Tina

Polna energije priletim na svojih krilih sreče v lokal, kjer smo se sodelavci zbirali po končanem delu v pisarni. Ustavim se pri točilnem pultu in si naročim pijačo. Z eno roko naslonjena na šank, z drugo držim rdečo torbico. Bila sem zgodnja, nisem še pričakovala preostalih sodelavcev in njega. Medtem ko čakam svojo pijačo, si privoščim pogled po polno zasedenem lokalu.

V roki malomarno drži kozarec, s katerim se nemarno poigrava. Kozarec je na pol poln. Z drugo roko podpira steno, ob kateri nisem jaz. Stojita drug pred drugim. On tesno ob njej. Njegov obraz je čisto blizu njenega. Skoraj se mi zazdi, da se bosta zdaj zdaj zlepila. Z njo se poigrava, me prešine. Ona nenadoma s svojim mačjim čutom zazna, da ju opazujem. Pogleda me. Samo ženska ženski zna prebrati v očeh, kdaj stoji ob napačnem moškem.

Poskuša se izmuzniti iz objema moškega, ki mi kaže hrbet. Ne pusti se ji odgnati. Vztraja. Ovije ji roko okoli ozkega pasu. Nekaj mu reče in on se sunkovito obrne. Vsebina kozarca se razlije po njegovih čevljih. Samozavestna igra s prsti je prekinjena. Predobro poznan hrbet zdaj dobi še obraz. Nejc. Zadnje tri mesece samo moj. Sem mislila. Ne, verjela sem, da je lahko samo moj.

Nehote se primem za ploski trebuh. Zvija me. Zaboli. Še nekaj trenutkov nazaj sem prekipevala v letečih metuljčkih njegove ljubezni. Nevarno se mi zašibijo kolena. Vedno bo Nejc, ki leta od cveta do cveta. Spoznanje je prišlo v trenutku. Trdno se oprimem roba šanka. Nisem želela pritegniti pozornosti nase s padcem med barske stole. Naredila bi popolnoma napačen vtis. Pobrskam po torbici in plačam svojo pijačo. Hitro se pomaknem k izhodu. Pijača ostane nedotaknjena. Komu mar?

»Sinem!« zaslišim za sabo. Uspelo se mu je preriniti za mano.

Držala sem že vrata izhoda iz preteklosti. Sploh se nisem obrnila. Ni bil vreden mojega pogleda. Moški, ki me ne zna ljubiti tudi, ko nisem v njegovem vidnem polju, nima prihodnosti z mano. Pika! In sem šla. Na samostojno pot. Z zavestjo, da sem ostala sama v svoji sreči, ki je vzklila v najinih treh lepih mesecih.

Točno pet tednov prehitro je na svet prijokala Tina. Moja mala Tina. Jokala sem od sreče in od želje, da bi jo lahko predstavila Nejcu. Nejc pa, kot da sem zadnja na svetu, na katero bi pomislil po mojem odhodu tistega jesenskega dne. Pozabil je name, sem morala dokončno dojeti.

Komaj nekaj dni sva bili doma, ko je na vratih mojega stanovanja pozvonilo. Neprespana in v trenirki sem odhitela k vratom. Tina je ravno uspela zaspati. Če še enkrat zazvoni tale trapasti zvonec, katerega moram pod nujno odklopiti, sem se opomnila, sem sposobna ubiti tistega, ki ga stiska.

»Sem že tu, ne zvonite!« Nerazpoložena odprem vrata stanovanja. Pogled mi obstane na moškem, ki ga res nisem več pričakovala na svojem pragu. Nad njim sem obupala.

»Sinem?« kar stal je tam med vrati in strmel vame in mimo mene. Videti je bil zmeden še bolj kot jaz.

»Slabo sem spala.« sem hitro odgovorila, a nisem ga povabila naj vstopi. Dobil me je nepripravljeno, neurejeno in nisem imela pojma, kako naj mu povem.

»Mislim, da je bolje, da greš. Se ravno odpravljam spat. Gotovo imaš pomembnejši opravek, kot pa stati pred mojimi vrati.« Boljših besed nisem mogla najti. Nisem pa na nič namigovala.

»Nimam, lahko greš spat. Jaz pa si bom skuhal kavo in tebi kosilo. Kot včasih.« V žilah mi je zaledenela kri in minila me je vsa utrujenost. Bila sem na mestu budna!

»NE! Pojdi, ne danes ne nikoli več ne boš pri meni kuhal kave ali česarkoli. Pol leta je minilo. Pol leta ne moreš izbrisati in kar tako priti na kavo.« Uf, tole sem pa dolgo tiščala v sebi! Zaprla sem mu vrata pred nosom. Upala sem, da sem mu ga razbila. Odšla sem v posteljo in mirna zaspala.

Popoldan sem se odločila, da greva za nekaj minut ven iz stanovanja. Potrebovali sva sveži zrak. Uredili sva se, Tino sem toplo zavila in jo položila v voziček. Pa sva šli. Proti gozdu.

»Sinem,« pred mano je stopil od nikoder. Nisem imela časa zganjati panike. Pravzaprav sem se morala zelo hitro zbrati.

»Se nama pridružiš?« nisem čakala njegovega odgovora. Stopila sem mimo njega naprej po poti, ki je vodila proti bližnjemu gozdu.

»Kako si, Sinem?« Sledil mi je. Z rokami tesno v žepu. Gledal je predse. Jaz pa v voziček in spečo dojenčico, ki je bila sicer zastrta z barvno pleničko. Ni je mogel videti.

»V redu, hvala. Zdaj nama že kar gre. Kako si ti? Nič se nisi javil …« nisem mogla mimo preteklosti. Poškilil je k vozičku.

»Zmedeno. Lahko bi mi povedala, veš,« je mirno odgovoril.

»Kaj bi ti lahko povedala? Da sem sama in te komaj čakam, da se vrneš k meni? Si trenutno brez spremljevalke? Bi imel čas spet za ene tri mesce skočiti k meni? Veš, nisem avtobus, na katerega se vstopa in izstopa kot se ti zazdi.« Joj, pa kje jemljem ideje?!

»Ampak, ne. Ne razumeš. Lahko bi mi povedala … za otroka.« Prešinilo me je, da sploh ne ve, da je oče hčerki! Nihče mu ni povedal. Preslišala sem zadnje besede.

»Zapustil si me, na precej grd način. Da bi ti povedala za otroka, bi ti pa moralo biti mar zame. Otroka sva sicer midva ustvarila. Vendar pa si zasluži očeta, ki spoštuje njegovo mamo in ga brezpogojno ljubi.«

»Rad te imam, veš,« je hitro pristavil.

»Verjamem, da me imaš rad na nek svoj način. A to ni dovolj zame. Ne moreš izbrisati zadnjih šest mesecev. Kje si bil? Koliko postelj si zamenjal? Otrok ni razlog, da bi obstal ob meni. Otrok ni tisti, ki bo lepil mojo ljubezen in tvoje eksperimentiranje. Sam moraš najti svoj cilj in bistvo življenja. In jaz očitno nisem tista, ob kateri bi ti bil … ustaljen. Se ti ne zdi?«

Pazljivo sem izbirala besede. Bolele so me in vem, da se niti Nejc ni počutil kot pravi moški, ko sem nizala trenutno realnost. Naredila sva krog po poti do gozda in pred mojim stanovanjem sva se nato razšla. Tudi zdaj ga nisem povabila naj vstopi.

Pred mojimi vrati se je znašel spet čez dva dni. Spustila sem ga mimo sebe. Brez besed mi je sledil do košare poleg okna v dnevnem prostoru. Vedela sem, da bo prišel spet, slej ko prej. Bila sem pripravljena, da ju seznanim. V roke sem vzela dojenčico in mu jo položila v roke.

»Tina,« sem predstavila budno dišeče bitjece v rumenem pajacku.

Predvidno jo je vzel v roke in si jo naslonil na široke prsi. Še prej je njegov obraz napel neke druge mišice, ki jih do sedaj še nisem videla. Gledal je malo bitje in Tina je zrla vanj. Njune oči so se nemo raziskovale. Usedel se je na sedežno in še kar zrl vanjo. Z eno roko jo je držal, z drugo pa raziskoval njene drobcene prstke, nato jo je nežno pogladil po trebuščku … Premagale so me solze, ko sem ju ob strani opazovala. Odmaknila sem se v kuhinjo skuhat kavo in skrivat solze. Tokrat solze sreče.

Ko sem se vračala s pladnjem v roki, sem obstala med vrati. Njegov obraz je izžareval tisto, česar ni še nikoli izkusil. Nikoli še ni bil premagan v tolikšni meri, da bi klecnil pred novim izzivom. Njegova hči ga je prikovala nase. Z zvedavim pogledom in mehkimi polnimi lički ga je prevzela.

Moral je začutiti mojo prisotnost, saj me je pogledal in komaj slišno spravil iz sebe:

»Hvala, Sinem.«

Tale moški morda res ne zna ljubiti mene ali katere druge, je pa v tem trenutku našel svoj vir čiste predanosti malemu bitju, ki ga je očaralo z zrcalnimi očmi. To bitje ga bo naučilo radosti in bolečine ljubezni.