Otrok sam zaspi v svoji posteljici

Toliko je bilo napisanega, na to temo in vse smo poskusili in skoraj znoreli, pa ni prav nič delovalo, dokler …

Kdo bi si mislil, da je lahko nekaj takega, kar je za nas odrasle tako enostavno in samoumevno, za majhnega otroka tak problem. So seveda odrasle izjeme, ki imajo težave z nespečnostjo, vendar se te težave popolnoma razlikujejo od težav, ki jih imajo pri tem dojenčki in majhni otroci.

Moramo jih naučiti, da SAMI zaspijo v SVOJI posteljici

Odraslim je samoumevno, da gremo spat, ko se znoči ali pa, ko smo utrujeni, če imamo seveda čas. Ni pravi način, da otroka uspavaš na rokah ali kje drugje in ga potem neseš v posteljico. Čeprav vem, da ko smo sami na smrt utrujeni, še vedno radi gremo po liniji najmanjšega odpora. Vendar, ko se otrok predrami, je zmeden, saj ni zaspal tam, kjer se je sedaj zbudil. Priznajte, tudi vas bi zmedlo. Pri otroku smo zopet na začetku in še huje. Zdaj imamo zaspanega in prestrašenega otročka, ki se boji, da če bo zaspal, vas zopet ne bo zraven. Res pa je, da sem sedaj lahko pametna, ko nam je to končno uspelo.

Postavite se v vlogo otroka

Ja, tu pa je sedaj problem bolj jasen, se vam ne zdi? Ali še vedno ne? No, da vas razsvetlim. Predstavljajte si, da spite sami v hladni postelji z visoko ograjo, ki je ne zmorete preplezati. Ste daleč vstran od varnega občutka in zavetja toplote. Prej pa ste bili devet mesecev v konstantni toploti in z občutkom maksimalne varnosti. Vse se je dogajalo smo od sebe. Hranjenje, iztrebljanje, spanje, vedno znana okolica in zvoki ter nič neprijetnih presenečenj, ki bi povzročili zmedo v vaši brezskrbni glavi. A se vam sedaj že svita, kako stresno je to za vašega otročka?

Vse ob svojem času

Sama zagovarjam, da mora dojenček še vsaj devet mesecev spati v zavetju mamice ali celo obeh staršev. Pri nas je bilo tako in verjemite splača se in to zelo. Že kaj kmalu se je pokazalo, da napreduje veliko hitreje, kot dojenčki enake starosti. Priznam, bilo je naporno, vendar to je naraven način vzgoje in ponosna sva, da sva se potrudila. Ta moderna vzgoja zagovarja spanje v posteljici že od začetka, kar pa verjamem, da večina mamic v srcu čuti, da ni prav. Otrok mora čutiti toploto in zavetje mamice vsaj še nekaj časa. Tako ali tako, ga čaka kasneje v življenju ogromno neprijetnosti, na katere ga moramo seveda pripraviti, ko je čas za to.

Odkritje

Imate tudi vi doma neverjetno ljubečega, inteligentnega, prebrisanega, zvitega, približno dvajset mesecev starega otroka, ki ga ne morete prelisičiti in hoče narediti vse sam? Potem imate takega otročka, kot je najina punčka.

Tole, kar boste sedaj prebrali, nisem nikjer zasledila in tudi sama vzgojiteljica me občuduje, da sem se bila pripravljena tako potruditi, da bi olajšala spanje svoji punčki. Ko sem jo dala v vrtec, kar nisem mogla verjeti, kako vzgojiteljicam uspe spraviti spat štirinajst leto in pol starih otrok. Res, zdele so se mi čudodelne. Otročki tam spijo praktično na tleh v spalnih vrečah. Adijo pamet, sem si mislila. Naša doma spi kot propeler in nikakor ne ostane pokrita več kot pol ure, zato sploh nisem vedela, kako bi jo oblekla, da je potem ne bi zeblo. Če pa je zaspala na najini postelji, pa sem jo na vse načine založila, da ne bi padla dol. Otroci v vrtcu na tako majhni površini spijo tri ure! Neverjetno! Nisem si mislila, da bi nam lahko doma kaj takega uspelo, vendar nam je.

Kar nekaj časa sva tuhtala in se odločila poskusiti. Iz posteljice sva vzela jogi in ga položila na tako visoko škatlo (od televizije), da je lahko sama splezala nanj. Ob zidu sem založila stiropor, ki sem ga oblekla v blago, da je ne bi hladilo od zidu. Lepo sem ji postlala, prižgala nežno lučko in ji povedala, da je to sedaj njena posteljica in ji ponudila blazinico, katero je imela že prej za spanje.

In potem se je zgodilo …

Kot vsak večer sem jo skopala, oblekla pižamico, potem še malo družinskega žgečkanja in lupčkanja na najini postelji, nato pa … Z blazinico vred je splezala na tako imenovano njeno posteljico. Zdelo se ji je tako zanimivo in takoj je začutila, da je to sedaj samo njeno. Ulegla se je na blazinico, jaz sem jo pokrila in oba sva ji pomahala papa lahko nočko. Nekaj časa je gledala, potem pa zaprla očke in SAMA ZASPALA. Vrata sva pustila odprta in hodila gledat, kako najino dete samo spi. Ponosna sva, da sva jo na čim manj stresen način naučila ZASPATI.

Tako je sedaj vsak večer, razen če je vmes na pohodu kakšen nagajiv prehlad ali če si zaželi najine bližine. Takrat vzame blazinico in pride v najino posteljo, kjer se najprej stisnemo, potem pa se vsak na svoj način razkomotimo. Večinoma potem spleza nazaj dol in zleze v svojo posteljico in tako spimo do jutra kot hrčki.

Nasvet: Pred posteljico še vedno položite nekaj mehkega, v primeru, da pa le zdrsne dol.