrokove esence

Esenca je edinstvena življenjska sila vsakega bitja

Ko človek »ozdravi« svoje energetske značajske strukture, znova zaživi brezskrbno, lahkotno, radostno … S pomočjo okrepljene korenske čakre zaupa v vsak moment prihodnosti in si ne dela lažnih utvar, saj ima realne cilje. Hkrati si ne dela slabih scenarijev, saj se zaveda, da je strah spoštovanje le balast, ki lahko kmalu seže čez vse svoje meje. Enostavno ne pademo več pod vpliv razumskega uma, ampak nas vodi čustveni um, kot otroka do njegovega tretjega leta starosti. V nekem pomenu čustvena inteligenca, ki jo narekuje srce in intuicija.. Samo intuicijo se naučimo poslušati in tako znova zaživimo z močjo v sebi, ki nam je bila odvzeta z nepravo mero avtoritete v takšnem ali drugačnem smislu. Vredno je razumeti, da smo po karmičnem zakonu kreatorji svojega življenja. Čez vse lekcije lahko gremo, če nam lastni ego to dovoli. Pogosto pa se žal zgodi, da moramo pasti, če želimo rasti. In moramo videti pekel, če želimo videti nebesa. Ti reki so zelo resnični in jih žal razumemo šele takrat, ko jih izkusimo na lastni koži. Če bi bilo drugače, bi bilo življenje preenostavno in nam le-to nebi dajalo pogojev za osebno in duhovno rast.V prispevku Srca ni tako enostavno odpreti sem omenila, da moramo najprej spremeniti odnos do sebe, šele na to lahko spremenimo odnos do naše okolice in okolica ga posledično spremeni do nas. Pri tem pa za pozitivno starševstvo velja enako. Starš mora najprej pomagati sebi, če želi nuditi svojemu otroku pogoje za njegov optimalni razvoj. Med spreminjanjem odnosa do sebe, raziskujemo vse situacije našega življenja, okolje v katerem smo odraščali in naš odnos do okolice. Ko dojamemo, zakaj mi delujemo kot delujemo, lahko hitreje najdemo pot, kako usmerjati naše delovanje drugače in s tem tudi vzgajati naše otroke drugače. Bistveno pa je to, da za naše delovanje niso krivi naši starši, in za njihovo ne njihovi starši itd. Nihče ni kriv, vse je bilo tako, ko je pač bilo v okviru posameznikovih zmožnostih in posameznikovih lekcij. Ko dojamemo to, smo zmagali znotraj sebe in sprejmemo svojo lekcijo. V tokratnem prispevku se bom znova dotaknila teme energetskega razvoja posameznika in dodala svoje izkušnje.

Skratka, kar želim povedati je to, da če človek želi popraviti svoje značajske »hibe«, je mogoče vse. Pri značajskih »hibah« je nujno pogledati vase in ugotoviti, koliko »nezdrav« ego imamo ter sprejeti marsikatero resnico o sebi. Samega ega sem se dotaknila v prispevku Ko ego reče ne in ko srce reče ja. Pri popravljanju lastnih značajskih »hib« potrebujemo vrsto veščin, katere potrebujemo tudi pri energetski samopomoči v primeru bolezni. Oboje od nas zahteva vztrajnost in potrpežljivost ter razumevanje telesnih procesov. Ta orodja so močna želja po ozdravitvi, volja po iskanju rešitev, vera v pravilno poslušanje intuicije, pripravljenost na telesne in čustvene odzive, kot so reakcije organizma ali akcije »izgubljene« življenjske energije ali esence. Ti so dejansko odgovori samozdravilnega mehanizma v telesu, in sicer na začetek popravljanja napak v organizmu. Oziroma na uspešno čiščenje blokad in vzpostavljanje naravnega ravnovesja Yang-a in Yin-ga v energetskem telesu. Ti odgovori se pojavijo tudi v primeru popravljanja značajskih »hib«, saj tako organizem ozdravlja psihosomatske izvore raznih obolenj. Ozavestiti to, je sicer zelo težko, če nam čakra pleksusa ne dela optimalno in je naš ego premočan oziroma ni v svojem ravnovesju zavesti. Sicer pa je v smislu subtilnih teles tudi sakralna oziroma spolna čakra povezana z našim čustvenim telesom in z našo pripravljenostjo čutiti svoja čustva.

Eno izmed metod energetske samopomoči, ki se je poslužujem, sem omenila v prispevku Alternativno zdravljenje 2. Skratka vso energijo oziroma osredotočenost, ki nam iz takšnih ali drugačnih opravičenih razlogov ni bila dana med odraščanjem, lahko pridobimo tudi kasneje in tako popravljamo energetske značajske strukture. Naš značaj je pokazatelj in zrcalo nas, ki daje razlago o dojemanju medčloveških odnosov in dojemanju vsakdana. Značaj se torej med drugim razvije tudi preko omenjenih struktur. Pri odkrivanju svojih struktur, ki so nastale med odraščanjem, in pri učenju o samem razvoju človeka, me navdih vodi iz lastnih stališč, preko katerih spoznavam svoja dva otroka. Sam razvoj človeka enostavno razumem, zato si želim nuditi otrokoma razvoj v zdravi oziroma pozitivni luči. Iz moje želje izhaja vso zanimanje in povezovanje, ki ga v prispevkih delim z bralci, in sicer v morebitno pomoč tistim, ki se tako kot jaz, radi poglobijo v vzgojo svojih otrok.

Sam razvoj čaker otroka hkrati razvija še energetske značajske strukture in te razkrivajo pet energetskih tipov ljudi, kar sem že omenjala v prispevku Za otrokov značaj ni kriv otrok. Navadno se alternativne metode poslužujemo takrat, ko želimo odpraviti zdravstvene težave, in kmalu se začne zemeljska energija matriksa razporejati po telesu tako, da začne popravljati tudi omenjene strukture. Hkrati se iz le-teh da uporabiti dobro in zavreči slabo. Posledično se človek počuti mnogo bolje in ima s tem vse možnosti razmišljati v pozitivni luči. Bistveno je namreč to, da je ravno dobro počutje starša ključno, za vzdrževanje veščin in sporočil pozitivnega starševstva. V zgoraj omenjenem prispevku sem po knjigi Energetska samopomoč, ki jo je napisala dr. Suzana Landripet, povzela pet tipov ljudi, ki so mi vodilo pri tokratnem prispevku o moji osebni preobrazbi.

Moje iskanje esence oziroma moja preobrazba

Ko smo v oblakih s svojimi mislimi

»Nebesi tip—Ta energetski tip značajske strukture nastane v prvem obdobju od spočetja do poroda, torej ko smo še v materinem trebuhu.« (citirano po Landripet 2006, 70)

Med tem časom, ko se nam razvija ta energetski tip, se začne razvijati tudi naša korenska čakra. Ta ima prvotno nalogo povezati otroka z mamino prvo čakro in zagotoviti njegov obstoj oziroma ga prizemljiti. Njeno delovanje se kaže v zaupanju v življenje. Je močno odvisna od čustev, ki jih doživlja mati v nosečnosti. Vsa materina čustva (žalosti, jeze, straha, radosti, zaupanja…) otrok čuti od matere že pred rojstvom. Seveda pa na to vplivajo lahko okoliščine, ki se jim ne moremo izogniti. Težko verjetno, kaj ne? Ta dejstva se nam dokažejo takrat, ko si upamo iti v meditacijo regresije. Seveda pa med to meditacijo lahko odkrijemo še mnogo več… Včasih tudi kaj na drugih področjih življenja, kar nas sicer lahko kasneje ovira, in sicer vse do trenutka, ko nam srce poda odgovore na svoja vprašanja.. Da pa se vrnem k temi prispevka, naj nadaljujem z dejstvom, da se je  ta struktura pri meni odražala tako, da nisem povsem poslušala okolice, saj sem nenehno tavala v oblakih s svojimi mislimi. Z osredotočenostjo na ta trenutek in zdaj sem imela ne malo težav, ki me malce spremljajo še danes. Po pozitivni plati pa mi daje prednost, da lahko pišem, da se lahkotno povezujem z univerzalno energijo, da iščem alternative pri težavah ter da razvijam intuicijo. Pomaga mi, da odkrivam svoj potencial, se izobražujem in usposabljam na področju, ki me zanima. Pred vajami črpanja matriksa, je bilo tavanje mojih misli zelo moteče, saj sem bila nenehno povezana z univerzalno vesoljno energijo preko temenske čakre, ne pa z nevtralno zemeljsko energijo iz matriksa preko korenske čakre. Posledično sem imela v mislih mnogo kreativnih idej, ki jih nisem zmogla realizirati oziroma prizemljiti. Danes, ko sem s črpanjem nevtralne zemeljske energije dosegla razvoj prve korenske osnovne čakre, in še razvijam postopoma ostale, bistveno lažje stopam po poti, ki je sicer še dolga do mojega cilja, ampak brez tega izkustva, se ta pot ne bi nikoli niti začela. Črpanje matriksa nam namreč daje v čelni čakri še frekvenco rdeče barve poleg modre. Ta čakra ima dva vidika z različnima frekvencama barve, ki skupaj tvorita indigo barvo. Modro frekvenco iz grlene čakre in rdečo frekvenco iz korenske čakre. Ko čelna čakra deluje s pravo frekvenco indigo barve, lahko človek deluje optimalno v tej meri, da zna ideje tudi realizirati s svojim delovanjem.

Ko ne “prerežemo popkovine”

»Večni otrok—Ta energetski tip strokovno poimenujejo tudi oralna značajska struktura, ki nastaja v obdobju od rojstva pa do konca drugega leta življenja.« (citirano po Landripet 2006, 75)

Med tem časom, ko se nam razvija ta energetski tip, se začne razvijati tudi naša sakralna čakra ali spolna čakra. Ta je sedež primarnih čustev (strah, jeza, žalost, radost, stud…) in njeno delovanje kaže odnos do drugih ljudi. Ta je po mojem mnenju zelo vezana na vzgojo, ki nezavedno deluje tako, da otroku ne da optimalnega razvoja njegovih zmožnosti. V tej dobi odraščanja začenja otrok dobivati zaupanje v svoje zmožnosti in se začenja povezovati s samim seboj. Slednje pa mu daje zaupanje, da lahko sam črpa energijo za svoje delovanje. S tem mu je v odrasli dobi omogočeno razumevanje, da ni odvisen od drugih in da lahko z lastnim umom rešuje težave. Na kratko rečeno »prereže popkovino« in se zave, da je sposoben in zmožen sam voditi svoje življenje po poti svojih želja. Skratka ni odvisen od pomoči drugih pri reševanju vsakodnevnih majhnih izzivov. Vse to pa mu daje zdravo samopodobo, zdravo samozavest in zaupanje vase. Tak otrok bo vedno sposoben reševati svoje težave in bo v težavah videl izzive in rešitve, ne pa nadležne težave, ki nimajo rešitev. Energetska značajska struktura večnega otroka, pa je bila pri meni in je deloma še, precej intenzivna. Osebno nisem bila nikoli razvajena v materialnem smislu, za kar sem staršema izredno hvaležna. Razvejenost se je odražala zaradi spleta okoliščin zaradi domnevne bolezni, ki jo naj bi imela kot dojenčica. Za omenjeno bolezen je nevarnost izbruha le-te v puberteti, in iz tega razloga sem bila deležna vse pozornosti, ki pa se je odražala v popolnoma razumljivi pretirani skrbi zame. Ta skrb pa ima žal tudi te slabe plati, da se v tem primeru naredi dostikrat namesto otroka kaj, kar otroku ni v pomoč v odrasli dobi življenja. Ampak ko okoliščine vplivajo na zdravje otroka, se seveda naredi vse, da se otroka obvaruje, in da se mu omogoča normalno življenje. Besede mojega očeta mi bodo ostale v spominu za vse življenje, in na srečo se danes oba le toplo nasmejeva, ko omenim to. Vedno je namreč govoril: »Ti ne veš, kako težko bo tebi v življenju.« Res je, težko je bilo, a na srečo je sedaj iz dneva v dan moje življenje lahkotnejše. Pred črpanjem nevtralne zemeljske energije iz matriksa in pred posluževanjem ostalih alternativnih metod samopomoči, pa se je moja energetska struktura večnega otroka odražala v tem, da sem na vseh področjih delovala po liniji najmanjšega odpora. Pričakovala sam, da bodo drugi reševali težave namesto mene, in dejansko sem na informacije le čakala. Nisem marala izzivov, danes pa se jih veselim, saj jih bom na področju za katerega se izobražujem in usposabljam, potrebovala še mnogo za svojo rast in za osebni razvoj do cilja. Sedaj vse težave mirno spremenim v izzive in zaradi lastnih stališč lahko vedno najdem rešitve. Bistveno je to, da sem začela odločitve prevzemat suvereno, brez straha pred kritikami in brez strahu pred padci. Saj je vse del učenja in napake so vendar dovoljene ter popravljanje le-teh je motivacija pri naši rasti. Imam svoj um, ki najde vse povezave, ki si jih želim najti. In imam svoj Jaz, ki je začel živeti svoje življenje ločeno od pogledov in stališč okolice. Je pa ta struktura malce povezana tudi z notranjim otrokom. Osebno me še kdaj, ko premagujem odzive alternativnega zdravljenja, ujame ego, ki me želi ustaviti pri ozdravitvi notranjega otroka. Ampak, ker imam zraven sebe prave ljudi ob pravem času, mi tudi to uspeva, in vsakič se naučim nekaj novega, in vsakič napredujem pri osebnostnem razvoju. Hkrati pa lahko dodam, da sem za to izkušnjo staršema izredno hvaležna, saj se je zadeva pred časom podobno odvijala pri mojemu otroku. In ravno lekcija moje izkušnje mi daje moč, da jaz mojega otroka ne bom »zavila v vato«, kajti če bom storila to, bo moj otrok kot odrasla oseba ponovil mojo zgodbo in ne bo mu lahko v življenju. Na srečo pa bom jaz lažje storila to, saj sem z meditacijo ta stres že izločala, in potreba po vračanju v preteklost je izzvenela. Ko je moja mati doživela z menoj takratni stres, pa teh alternativnih pomoči še ni bilo tako dostopnih kot danes, in za njo je bila naloga bistveno težja.

Ko nam je celi ljubi svet kriv za vse v našem življenju

»Žrtev—Z uporabo strokovne terminologije govorimo pri tem energetskem tipu mazohistični značajski strukturi, ki nastaja v obdobju od drugega do četrtega leta, ko energijo spet potrebujemo na nov način.« (citirano po Landripet 2006, 79)

Med tem časom, ko se nam razvija ta energetski tip, se začne razvijati tudi naša čakra poimenovana pleksus – sončni pletež. Njeno delovanje predstavlja odnos do samega sebe. Ta predstavlja razvoj otrokovega ega. Ta energetska struktura je vezana na vzgojo, ki nezavedno deluje tako, da otroku ne postavlja zdravih meja, da bi z njimi dolgoročno znal sprejeti lastno odgovornost za svoje življenje. Ko otrok zna sprejeti odgovornost za svoje življenje, pomeni, da ima ta otrok v prihodnosti lastna stališča, ki jih je zmožen zagovarjati z lastno hrbtenico. Oziroma ta otrok bo imel zdrav ego, in se mu ne bo treba z zdravljenjem svojega ega dokazovati pred drugimi ljudmi. Otrok bo lahkotno samemu sebi dokazoval svoj Jaz, in tako ne bo črpal energijo drugih ljudi preko čakre sončnega pleteža, ampak nevtralno energijo preko svoje korenske čakre. Tak otrok se bo kot odrasla oseba znal vedno suvereno postaviti zase in ne do dovolil, da bi drugi teptali njegov Jaz. Hkrati pa tudi ne bo »igral« večne žrtve, ampak bo stremel za tem, da si lahko sam izboljša svoje življenje. Pri svojih težavah pa ne bo krivil druge, ampak bo imel izoblikovano razumevanje, da so težave le lekcije v življenju. Ko imamo lastna stališča in moč za premagovanje lastnega ega, takrat nam življenje podari tudi podporo ljudi, ki jih najbolj potrebujemo na svoji poti do cilja. Osebno sem imela to značajsko strukturo dokaj intenzivno, ampak sem jo tudi dokaj hitro premagala, saj so me okoliščine prisilile v to. Ta se je odražala predvsem v tem, da za svoje življenje niti nisem hotela slišati, da bi sprejela odgovornost, kaj šele, da bi o tem razmišljala in kaj za to naredila. Vsi so bili krivi za moje težave. Enostavno sem za vse krivila druge (starše, otroke, partnerja, ostale ljudi, državo, sistem, svet). Z energijo matriksa in z vesoljno energijo, pa sem dojela, da je vsak odgovoren za svoje življenje. Ni pomembno verjeti, da si življenje pred rojstvom izberemo. Torej ni pomembno verjeti v karmični zakon. Dovolj je mišljenje, da nam ni nihče kriv, in da so vse le lekcije za naše učenje in za spreminjanje sebe. In če v lekcijah najdemo dobro, lahko zaradi njih ozavestimo ogromno potencialov, ki nam lahko koristijo na naši poti življenja. Končno začnemo kreirati svojo prihodnost in se ne opiramo več na omejitve, ki nam »ne dovolijo« da bi kaj spremenili.

Ko želimo imeti pod kontrolo delovanje vsega in vsakogar

»Kontrolor—Strokovno se imenuje ta energetski tip tudi psihopatska značajska struktura (naj spomnim, da teh poimenovanj ne smemo mešati s psihološkimi/psihiatričnimi termini in njihovimi pomeni) in nastaja v obdobju predpubertete (od 5-6 do 11-12 leta starosti.« (citirano po Landripet 2006, 81)

Malo pred časom, ko se nam razvija ta energetski tip, se začne razvijati tudi naša srčna čakra. Ta predstavlja sedež sekundarnih čustev in njeno delovanje se kaže v prejemanju in dajanju ter dojemanju ljubezni. Hkrati se v obdobju razvoja tega energetskega tipa razvija tudi naša grlena čakra. Njeno delovanje pa se kaže v izražanje sebe. Ta energetska struktura je vezana na vzgojo, ki deluje v smislu nehotenega dajanja prevelike odgovornosti na otroka. Zelo pa vpliva tudi vzgoja, ki temelji na nenehnem kritiziranju otroka ali na zahtevanju nezdrave poslušnosti starša, oziroma pretirana avtoriteta nad otrokom. Bolje rečeno, da se otroku ne dovoli da izraža sebe, oziroma to, kar otrok je v svoji esenci. Otrok posledično ne upa izražati sebe zaradi straha, da ne bo dobil starševske ljubezni, zaradi straha pred konfliktom z okolico in zaradi straha pred kritiko na njegova stališča. Dejansko ne zmore diplomatsko komunicirati in se raje zapre vase in v duši ustvarja negativno frekvenco, ki ni izražena oziroma vsebuje potlačena čustva. Ali pa pride povsod v konflikte z ljudmi. Takšne zakoreninjene vzorce namreč otrok, ko je odrasel in postane sam starš, nehote predaja naprej na svoje otroke. Kot tudi vse vzorce iz vseh »nezdravljenih« energetskih struktur, predaja ne le svojim otrokom ampak celotni okolici. Tudi staršem, partnerju, sodelavcem, prijateljem, znancem, skratka svetu. Ta otrok ne bo nikoli vedel kdo je, od kod je, kam gre in kaj želi od svojega življenja. Ne usmerjajmo otrok po svojih idealih ali kritikah, raje jim pomagajmo najti njihovo predvideno pot, njihov smisel življenja, če sami ne zmorejo. Srčna čakra je tista, ki daje otroku pristno povezanost ali stik s starši. Če je tukaj dovolj ljubezni od obeh staršev, ima otrok oba starša v srcu vse življenje. Žal pa ljubezen ni dovolj. Tudi prisluhniti otroku, ko nas potrebuje in ga podpirati pri njegovem smislu ima svojo težnjo, ki šteje za vse življenje. Grlena čakra, ki pomeni izražanje, pa je močno povezana s sakralno čakro, ki je sedež, kot že rečeno, vseh primarnih čustev. Optimalno delovanje sakralne čakre in grlene čakre mi sedaj daje možnost, da vsa ta čustva izražam na zdrav in diplomatski način. Poleg tega pa je vrsto mojih predhodnih prispevkov nastalo ravno zaradi težave v grleni čakri. S pisanjem – izražanjem sebe, namreč dajem podporo svojemu samozdravilnemu mehanizmu, da izvaja svoje procese in zdravi kronično vnetje preveč delujoče ščitnice. Hkrati se učim tudi diplomatskega izražanja, ki ga nikoli prej nisem zmogla nadzorovati, saj sem znala čustva le potlačiti ali pa priti v konflikt. Znala sem obe skrajnosti namesto srednje uravnotežene poti. Tu mi daje oporo tudi prisotnost raziskovalnega duha, ki me vodi po gorečem zanimanju o psiholoških vidikih. Prav tako pa tudi duša kot sama, ki mi nudi zmožnosti vsega delovanja. Za konec tega odstavka pa ne smem pozabiti na podporo partnerja, ki mi je enostavno usojen, saj se diplomatskih vrlin učim ravno od njega. Njegova podpora je tudi podpora pri vsem ostalem učenju in pri mojem preobrazbenem procesu, saj le-ta vidno pozitivno vpliva na vso okolico. Ta energetska struktura pa se me je dotaknila tudi v tem smislu, da se še vedno učim, da nič in ničesar ne moremo imeti pod nadzorom. Lahko sicer kreiramo cilj, ampak pot do cilja se prehodi korak za korakom, in včasih z nepredvidljivimi ovirami, ki se jih moramo naučiti premagovati. Preveč nadzora je le ena od omejitev, saj nam vendar ni potrebno zavestno nadzirati, potrebno je le zaupati vase in v samo življenje. Še najmanj pa ne moremo nadzirati smisla svojega otroka, kajti ta smisel otrok nosi v sebi, in njegova naloga v življenju je, da ta smisel izživi. Če bomo poskušali to, se nam bo otrok prej ali slej uprl, in bo z nezaupanjem v nas in v sebe šel po svoje. To bo storil potihoma v svojem srcu in njegovo oddaljevanje bomo začutili šele takrat, ko bo morda prepozno. Pot nazaj je namreč zelo težka in trda ali pa se ta pot nikdar ne začne.

Ko nam zunanje kvalitete pomenijo več kot notranje in ko mislimo, da smo popolni

»Perfekcionist—Strokovno rečeno je ta energetski tip rigidna (toga, neprožna) značajska struktura, ki se razvije najkasneje, to je v obdobju pubertete.« (citirano po Landripet 2006, 84)

Med tem časom, ko se nam razvija ta energetski tip, se začne razvijati tudi naša čelna čakra ali tretje oko. Ta predstavlja sedež modrosti in možnosti pogledati tudi iz drugih dolgoročnih vidikov, in ne le iz enega kratkoročnega vidika. Njeno delovanje se kaže v odprtosti za spremembe vsakdanjika in v individualni zavesti. Ko zaključimo pubertetno obdobje, pa se nam začne razvijati še »zadnja« temenska ali kronska čakra. Ta pa predstavlja povezanost z univerzumom in razumevanje stvarnosti ter vsega kar je. Zaključna faza energetskega razvoja pomeni, da mora otrok povzeti celoto vseh osebnih značilnosti in biti pripravljen na samostojno življenje. Je zelo vezana energetska struktura na vzgojo, ki nezavedno postavlja otoku preveč osredotočenosti na zunanje kvalitete življenja. Ali, če je pomembnejše kaj bodo rekli drugi, kot kaj čutimo mi. Ali, če je v družini maska popolnega življenja, v resnici pa življenje teče nepopolno, ker polnega namreč ni, kajti vsi smo vendar samo ljudje. K tej strukturi je vredno omeniti tudi to, da je močno omajan pogled otroka na samo spolnost, če se govori o tej temi kot sramotni ali se o njej sploh ne govori. Kot odrasla oseba lahko ima otrok v podzavesti določene vzorce, ki mu morda ne dopuščajo, da bi imel o tem pogled z nekimi vrednotami o sebi in na splošno o »tabu« temi. Otrok, ki ne bo imel intenzivno energetsko strukturo perfekcionista, bo lahko vse življenje dojemal globlji smisel notranjega bogastva. Posledično ne bo iskal zunaj sebe potrditve za samega sebe, saj bo svojo potrditev ves čas nosil v svojem srcu. Hkrati mu bo smisel njegovega življenja jasen in bo ves čas izžareval svojo esenco. Ta energetska značajska se je pri meni kazala predvsem v tem, da nisem sprejemala nobenih sprememb in ravno zaradi takšnega delovanja, lahko človek dobesedno zamrzne v času oziroma stagnira na svoji poti osebnostnega razvoja. Vse pa je pogojeno z nezaupanjem vase. Ta struktura se pri meni kaže še danes tako, da želim narediti vse prav, zato želim vedno stvari priti do dna. Ampak to me ne ovira, to mi koristi na mojih poteh. Res pa je, da me tukaj še čaka nekaj dela na sebi, ker to fazo predelujem ravno v času nastajanja tega prispevka. Ovirala me je sicer pretirana skrb za zunanjo podobo. Danes pa se zavedam notranje kvalitete in lažje najdem ravnovesje. Če za konec dodam še moje izkušnje s čelno in temensko čakro, pa lahko rečem le, da sem končno našla še dve alternativi, s katerima se znova krepijo očesne mišice in posledično izzvenevajo motnje vida. Skratka, ko človek verjame v svoj uspeh, vedno najde pot. Pot pa nam pokaže intuicija, ki nas postavi v najbolj primeren čas in prostor v danem trenutku.

Občutek ravnovesja v telesu

Zanimivo je to, da sem po enem letu alternativnih metod (seanse meditacije, energoterapija, čiščenje vezi, meditacija v regresijo, vaje za črpanje matriksa, Bars tretmani, refleksoterapija, terapija s kristali) in po spremembi, ki je neverjetna, če je človek ne doživi, ugotovila, da so bile verjetno blokirane kar vse čakre. Celo ravnovesje je bilo dobesedno porušeno in končno čutim, da se znova vzpostavlja ravnovesje energije v celotnem telesu, od stopal do temen. Ko dosežemo to ravnovesje, pomeni, da so čakre do dobro harmonizirane, posledično pa znova vnašajo energijo v našo avro. Močnejša kot je le-ta, močnejši smo mi kot osebe in manj dojemljivi za negativno energijo, ki je žal ne zmanjka okoli nas. Sedaj ni čisto slabega dneva in ni čisto dobrega dneva. Dnevi so takšni kot morajo biti, radostni tudi ko so ovire, saj brez njih pač ne gre. Skratka mene osebno po mojih izkustvih ne more nihče več prepričati, da nismo energetska bitja. Tako kot jaz ne morem nikogar prepričati, da smo. In to tudi ni moj namen, ker do tega mora priti vsak človek sam. Jaz le delim moj pogled med bralce, ki tovrstno tematiko razumejo.Vzgoja je tista, ki torej vpliva na energetske tipe ljudi (kot navaja dr. Suzana Landripet, te ne smemo mešati s psihološkimi/psihiatričnimi termini). Te energetske tipe ljudi vedno razvijemo pri otrocih, in tipi nikoli niso popolni, ker tudi vzgoja nikoli ni popolna in nikoli ne bo. Lahko so le bolj ali pa manj intenzivne energetske značajske strukture. Blokade na čakrah, ki sem jih dodala v ta prispevek, pa so sledile nekje od moje polnoletnosti dalje, zaradi določenih drugih situacij, ki niso bile vezane na vzgojo in so pač bile moje lekcije. V določeni situaciji smo nesrečni in odidemo. Včasih pa se v naslednji situaciji zadržujemo predolgo časa, in ko ne zmoremo oditi sami, nas usoda sama odnese k boljšim priložnostim na proti. Za piko na i je bila že omenjena izkušnja z otrokom, katere stres ni zanemarljiv. Vse eno z drugim me je zavilo v začaran krog brez trohice energije za osnovno delovanje, ki je kazal, da je za moja leta to enostavno prehitro. Dojela sem, da se moram zaradi nejasnih opcij rešitve končno že vprašati: Kaj vendar narobe počnem, da se vse to dogaja prav meni? Pa dobimo prej ali slej jasen odgovor, le na pot k iskanju le-tega se moramo podati. Dejansko se ne čudim, da sem eno leto nazaj še životarila, danes pa lahko rečem, da živim svoje življenje radostno in lahkotno ter v harmoniji z vsem kar je. Med samim delom na sebi sicer še pridejo težki dnevi, ker telo doživlja reakcije organizma, saj je le-ta imel dolgo dobo številnih nepravilnosti. V takšnem primeru koraki niso veliki in čez noč, ampak so postopni koraki v daljšem času. Hkrati so to akcije življenjske energije in so postale del vsakdanjika. Po tolikšnih rezultatih pa le-te niti niso več moteče. Te so mi celo v pomoč pri učenju komplementarne medicine oziroma holističnega pristopa k človeškem razvoju in delovanju fizičnega kot duhovnega telesa. To sem si izbrala in danes imam jasen odgovor na vprašanje zakaj.

Po karmičnem zakonu si izberemo vse

Vzgajati otroka v optimalnem smislu razvoja je klub vsemu le želja, ki se nikoli ne more uresničiti v popolnem namenu. Razlog se skriva v karmičnem zakonu, kajti mi si izberemo naše otroke in otroci si izberejo nas. Namen tega je najprej naše učenje in na to otrokovo učenje bistva življenja. Zakaj je temu tako, pa se si odgovorimo preko osebnih preizkušenj in lekcij, ki so del nas. Naslednji razlog, ki je povezan s karmičnim zakonom in navsezadnje z usodo, je tudi ta, da morda starša spremlja bolezen, ki povzroča slabo počutje, in v tem primeru se je zelo težko osredotočiti na otroka v optimalnem smislu. Lahko se tudi zgodi, da en otrok daljše obdobje preboleva resno bolezen, in iz tega vidika bo drug otrok v tem času zagotovo deležen mnogo manj osredotočenosti, oziroma energije v tem pomenu. Razlogov pa je lahko še mnogo drugih, ker življenje žal nekaterim naloži hude preizkušnje. To kar želim poudariti je, da otroku vedno enostavno ne zmoremo nameniti vse svoje osredotočenosti na njegovo dobro. Skratka vseh bremen za otrokove energetske značajske strukture, ki so morda v katerem pomenu moteče, ne moremo naložiti na svoja ramena. Starši vodimo pozitivno starševstvo v tolikšni meri, kot nam to dopuščajo naše zmožnosti in okoliščine ter naši podzavestni vzorci. Bistveno je, da časa nazaj zavrteti ne moremo, in nalaganje krivde sebi za nazaj nima nobenega smisla. Lahko pa se potrudimo in smo pozorni na dejstva v sami prihodnosti, in se osredotočimo na pozitivno vzgojo, kot je omenjeno v mojih predhodnih prispevkih: Pozitivno starševstvo – sodobno starševstvo, Pozitivno starševstvo – vzgoja utemeljena na ljubezni in ne na strahu, Pozitivno starševstvo – Pravilni premori in nepravilna kritika, Pozitivno starševstvo – zapovedovanje otroku in razvoj otroka. Ta vzgoja lahko omogoči optimalni razvoj čaker od tistega leta dalje, kjer smo opazili, da bi lahko vzgojo pozitivnega starševstva izpeljali bolje. To pa lahko storimo le, če imamo voljo in če le znamo iz našega notranjega sveta izluščiti pozitivno energijo, in se z njo boriti z zunanjim svetom. Ta pozitivna energija je navsezadnje nevtralna energija, ki kot že rečeno, pomaga širiti našo avro in nas ščiti pred negativno energijo zunanjega sveta. Samo karmo omenjam ravno iz tega razloga, da po prebranem prispevku nebi bralci krivili svojih staršev, ampak bi razmislili kaj storiti, da te stare vzorce ne bi prenašali dalje na svoje otroke.

Osebno sem bila, kot že omenjeno, precej časa »zavita v vato« in to mi je odgovarjalo vse do danes, ko se moram postaviti na svoje noge s trenutno situacijo, ki jo želim izboljšati. Razlog je, kot že rečeno, zelo specifičen in skrit v mojem zgodnjem otroštvu. Razlog je razumljiv in sama priznam, da bi danes delovala čisto enako, če ne bi vedela, kaj to za otroka pomeni. Iz tega sem se naučila, kako vzgajati svojega otroka, ki je imel težko preizkušnjo kot dojenček. Skratka, dokler nam je vse dano v roke, se nam ni potrebno truditi, in to nam med odraščanjem nadvse odgovarja. Težava pa vendar nastane takrat, ko se moramo začeti truditi sami. Vse pa vendar ima negativno in na srečo tudi pozitivno plat, če smo jo le zmožni uvideti. Osebno sem hvaležna staršema, da sta mi nudila pogoje za navedeno delovanje. Osebno me nadvse zanima fizični kot duhovni razvoj človeka in njegovo delovanje. Očitno sem potrebovala ravno to, da se lahko sedaj poglabljam v nekaj, kar me veseli in kar mi daje pozitivno energijo. S tem raziskovanjem napredujem jaz in se sočasno učim, kako s tem napredovanjem pomagati svojima dvema otrokoma.

Nič pa zagotovo ni popolno. Nihče ni popoln, ne kot starš in ne kot otrok. Vseeno pa zagovarjam, da se starš lahko trudi negovati pozitivno starševstvo. Narava poskrbi, da se naravni krog vedno znova obrača in daje pogoje za spoznavanje sebe in okolice ter za učenje samega življenja. Starši so se učili z vzgojo nas in mi se učimo z vzgojo naših otrok. Prepričana sem, da nam ob tem lahko pomaga delo na sebi, ki nam omogoči, da znamo poslušati sebe in prepoznati svoje vzorce preden le-te predajamo dalje na naše otroke in le-ti dalje… Te vzorce dobimo zelo lahko in nezavedno, preobrazimo pa jih precej težko, in pri tem potrebujemo tudi zmožnost lastnega zavedanja. Ampak jih preobrazimo za vedno. V tem telesnem procesu ni povratka, ampak je le napredek, korak za korakom na poti duhovne rasti. Sestavljeni smo namreč iz fizičnega materialnega razumljivega vidika in nevidnega težko razumljivega duhovnega vidika. V telesu pa oba vidika povezuje srčna čakra in skozi ostale čakre izraža ta naš napredek, ki se vidi v naši avri. Ta pa izraža karizmo oziroma našo lastno esenco, ki je bila z nami že od nekdaj, le izrazila se ni v popolnem smislu, kar pomeni povezati se s samim seboj in z vsem kar je. Vse skupaj pa je del izpolnjene naloge v našem obstoju in dobra karma za naše otroke. In hkrati dobra karma za vse čakajoče dimenzije našega dušnega obstoja.