Pozitivno starševstvo – PRAVILNI premori in NEPRAVILNA kritika

V prispevkih z naslovoma Pozitivno starševstvo – sodobno starševstvo in Pozitivno starševstvo – vzgoja utemeljena na ljubezni in ne na strahu sem že pisala o vzgoji otrok, ki se opira na pozitivne pristope starševstva. Le-te prikazuje avtor dr. John Gray v svoji knjigi Otroci so iz nebes. V tokratnem prispevku želim izpostaviti dve temi pozitivnega starševstva, in sicer peto veščino pozitivnega starševstva (premor) in kritiko kot samo, ki za otroka ne pomeni nič pozitivnega, če je ne znamo pravilno uporabiti.

Premor – peta veščina pozitivnega starševstva

Morda je marsikomu poznan primer z izvajanjem metode, ki zgleda tako, da damo otroka v kot takrat, ko uveljavlja svojo voljo. Govorjenje otroku, da bo šel v kot, in sama metoda s kotom, mi od samega začetka ni bila všeč, saj meni osebno deluje ta metoda le kot kazen. Ampak drugače prej nisem znala, kajti vedno moramo spoznati novo možnost, če želimo zavreči staro možnost. Novo možnost pozitivnega starševstva sem želela spoznati in našla sem jo v že omenjeni knjigi. Govori namreč o petih veščinah pozitivnega starševstva in o petih sporočilih pozitivnega starševstva. Na kratko lahko citiram pet veščin pozitivnega starševstva, ki delujejo z izvajanjem petih sporočil pozitivnega starševstva (te so navedene v prispevku z naslovom Pozitivno starševstvo – sodobno starševstvo). Pet veščin pozitivnega starševstva, ki jih prikazuje avtor dr. John Gray v knjigi Otroci so iz nebes, so naslednje: »1. Otrokom ne ukazujte, ampak jih prosite, da bodo sodelovali. 2. Izboljšate sporazumevanje z njimi, prisluhnite jim in negujte njihove potrebe – ne popravljajte jih. 3. Motivacijo jim dvigajte z nagradami – ne kaznujte jih. 4. Uveljavljajte svoje vodstvo z zapovedovanjem – ne zahtevajte. 5. Nadzor vzdržujte s premori – ne šeškajte jih.« (citirano po Gray 1999, 164—165)

Peta veščina pozitivnega starševstva je torej izvajanje premora, ki sledi kot zadnja možnost takrat, ko izvajanje prvih štirih veščin pri otroku ne deluje. Da starši pridobimo avtoriteto, otroci pogosto potrebujejo premor vsaj v začetkih izvajanja metod pozitivnega starševstva. Pri mojima dvema otrokoma je nekaj časa bilo potrebno izvajati redne premore. Danes pa jih je vse manj, saj so bolj redkost kot pravilo. Po mojem mnenju je število premorov odvisno od temperamenta otroka, od razvajenosti otroka in od tega, pri kateri starosti začnemo izvajati veščine pozitivnega starševstva in upoštevati sporočila pozitivnega starševstva. Z vztrajanjem s prvimi štirimi veščinami pozitivnega starševstva je cilj mnogokrat že dosežen. S prvimi štirimi veščinami pravzaprav damo otroku možnost, da se lahko upira in pogaja. Dovolimo mu namreč, da izraža svoja hotenja, saj spoznava sebe in prav tako izraža sebe. Na kratko rečeno izraža to, kar otrok v sebi je. Hkrati se med drugim uči tudi pogajanja, potrpežljivosti, prilagajanja, sodelovanja, vztrajanja … Uči se tudi tega, da vsakokrat enostavno ne more dobiti vsega, kar si zaželi. Tudi življenje je namreč takšno, da moramo marsikdaj na stvari, ki si jih želimo, malce počakati. Otrok med štirimi veščinami pozitivnega starševstva spozna, da zapovedovanje starša resnično ima svojo težo. Tako namreč spoznava tudi svoje meje in ugotovi, da prošnja starša izhaja iz notranjosti starša. Skratka spozna, da je starš trdno prepričan v svoje vodstvo. Starši velikokrat vodimo otroka tam, kjer morda ne bi bilo potrebno. Bistveno je, da ga vodimo pri rečeh, kjer se sam še ne zmore, oziroma pri rečeh, kjer mu lastno vodstvo predstavlja prevelik napor in stres. Kot že rečeno, premor je veščina pozitivnega starševstva, ki pride v poštev v skrajnem primeru, ko po predhodnih štirih veščinah otrok še vedno želi imeti svojo voljo. To pa ne pomeni, da zlomimo otrokovo voljo. Morda le trenutno, dolgoročno pa bo otrok zaradi prvih štirih veščin dobro vedel, da ni nič narobe s tem, če izraža svoja hotenja. Gre namreč za to, da otrok med premorom znova začuti prirojeno potrebo po tem, da ga vodimo tam, kjer sam še ne zmore. Starš pa med premorom lažje obvladuje svoja negativna čustva, ki bi jih v nasprotnem primeru delil z otrokom na nezdrav način. Ali pa bi enostavno odnehal in otroku prepustil, da je on šef. To pa dolgoročno vodi v razvajenega in prezahtevnega otroka, kar pa ne pomeni, da si ne sme želeti več. Pomeni le, da se nauči, da vse stvari niso dosegljive vsakokrat, ko si to zaželi. Navsezadnje navedeno pomeni tudi to, da mu bo v življenju lažje sprejemati težave oziroma izzive.

Med premorom dejansko otrok začuti svoja negativna čustva in s čustvenim izbruhom izloči negativna čustva iz sebe. Telo mora namreč vedno izločiti negativna čustva, da lahko prejme pozitivna čustva, o tem sem že pisala tudi v prispevkih z naslovoma Ko ego reče NE in ko srce reče JA in Zunanji in notranji stresi. Ko otrok izloči iz sebe negativna čustva žalosti in razočaranja, ima možnost dobiti nazaj pozitivna čustva, ki pomenijo ljubezen in zaupanje v vodstvo, ki ga obvlada njegov starš. Bistveno je, da starši otroku med premorom dovolimo čustveni izbruh, in da med premorom ves čas nudimo otroku zaupanje v našo podporo in v naše sodelovanje. Tako začne sodelovati tudi otrok sam. Torej nas otrokov jok ali morebitno brcanje v vrata ne sme spraviti iz tira, ker otrok to enostavno potrebuje, da spozna svoja negativna čustva. Povsem zmotno in nezdravo je med premorom otroku govoriti, da ne sme jokati ali da se ne sme tako vesti ali da naj razmisli, kaj je storil. To dejanje namreč potiska otroka v njegov lastni kot v njegovi duševni notranjosti. Hkrati pa s tem dejanjem ne izpolnjujemo namena pozitivnega starševstva. Bistveno je tudi to, da če otrok ne bo izločil negativnih čustev, je lahko to zanj še večji stres, kar pa je lahko iz psihičnega vidika zelo sporno za otroka. Konec koncev tako otroka tudi ni možno pripravili do sodelovanja, saj otrok v tem primeru ne bo vedel, kaj želimo od njega. Posledično se bo zaprl vase in sam s seboj bil svojo čustveno bitko.

Premor v praksi dejansko pomeni to, da otroka odnesemo v sobo brez predhodnega napovedovanja odmora, ker predhodna grožnja s premorom ni smiselna. Otroka enostavno odnesemo v sobo, in sicer za toliko minut, kot je otrok star. Med tem časom, ko je otrok v sobi, čakamo pred priprtimi vrati. Hkrati mu govorimo, da ni sam in da je do konca premora le še kratek čas. Kasneje, ko večjega otroka ne moremo več enostavno odnesti, oziroma ko so uporniški najstniki, pa je praksa mnogo težja. Takrat mora biti cilj dosežen že s samim zapovedovanjem, in sicer na način, da gre otrok po svoji volji v sobo. Takrat ima bistveno težo vztrajno zapovedovanje otroku brez pridig in popolno zaupanje starša v svoj uspeh. Iz navedenega stališča sem že omenila, da je število premorov in uspeh pozitivnega starševstva med drugim odvisen tudi od tega, pri kateri otrokovi starosti z metodami pozitivnega starševstva začnemo. Starejši kot je otrok, težje mu je postavljati meje in mu hkrati nuditi še popolno razumevanje. Skratka, mala otrokova drama, ki se odvija med premorom, se kmalu konča in otrok je znova pripravljen na sodelovanje pod našim vodstvom. Starš pa se v tem času malce umiri in zadiha ter znova dobi zaupanje v svoje vodstvo. Kasneje, ko je premora konec, pa tudi sam posledično lažje sodeluje z otrokom. V nadaljevanju sledi citat besed o samem premoru, ki jih piše avtor dr. John Gray v knjigi Otroci so iz nebes.

»Nova sredstva za ustvarjanje sodelovanja pomagajo staršem, da se obvladajo, kar pomaga otrokom, da ostanejo pod nadzorom staršev. Neizogibno je, da so nekateri otroci nevodljivi, in pozitivni starši znajo to reševati. Večina otrok potrebuje redne premore, da se naučijo obvladati, ko postanejo čustva premočna. Celo marsikateri odrasli pod posebnimi obremenitvami niso kos svojim čustvom. Zato ne moremo tega pričakovati od otrok. Ko oče ali mali obtiči v ogorčenju, tesnobi, potrtosti, brezbrižnosti, obsojanju, zmedi ali krivdi, mora vedno pogledati vase, da bi obvladal svoja negativna čustva. V današnjem času je eden glavnih razlogov za povečanje nasilja v družinah pomanjkanje nadzora nad čustvi. V sodobni družbi je neizogibno, da postanejo čustva bogatejša, ko jih podpiramo, in plitvejša, ko jih ne podpirano.« (citirano po Gray 1999, 152—153)

»Prilagajanje ali popuščanje? Če se včasih prilagodite, da ustrežete otroku, to ni poseben greh. S tem jim pokažete zdravo upoštevanje, spoštovanje in svojo prožnost. Prilagajanje se spremeni v popuščanje takrat, ko se z njim želite izogniti soočenju z otrokom. Popuščanje otrokovim zahtevam pa ni zdravo. Popuščanje otroke razvadi, da postanejo zahtevnejši. Ne pozabite, otrok ne razvadite, če jim dajete več, ampak če dobijo več zato, da se vam ne bi bilo treba spoprijemati z njimi. Otroci morajo vedno znova izkusiti, da so starši glavni. Razvajeni otroci postanejo, ko se vloge zamenjajo. Razvajeni otroci ne čutijo več potrebe, da bi bili starši šefi. Če otroci nimajo dovolj premorov, se nagibajo k togotnim izbruhom. To pomeni, da huje izbruhnejo, ko jih končno pošljete na premor. Z rednimi premori bo otrok postopoma našel ravnovesje. Postal bo manj zahteven in bo bolje sodeloval. Če ste otrokom popuščali in jih razvadili, jih boste vrnili na pravo pot s pogostejšimi premori. Otrok ni nikoli zares razvajen, samo ušel je izpod vašega nadzora.« (citirano po Gray 1999, 161—162)

»Kdaj odredimo premor? Kadar s premorom grozite, ga izrabljate za grožnjo s kaznijo. Starši naj premor preprosto odredijo, ne bi pa smeli z njim groziti. Najprimernejši čas je takrat, ko se otrok upre vaši zapovedi. Če se upira, ko ste mu zapoved večkrat ponovili, potrebuje premor. Premorov ne dajemo za kazen, ampak zato, ker jih otroci potrebujejo. Čeprav utegne otrok doživeti premor kot kazen, ni kazen, dokler ga tako ne uporabite.« (citirano po Gray 1999, 162—163)

»Včasih se mora otrok pošteno zjokati, da se bolje počuti. Kmalu boste zlahka začutili, kdaj se mora vaš otrok pošteno zjokati. Jok je eden najučinkovitejših načinov za sproščanje stresa. Po njem se spet počutimo dobro. Kadar doživimo hudo izgubo, žalovanje bistveno pripomore, da jo sprejmemo. Izgube in razočaranja naših otrok se nam morda zdijo nepomembni, a zanje so veliki. Tudi otroci imajo potrebo, da se zjokajo ali žalujejo, kar jim pomaga, da sprejmejo meje in omejitve v svojem življenju. Nekaj minut odmora otroka ne prizadene. Pomaga mu odkriti čustva, ki so bila nakopičena pod površino. V premoru se pojavijo boleča čustva, ki jih otrok mora preboleti, da se jih lahko osvobodi. Otroci nikoli ne gredo radi na odmor, vendar jim pomaga, da se pošteno zjokajo in znova najdejo ravnotežje.« (citirano po Gray 1999, 162)

Kritika deluje destruktivno na otroka in posledično tudi na odraslega človeka

Kritika kot sama, ki jo čuti otrok ob vsakem morebitnem napačnem delovanju, zagotovo deluje destruktivno in okrni njegov optimalen razvoj, kar pa ni v skladu z načeli pozitivnega starševstva. Ob končanem razvoju naj bi odrasla oseba vsaj malce vedela, kaj si želi in kaj dejansko želi od svojega življenja. Ob nenehni kritiki je to pretežko in si lahko kasneje pomaga le z delom na sebi. To je sicer izvedljivo, vendar terja čas in močno voljo ter pravilne pristope. Skratka, navedeno pomeni proces v človeku, ki ga v končni fazi vodi človek sam s seboj. Z delom na sebi namreč sprejemamo pozitivno energijo v srce, ampak to zmoremo le takrat, ko iz njega izločimo negativno energijo. Manj kot je v srcu negative (zamera, kritika, krivda, strah, nezaupanje, sramota, brezbrižnost, žalost, jeza), več pozitive (ponos, pogum, nevtralnost, pripravljenost, sprejemanje, ljubezen, veselje, mir) lahko sprejmemo v srce. Tako začnemo odpuščati ljudem, in tako ne iščemo več krivcev za nekaj, kar nam v življenju ne gre po načrtih. Samodejno pa posledično znova najdemo krivca, in sicer sebe. Znova pa imamo tudi pri tej stvari dve plati. Kriviti sebe v smislu, da sprejmemo odgovornost za svoja dejanja ni sporno, saj le tako ne iščemo krivca drugje. Ko sprejmemo svoje napake in ko sprejmemo, da smo se iz napak lahko nekaj naučili, takrat sprejmemo tudi to, da krivca nekako ni. Ugotovimo le, da je krivo življenje, ampak znova ne v smislu krivca, ampak v smislu učitelja. Življenje si namreč po težko razumljivi duhovni logiki izberemo sami. Izberemo si družino, v katero se bomo rodili, izberemo si življenjske poti in življenjske preizkušnje. Vse kar si izberemo, si izberemo zaradi osebnostne rasti. V tem primeru bolje rečemo zaradi duhovne rasti, kajti bolj kot je človeku jasno življenje, bolje se človek lahko vodi v življenju. Bolje tudi posluša intuicijo in bolje sprejema vse ljudi ter vse dogodke. Bistveno je še nekaj, in sicer to, da bolje sprejema vse težave, saj v njih vidi izzive, ki imajo vsekakor tudi rešitve. Skratka, kriviti sebe je enako slabo, kot kriviti druge. Krivda kot sama zelo destruktivno deluje na človeka, kajti če se nenehno kritiziramo, ne moremo nikoli ceniti sebe. Ko ne cenimo sebe, ne moremo postaviti pravih želja. Ko ne moremo postaviti želja, ne moremo imeti ciljev. Ko nimamo ciljev, ne moremo imeti svojih sanj. Skratka, dokler ne cenimo sebe, ne moremo pričakovati, da se bodo naše sanje uresničile. Res pa je, da ceniti sebe je lahko težko, ampak se da naučiti tudi to. Bistveno pri navedenem je to, da ko enkrat dovolj cenimo sebe, nas tudi kritika drugih ne more več prizadeti. Lahko jo le sprejmemo, in sicer tako, da se v določenih primerih iz nje naučimo kaj koristnega za nas. Navsezadnje je življenje večno učenje in ta del učenja bodo potrebovali tudi naši otroci. Starši jim lahko vsaj malce pomagamo z načeli pozitivnega starševstva, na poti do njihovega razvoja v odraslo osebo. V nadaljevanju sledi citat besed o poudarjanju pozitivnega namesto negativnega pri otrokovih opravilih, ki jih piše avtor dr. John Gray v knjigi Otroci so iz nebes.

»Poskusite »ujeti« otroke, ko delajo prav, namesto da iščete napake in se usmerjate nanje. Za mlajše otroke, od četrtega do devetega leta, napravite seznam dobrih opravil in pozitivnega vedenja. Pred spanjem seznam preglejte in nalepite zvezdico zraven vsake opravljene naloge. Če otrok ni opravil, pustite prazno in temu ne namenjajte posebne pozornosti. Svoje navdušenje in pozitivna čustva usmerite na uspešno opravljene naloge, do neuspešnih bodite nevtralni. Vsaka zvezdica pomeni točko. Ko nabere otrok petindvajset točk, ga lahko nagradite s čim posebnim, na primer, da dobi dvakrat več časa za branje ali gre na nogometno tekmo. Te dejavnosti ga bodo spominjale na priznanje njegove uspešnosti. Pisanje seznama staršem pomaga, da ne pozabijo otroka pohvaliti, kadar mu uspe napraviti kaj pozitivnega. Večina staršev se sploh ne zaveda, koliko govorijo o otrokovih napakah. Ko to spoznamo, bolje razumemo, zakaj nas otroci ne poslušajo. Ne moremo pričakovati, da bodo otroci sodelovali, če jih utapljamo v negativnih izjavah. Najpogostejše so: Nisi pospravil svojih knjig; S teboj je nekaj narobe; Preglasen si; Ne bodi zloben do sestre; Tvoja soba je razmetana; Kolikokrat si pozabil bundo; Kdaj boš odrasel; Ne poslušaš me; Ne hodi tja; Ne igraj se s hrano; Želim da bi bil fant; Nehaj sanjarit in glej kaj delaš; Nehaj tekati na okoli; Tvoja igra je pregroba; Spet si oblasten; Nihče te ne bo maral, če se boš tako obnašal; Nisi se zahvalil; Nisi rekel prosim; Žveči z zaprtimi usti; Nisi naredil, kar sem te prosil; Preveč gledaš televizijo; Utišaj glasbo, povzroča mi glavobol; Nehaj prosjačiti; Ničesar ne znaš narediti prav; Vsaj tokrat ne pozabi; Pojdi bolj počasi, prehitro greš; S teboj se ni zabavno igrati; Ne bodi neumen; Ti si velik otrok; S teboj ne morem delati; To nima smisla; Vsega si ti kriv.« (citirano po Gray 1999, 117—118)

»Ko se zavemo, kako pogosto dajemo negativne izjave, jih lahko začnemo opuščati. Namesto da poudarjamo težave ali otroke kaznujemo zaradi njihovih napak, jih lahko začnemo usmerjati s prošnjami. Če ne moremo reči česa pozitivnega ali otroka pozitivno usmeriti, je boljše, da molčimo. Navajam nekaj primerov pozitivnega usmerjanja, namesto da bi se usmerjali na težavo in na kaznovanje: Ne poslušaš me/Prosim, pozorno me poslušaj; S teboj ne morem delati/Prosim, sodeluj z menoj; Poglej se, kako si oblečen/Bi oblekel novo srajco? Lepo se ujema s temi hlačami; Tega res ne znaš/Poglejva, ali gre drugače; Ne bodi neumen/Še enkrat natančneje preglejva; Upočasni korak. Prehitro hodiš/Bi, prosim, upočasnil korak; Nisi pospravil knjig/Prosim, pospravi knjige; Ne poj za jedilno mizo/Prosim, ne poj za jedilno mizo; Nehaj moledovati/O tem se ne želim več pogovarjati; Spet si bil sebičen/Prosim, spomni se na lepo vedenje. Prav gotovo moramo svoje otroke popravljati. A namesto, da se osredotočamo na negativno vedenje in slabe navade, jim lahko damo priložnost, da svoje vedenje popravijo. Celo pozitivno popravljanje otrokovih napak, ima negativni učinek. Otroci morajo dobiti trikrat več priznanj za pozitivno vedenje kot graje za negativno. Za ohranjanje ravnovesja mora biti več pozitivnega kot negativnega.« (citirano po Gray 1999, 118—119)

Načelo pozitivnega starševstva je srednja pot

O pozitivnem starševstvu je v omenjeni knjigi veliko napisanega. Avtor namreč piše iz izkušenj pri svojih otrocih in iz izkušenj preko terapevtskih delavnic, ki jih le-ta profesionalno vodi. Teorija in psihološka razlaga lahko pomeni veliko, saj tako razumemo vso delovanje otroka in starša. Praksa pa je nekaj, kar nas uči spoznavati svojega otroka in nam sčasoma daje rezultate. O vzgoji otrok lahko najdemo mnogo nasvetov, ampak dokler ne poznamo svojega otroka, nam vsi nasveti težko koristijo. Pri spoznavanju otroka potrebujemo povzeti nekaj psiholoških vidikov, ki nas lahko vodijo tudi do tega, da lahko razumemo načelo pozitivnega starševstva.

Načelo pozitivnega starševstva je dejansko srednja pot med zastarelimi metodami, ko so otroci bili vzgojeni v strahu in v zlomljeni volji, in med naslednjo preživelo vzgojo, ko so otroci postali razvajeni, ker ni bilo postavljenih pravih meja. Omenjena preživela vzgoja je sicer že temeljila na ljubezni, in ne več na strahu, ampak je šla znova v drugo skrajnost. Danes so na voljo sodobne metode pozitivnega starševstva, ki so med dvema skrajnima metodama, ki sem ju omenila. Sodobna metoda pozitivnega starševstva prav tako ne temelji na strahu, ampak na ljubezni. Ta pa kljub temu postavlja zdrave meje za otroka. Skratka, mi moramo gledati dalje po sodobnih metodah pozitivnega starševstva, ker so današnji otroci drugačni. Ti otroci zelo slabo prenašajo krivice, hkrati pa ves čas zelo uveljavljajo svojo voljo. Ravno zaradi tega razloga lahko otroka zelo hitro razvadimo ali pa ga nevede kaznujemo. Ti otroci terjajo od nas srednjo pot, ki pomeni predvsem čas za osredotočenost na njih, in čas za razumevanje njih. Časa pa v sodobnem načinu življenja žal ni veliko na razpolago, in o tem sem že pisala v prispevku z naslovom Paradoks pomanjkanja časa. Ampak znova imamo v rokah le pozitivno energijo, ki nas vodi naprej. Le-ta nas vodi, da zmoremo po najboljših močeh upoštevati sodobna načela pozitivnega starševstva, ki lahko za prihodnost otroka pomenijo veliko.