Pozitivno starševstvo – sodobno starševstvo
Osebno z delom na sebi odkrivam področja za področjem, in vsaka priložnost mi da nekaj novih pogledov in nekaj izjemnih izkušenj, ki jih lahko uporabim v toku vsakodnevnih dogajanj. Čustvena inteligenca me vodi do vsega kar želim odkriti in povezovati. Vsako spoznanje mi daje vsakokrat enak zaključek, ki vedno vodi v prepričanje in v lastno stališče, da osredotočenost naših misli dela čudeže. Vse je energija, ki vodi sleherni odnos in vse ljudi. Le-ta vodi tudi izvajanje načel pozitivnega starševstva, če le znamo prisluhniti veščinam, sebi ter svojemu otroku, in sicer izključno vsakemu otroku po svoje, na podlagi njegove edinstvene osebnosti.
Bistvo pozitivnega starševstva
Otroci so posebno občutljiva bitja in to nam nakazujejo veščine sodobne vzgoje oziroma pozitivno starševstvo. Ko mi sodelujemo z njimi na način, da jih razumemo, takrat tudi oni sodelujejo z nami in spoštujejo našo avtoriteto. To dejstvo na dolgi rok nosi tudi glavno sporočilo pozitivnega starševstva, kajti naše otroke čaka svet, kjer ne bo nič samoumevno in še zdaleč ne bo enostavno. Pomembno je še nekaj in sicer to, da če jih želimo razumeti jih moramo poslušati, in če jih želimo poslušati moramo biti z mislimi pri njih, in nikjer drugje. Kadar z našimi mislimi tavamo po svojih tegobah, svoji preteklosti ali po svoji prihodnosti in željah, takrat nismo z njimi. Otroci zaznajo to prej kot si mi sploh lahko predstavljamo. Naše misli sicer morajo tavati, saj z njimi odkrivamo sebe in izvajamo delo na sebi, ki pomeni boljšo prihodnost za nas. Ampak v tem primeru tudi zelo težko upoštevamo sporočila in veščine pozitivnega starševstva. Skratka, ko gre za izvajanje metod pozitivnega starševstva, moramo pozabiti na vse druge realnosti, ki so del nas in moramo biti ta trenutek tukaj z otrokom. Otrok dovolj očitno nakaže kdaj nas potrebuje, in ko gre za predšolske otroke, gre včasih le za nekaj minut, ki jih pogrešajo od našega razpoložljivega časa. Ko smo tistih nekaj minut z mislimi z njimi, jim s tem podarimo sebe in to je za njih več kot dovolj, kajti podarimo jim naš čas in našo pozornost v obliki, ki jo otroci potrebujejo točno tisti trenutek, ko to želijo.
Indigo, kristalni in mavrični otroci
Kot sem pisala v prispevku z naslovom Otroci čutijo več kot si mi predstavljamo, otroci čutijo veliko in včasih tako presenetijo, da smo lahko celo malce zbegani, če ne poznamo razlogov vseh teh sprememb današnjega časa. Indigo otroci, katerih generacija sem tudi sama, smo drugačni in se zelo težko prilagajamo vrednotam tega sveta, saj je naš izziv odstraniti zastarele vzorce, in sicer za to, da bi v svet lahko ponesli vrednote ljubezni. Navadno smo dovzetni za alternativne metode, s katerimi si krepimo čakre in s tem širimo našo avro. Kristalni otroci, kot sta najverjetneje že moja dva otroka, so še bolj posebni in edinstveni. Ti otroci nosijo še višjo frekvenco vibracijske energije, ki pomeni mir in brezpogojno ljubezen. Pomagajo nam odpreti naša srca in prepoznati lastno moč, da se lahko ustalimo v novi energijski mreži. Tu so z namenom, da nas ponesejo na naslednje ravni naše evolucije. Mavrični otroci, ki jih še ni tako veliko, pa so sploh izjemni, saj imajo v svoji avri vse barve mavrice. So tretja generacija otrok in njihov namen je pomagati človeštvu pri razvoju. So graditelji novega sveta, ki temelji na vrednotah miru in harmonije.
Skratka, sodobni otroci so drugačni in imajo zaradi razvite čustvene inteligence sposobnost prepoznati to, kar se poraja v naših glavah. Desna polovica možganov se v zadnjem času avtomatsko razvija tudi nam, in sicer na podlagi energij, ki se spreminjajo. Sodobni otroci imajo desno polovico možganov bolje razvito, zato je njihova čustvena inteligenca toliko bolj razvidna. Čutijo našo negativno energijo, ki jo imamo, če se ne znamo izolirati od nje. Ta nastane zaradi stresov in težav, ki se pokaže v naši nestrpnosti in nepotrpežljivosti z otroci. Preko te energije dobijo sporočilo, da ne smejo odkrivati svojega jaza in to ni v skladu z njihovimi osnovnimi potrebami, kajti narava dobro ve, kako jih pripravljati na svet, ki je pred njimi. Pozitivno starševstvo je sodobno starševstvo ravno zaradi tega, ker otroke kot individualne osebnosti podpira točno takšne, kot so in ne takšne, kot bi si želeli mi – starši.
Namen pozitivnega starševstva
Zraven zgoraj navedenega, moramo znati pregnati tudi vsako trohico morebitnega strahu ali nezaupanja vase oziroma v moč, ki jo imamo v sebi. Pozitivno starševstvo prilagaja sodobno vzgojo v znamenju ljubezni, ki je vir zaupanja. S tem pa hkrati zamenja preživeto vzgojo, ki je temeljila na strahu, ki je vir same manipulacije. Ko ne zaupamo vase, takrat tudi otrok ne zaupa v naše sodelovanje, in posledično tudi sam ne sodeluje, oziroma ne upošteva naše avtoritete. Ko čutijo, da nismo sposobni voditi niti sebe, takrat začutijo, da nismo sposobni voditi njih. Tako začnejo voditi sami sebe in to jih dela za svoja leta preobremenjene. Posledično uidejo iz lastnega nadzora oziroma iz našega nadzora.
Otroci imajo le nas
V prispevku z naslovom Kaj otrok od nas pričakuje? sem omenila, da dati otroku ljubezen ni dovolj. Ko razumemo pomen pozitivnega starševstva, lahko razumemo, da imajo naši otroci le nas. Pri nas je njihov dom, pri nas je njihovo zatočišče. Od nas pričakujejo, da jih razumemo, da smo njihova opora in podpora ter da jih sprejmemo takšne, kot so se rodili, in sicer svojimi prirojenimi talenti, ki jih bodo razvijali. Šolstvo nekako razvija levo polovico možganov, desno pa jim bomo morali pomagati mi, v skladu z energijo, ki to že počne samodejno. Morda so tam skriti močnejši potenciali in morda so ravno to tisti, ki bodo pomenili njihov življenjski uspeh. Od nas pričakujejo, da so pri nas lahko to, kar so. Ko bodo otroci pri nas dobili to podporo, potem tega ne bodo toliko iskali v družbi. Le kako se mora počutiti otrok, če ni rad zraven nas, oziroma če se zaradi morebitnih stresnih okoliščin počuti odveč. Verjetno zelo nesrečen, ker ima le nas in se nima kam odmakniti. Posledično se sicer v sebi odmakne kasneje, ko postane samostojna osebnost, oziroma ko ima te možnosti. Zaradi negativne energije, ki jo čuti, se lahko počuti odrinjenega iz naših življenj in nerazumljenega. Otrok namreč razvija svojo logiko vse do 9. leta starosti, in vse do takrat otrok ne razume, da imamo starši strese in skrbi. Iz tega stališča le-te ni “zdravo” deliti z njimi.
Skratka, razumeti moramo, da se moramo za srečo naših otrok tudi kdaj malce spremeniti (spremenimo lahko le sebe), oziroma prej poiskati in sprejeti lastne »napake« in šele na to sprejeti morebitne »napake« naših otrok. Spremenimo se lahko že s tem, če prepoznamo svojo negativno energijo in se od nje izoliramo. Za to pa obstaja veliko alternativnih metod, ki zdravijo same značajske strukture, ena izmed njih je zagotovo energetska samopomoč (energetska medicina). Sliši se sicer, kot da gre za primere, ki govorijo o bolezni, ampak tudi slabo počutje je neprijeten odziv telesa, kjer je podlaga stres raznih okoliščin, ki ga nabira duša kot sama. Prispevek z naslovom Za otrokov značaj ni kriv otrok lepo opisuje, kako sploh pride do »napak« in zame zaradi lastnega razumevanja, to niso napake. So le značajske hibe, ki so se razvile zaradi okoliščin in to so hibe, kot jih imamo tudi starši. Osebno mi je namenjena alternativna metoda, ki sem jo omenila v prispevku Alternativno zdravljenje 2 in s tehnikami le-te, lahko pri sebi te hibe popravljam sama. Res pa je, da je to proces osebne rasti, ki se nekako nikoli ne konča. Ves trud bo zagotovo poplačan, če ne prej morda takrat, ko bosta otroka mojih let, in ko bosta starša tudi sama. Skratka, pozitivno starševstvo v dokaj skritem pomenu poudarja to, kako lahko mi s pozitivno energijo delujemo pri vzgoji našega otroka. Našo pozitivno energijo otrok preprosto začuti in to pozitivno energijo nam tudi vrača.
Popolnih staršev sicer ni in ko se tega zavemo, je lahko življenje mnogo lepše. Sama sem namreč potrebovala nekaj časa, da sem sprejela to resnico. Sedaj popravljam napake, ki morda niti niso bile napake, saj so me pripeljale do mnogih spoznanj iz katerih se učim. Sleherna stvar se namreč zgodi z razlogom. Trudimo se lahko po najboljših močeh, rezultati bodo pa znani kasneje, ko bodo otroci toliko samostojni, da bodo zapustili družinsko gnezdo.
Pozitivno starševstvo v praksi
V življenju nisem nikoli čutila potrebe po branju knjig o vzgoji, ker sem bila prepričana, da mi bo materinski čut povedal vse. Priznati moram, da sem se zelo motila, kajti tega čuta nekoč nisem znala pravilno poslušati. Pridobiti si avtoriteto tako, da je dobro za otroka in za starša, je dokaj težko izvedljivo. Sama sem si pomagala z razumevanjem glavnega sporočila knjige Otroci so iz nebes. Hkrati pa moram poudariti, da je vse skupaj zelo težko izvajati brez sodelovanja obeh staršev. Osebno sem imela zaupanje in posluh tudi na strani očeta mojih dveh otrok, in življenje vseh nas je postalo bistveno lažje. Prepričana sem tudi v to, da so ti temelji dobra popotnica celi družini za prihodnost, tudi za takrat, ko otroci odraščajo in je težav vse več. Bistveno je to, da veščine in sporočila pozitivnega starševstva niso le teorija, ki bi se naučila in enkrat uporabila v praksi ter s tem zaključila delo. To je teorija, ki terja razumeti lastnosti otroka in njegov prirojen načrt, ki ga spoznava sam, in sicer z našo pomočjo takrat, ko ga mi prepoznamo. Terja pa tudi razumevanje samega življenja in razvoja človeka. Ta proces spoznavanja otroka in pomoči otroku, traja vse do njegovega 18. leta. Po mojem prepričanju je takšen proces tudi edini pogoj za njegov optimalen razvoj. Izhajam namreč iz lastnih stališč, ki temeljijo na spoznavanju energetske samopomoči (energetske medicine). Samo avtoriteto pri otroku si sicer lahko ustvarimo z preživelimi metodami, ki enostavno niso več naklonjene prihodnosti naših otrok, saj je svet drugačen. Ali pa gremo v drugo skrajnost in si avtoritete sploh ne pridobimo, kar pomeni, da vodijo otroci in to ni dobro ne zanje in ne za nas. Osebno sem želela zaradi omenjenih lastnih stališč, najti pot med tema dvema omenjenima možnostma, in našla sem srednjo pot, ki jo odlično prikazuje avtor že omenjene knjige Otroci so iz nebes, Dr. John Gray. V nadaljevanju prispevka bom citirala pet veščin in pet sporočil pozitivnega starševstva, ki so bistvo razumevanja knjige. Povzetki samega bistva pozitivnega starševstva, pa sledijo v prihodnjih prispevkih. Sporočilo knjige mi je namreč razumljivo na podlagi dejstev, do katerih me je pripeljalo lastno življenje.
Zakaj pet veščin in pet sporočil pozitivnega starševstva vzajemno deluje?
»Pet veščin pozitivnega starševstva danes deluje zato, ker se je svet spremenil in so tudi naši otroci drugačni. Vzgojni pristopi morajo biti prilagojeni svobodni družbi. Napravimo povzetek teh veščin:
- Otrokom ne ukazujte, ampak jih prosite, da bodo sodelovali.
- Izboljšate sporazumevanje z njimi, prisluhnite jim in negujte njihove potrebe – ne popravljajte jih.
- Motivacijo jim dvigajte z nagradami – ne kaznujte jih.
- Uveljavljajte svoje vodstvo z zapovedovanjem – ne zahtevajte
- Nadzor vzdržujte s premori – ne šeškajte jih.« (citirano po Gray 1999, 164—165)
»Teh pet veščin bo v otrocih predramilo pripravljenost za sodelovanje. Gorivo, ki bo veščine pognalo, je pet pozitivnih sporočil. Brez teh veščin ne moremo učinkovito udejanjati petih pozitivnih sporočil, veščine pa delujejo zaradi petih sporočil. Pet veščin in pet sporočil je soodvisnih. Pet pozitivnih sporočil:
- Prvo sporočilo – čisto v redu je biti drugačen – hrani otrokovo potrebo po tem, da je ljubljen in cenjen. Brez razumevanja in sprejemanja drugačnosti otrok, ne bi mogli vsakega otroka podpirati tako, kot potrebuje, da bi sodeloval.
- Drugo sporočilo – čisto v redu je delati napake – je bistveno, da so otroci zadovoljni s seboj in motivirani, da zdravo ustrežejo staršem. Če napake niso sprejete, otroci opustijo poskušanje ali se v procesu poskušanja odrečejo samim sebi.
- Tretje sporočilo – čisto v redu je imeti negativna čustva – omogoča otrokom, da varno odraščajo ob zavedanju svojih čustev. Čustveno zavedanje je bistveno, da ostanejo otroci povezani z zdravo željo, da bi jih starši vodili in odobravali. Iz tega izhaja pripravljenost, da ustrežejo staršem in sodelujejo z njimi.
- Četrto sporočilo – čisto v redu je želeti več – daje otrokom možnost, da razvijejo močan občutek jaza in usmerjenosti, ker vedo, kaj hočejo. Otroke, ki vedo, kaj želijo, najlaže spodbudimo z možnostjo, da bodo dobili več. Poleg tega da želijo več, znajo tudi odložiti zadovoljitev, kadar tega ne morejo takoj doseči. Ko je otrokom dovoljeno, da želijo več, se hitro odzovejo na nagrade kot tudi na priložnosti, da ustrežejo staršem.
- Peto sporočilo – čist v redu je reči ne, vendar ne pozabi, da sta očka in mamica glavna – je bistveno za veščine pozitivnega starševstva. Otrokom mora biti vedno dovoljeno upreti se, da bodo sodelovali. Zmožni se morajo biti upreti, če želijo drugim in tudi samim sebi odkriti lastna čustva in hotenja. To sporočilo krepi moč otrokove volje, ta pa krepi njegovo naravno voljo in željo, da bi ustregel in sodeloval.« (citirano po Gray 1999, 165—166)
»Pet veščin pozitivnega starševstva je najučinkovitejših, ko vzgoja temelji na petih pozitivnih sporočilih. Z večjim razumevanjem se bodo starši zmožni odločati in odzivati na otroke tako, da jih bodo negovali in podpirali. Omogočili jim bodo uresničiti same sebe, razviti lastno nadarjenost in jo pokazati svetu.« (Citirano po Gray 1999, 166)
Pri 3. veščini pozitivnega starševstva bi želela poudariti slednje. Ko govorimo o motivaciji z nagradami, ne gre za materialne nagrade. Gre za nagrajevanje z našim časom, ki jim ga podarimo. Na primer tako, da rečemo otroku: »Če boš sedaj storil kar pričakujem od tebe, bova imela več časa za to, da bova lahko dlje časa na sprehodu, se igrala …« To pa se tudi sklada s 4. sporočilom pozitivnega starševstva, ki veli, da si je čist v redu želeti več. Gre za to, da klub temu, da si lahko želijo več, s časoma znajo odložiti zadovoljitev. Predvsem kadar podaritev časa ni mogoča prav v tistem trenutku, ko si to otrok zaželi. Hkrati pa gre tudi za to, da zna odložiti zadovoljitev po materialnih dobrinah. Ti otroci so zagotovo manj zahtevni. Kot odrasli pa znajo ločiti razliko med potrebami in željami. Potrebe so vsakodnevne. Želje pa se hranijo v srcu in z njimi upanje, da se tudi te lahko dosežejo. Dosežejo se takrat, ko za njih lahko nekaj storimo sami, in takrat, ko je pravi čas temu tudi namenjen.