Pohvala se lahko tudi obrestuje

Čas “počitnic” je tisti, ko morajo pedagoški delavci, vzgojiteljice in ostali, ki neposredno delajo z mladimi, pa tudi starši, narediti analizo svojega opravljenega dela v minulem šolskem letu. Vsakdo zase in vsi skupaj. Za boljše delo v prihodnje, za nadgradnjo le-tega. V dobro naših otrok.

Pohvala

Na vzgojnem področju se srečujemo z različnimi otroki. Te različne otroke prav tako vzgajajo, poučujejo, vodijo skozi njihovo otroštvo različni ljudje – starši, vzgojitelji, učitelji …Vsakdo od njih pusti svoj pečat. Največkrat dober, pa tudi kakšen slab ostane v spominu. Ob tem moramo biti pozorni do mladih, ki v okviru svojega dela potrebujejo pomoč, spodbudo, pozitivno energijo, dobro voljo in seveda tudi pohvalo.

Človek je »otrok pogovora«. Slednji ga spremlja vseskozi in se spreminja v osnovno sredstvo za njegovo preživetje. Otrok potrebuje za razvoj pogovor (Brajša, 1993). Za tega je v prvi vrsti odgovorna odrasla oseba (starši, vzgojitelji, učitelji). V ta okvir sodi tudi dajanje pohval. Pohval, ne hvaljenje.

Nikar ne zamenjujmo in hvalimo vse povprek. Pohvala zasluži pretehtano razmišljanje in pravo odločitev. Vsakršna in prepogosta, ne ob nepravem trenutku, je slabša kot graja. Pohvala in graja sta pomembni vsebini komunikacije, ne samo vodilnih do svojih podrejenih, temveč tudi odraslih do otrok. Tega se velikokrat ne zavedamo, če pa že, prepozno. Smo pa pohvale željni vsi, odrasli in otroci, četudi jo prvi redko spravimo iz ust, drugi pa premalokrat slišijo ob primernem času. Tudi graja mora najti mesto v procesu komunikacije, a nikakor ne vedno, za vsako malenkost.

S pohvalo “povzdignemo” posameznika, ki se bo pozneje še bolj trudil, da nas ne bo razočaral. Pohvala človeka je priporočljiva vsakič, ko v njem odkrijemo nekaj dobrega. Pohvale so nujne, da se človek začenja zavedati, v čem je dober. Prav to, da se začenja tega zavedati, je ena najbolj dragocenih smernic, kam se mu splača vlagati svoj trud, čas, energijo. Večja je verjetnost, da bo človek uspel na področju, na katerem je talentiran, kot na področju, kjer je povprečen.

Izrekanje pohvale:

–         izrekajmo jo javno, pred drugimi posamezniki ali skupinami. To je za druge dodatna motivacija, saj se zavedajo, da bodo tudi oni lahko pohvaljeni, kadar bodo pohvalo zaslužili;

–         telo naj bo usmerjeno proti telesu pohvaljenega;

–          poiščimo stik z očmi;

–         pohvalimo kratko in jasno;

–         govorimo v prvi osebi.

Sprejemanje pohvale:

–         sprejmimo pohvalo brez lažne skromnosti,

–         zahvalimo se,

–         odgovorimo kratko,

–         če mislimo, da pohvala ni zaslužena, se najprej zahvalimo in jo šele nato vljudno zavrnimo (Možina et. al., 2004).

Kar velja splošno za vse nas, velja tudi za naše otroke. Ti so najbolj ranljivi ob izrekanju pohval in graj. Spomnimo se starejše izvedbe Zakona o šolstvu, kjer so bile graje samoumevne in način, s katerim smo velikokrat skušali »pomesti pod preprogo« življenjsko pomembne zadeve. Mednje prav gotovo sodi odnos učenec–učitelj. Sreča za učence. Sreča za učitelje, vzgojitelje. Ker so še pravočasno, čeprav morda že marsikje prepozno, nastopile spremembe. Na boljše, v prid otrok.

Življenjski primeri iz prakse kažejo, da smo v preteklosti vse prevečkrat pozabljali na svoje poslanstvo, ki ga kot pedagoški delavci nosimo s seboj, v svojem poklicu. Redna srečevanja s starši so bila priložnosti, ko smo lahko staršem izražali svoja nezadovoljstva, kritike, slabe ocene dela njihovih otrok. Pri tem smo pozabljali, da starši, med drugim, tudi mi smo starši,  mnogo raje slišijo pohvalo kot grajo. Pa je bilo slednjih več kot preveč. Le redko kdaj se je slišalo, če pa že, čisto na koncu razgovorov – »saj ni tako slab …«Enostavno nismo znali pohvaliti otrok, jim reči, da dobro delajo. Vsi, tudi tisti, ki jim učenje ne »gre ravno od rok«, kakor tudi tisti z učnimi težavami. Prav slednji pa potrebujejo pohvalo toliko bolj, saj so njihovi rezultati že tako in tako veliko uspeh sami po sebi.

Človeku dobro dene, če ne kdo v njegovi bližini opazi, da je naredil nekaj, kar je vredno pozornosti. Tudi, če ima nekdo zelo slabe lastnosti, najdemo na njem gotovo eno stvar, ki jo poudarimo. Zelo enostavno je ves čas nergati. Tako si odnose zastrupljamo. Ljudje se lahko dvignejo v veličino, če jih pohvalimo. Ravnajmo z ljudmi prijazno (J. Osteen, Bringing out the best in people).

So vas vaši starši redkokdaj pohvalili, čeprav ste bili dobri v šoli ali doma vse lepo pospravili? Imate ljudi okoli sebe, ki vas ves čas kritizirajo, ki ne najdejo nič v vas, kar bi bilo vredno pohvale? Ne osredotočajmo se na slabe stvari v ljudeh. Vsi imamo slabe lastnosti. A vsi imamo v sebi tudi dobre stvari.

Ljudje reagiramo na pohvalo, na to, kar je v nas dobro. Ne maramo, da nas nekdo stalno opozarja, da smo naredili kaj narobe. Pohvala nas opogumlja, hrabri in nam daje elana za doseganja dobrih, še boljših rezultatov. Zato ne pozabljajmo pohvaliti. Najdimo pravi trenutek, pravo »podlago« za to in  odkrito, iskreno pohvalimo. Kogar koli. Predvsem pa pri vsem tem ne pozabimo pohvaliti otrok kot starši ali kot učitelji, vzgojitelji, v kolikor smo v tej pomembni družbeni vlogi. Obrestovalo se nam bo.

Mag. Bojan MACUH, sociolog

Literatura:

Možina, S., Tavčar, M., Zupan, N.,  Kraševec, A. N. (2004). Poslovna komunikacija. Maribor: Evropske razsežnosti.

Brajša, P. (1993). Pedagoška komunikologija. Ljubljana: GLOTTA Nova.