Pozitivno starševstvo – zapovedovanje otroku in razvoj otroka

Samo delovanje otroka in starša odlično prikazuje knjiga Otroci so iz nebes, avtorja dr. John-a Gray-ja, kot tudi veščine in sporočila pozitivnega starševstva. Ta knjiga mi daje možnost, da povezujem dejstva, ki jih kot starši ne smemo spregledati, če se želimo posluževati sporočil in veščin pozitivnega starševstva. O teh sem že pisala v treh prispevkih, in sicer: Pozitivno starševstvo – sodobno starševstvo, Pozitivno starševstvo – vzgoja utemeljena na ljubezni in ne na strahu, Pozitivno starševstvo – Pravilni premori in nepravilna kritika. Predhodni prispevek torej govori o premoru, ki je peta veščina pozitivnega starševstva. Tokrat pa prispevek nosi kratek povzetek prvih štirih veščin pozitivnega starševstva, ki temeljijo na zapovedovanju. Hkrati dodajam tudi citat praktičnega dialoga, ker le na tem primeru je jasno vidno, kaj dejansko je veščina zapovedovanja kot veščina pozitivnega starševstva. Bistveno je tudi razumevanje razvoja otroka, ki se ga bom dotaknila v tokratnem prispevku.

Kratek povzetek prvih štirih veščin pozitivnega starševstva, ki temeljijo na zapovedovanju

Pet veščin, ki jih navaja dr. John Gray v svoji knjigi Otroci so iz nebes, navajajo naslednja dejstva. Prva veščina veli, da otroka prosimo in mu ne ukazujemo, kajti s tem jih spodbudimo, da sodelujejo z nami. Druga veščina veli, da jim docela prisluhnemo in negujemo njihove potrebe, saj tako jih bistveno manj po nepotrebnem popravljamo. Tretja veščina veli, da otrokom dvigujemo motivacijo z nagradami, ki se tičejo naše pozornosti v nematerialnem smislu, oziroma da jim podarimo svoj čas, in ta veščina je hkrati nasprotujoča kaznovanju otrok. Četrta veščina veli, da uveljavljamo svoje vodstvo z zapovedovanjem, kajti s to metodo od otroka ne zahtevamo več na tog in strog način, da nekaj naredi. (povzeto po Gray, 164—165)

Zapovejte, toda ne razlagajte

“Razlaganje vodi do opuščanja zapovedi. Če bi otroci mogli razumeti razliko med narobe in prav, vas ne bi potrebovali. Če bi mogli razumeti, kaj je dobro ali slabo, potem ne bi potrebovali vašega usmerjanja. Razlogi delujejo, ko ste z nekom na enaki razumski ravni. Pri otrocih se zmožnost logičnega mišljenja ne razvije pred devetim letom starosti. Na enaki ravni z odraslimi pa so okoli osemnajstega leta starosti, ko lahko zapustijo dom. Otroci imajo sposobnost za razlikovanje med dobrim in slabim, le da še ni razvita. Predramilo jih bo sodelovanje z vašimi željami in ne poslušanje predavanj. Ko začnete zapovedovati, se ne poskušajte zagovarjati s pravili ali z razlogi. Ko na začnejo starši ponavljati zapoved, je pogajanja konec. Otroci so imeli pravico do spraševanja in pogajanja na prvih treh stopnjah. Ko pa začnete zapovedovati, je nimajo več. Če se boste spustili v razpravo, zakaj naj otrok naredi, kar želite, bo vaša moč omejena. V tem trenutku je najboljša tehnika ponavljanje zapovedi. Otrok ima še vedno pravico, da se upira, vendar ste vi šef. Ko boste vztrajali pri zapovedovanju, se bo otrok samodejno nehal upirati.” (citirano po Gray, 143—144)

Zapovedi naj bodo v trdilni obliki

“Ko iz navade začnete z zahtevo ali zapovedjo v nikalni obliki, naj negativnemu sledi pozitivno sporočilo. Na primer: Ne želim, da tepeš brata. Želim, da si z njim prijazen. Ko ste našli pozitivno zapoved, se je držite. Če se otrok še naprej upira, ponavljajte zapoved v trdilni obliki. Poglejmo primer. MATI: »Bi pospravil obleko?« OTROK: »Ne, ne bom. Preveč sem utrujen. Jutri bom.« MATI: »Razumem, da si utrujen in bi raje pospravil jutri. Želim, da jo takoj pospraviš.« OTROK: »Preveč sem utrujen.« MATI: »Če boš takoj pospravil obleko, bova imela čas prebrati tri zgodbe.« OTROK: »Briga me, samo spat bi rad šel rad.« MATI: »Želim, da narediš to takoj. Vstani in pospravi obleko. Ne bova več razpravljala.« OTROK: »Kako si hudobna.« MATI: »Želim, da takoj pospraviš svojo obleko.« OTROK (Vstane, da bi pospravil obleko): »Ne morem verjeti, da si tako hudobna.« Ko vidite, da je otrok začel sodelovati, ga nekaj minut pustite samega ali ga tiho opazujte. Potem se vrnite in ga prijazno pohvalite. Ton vašega glasu naj mu pove, da niste užaljeni, ker ga morate tu in tam priganjati. Ko se prebijete skozi te težave, otroci ne smejo imeti občutka, da si niso zaslužili priznanja, ko končno sodelujejo.” (citirano po Gray, 141—142)

Razumevanje otrokovega razvoja

Energije sedmih čaker, ki so del fizičnega telesa in so povezane z energetskim poljem človeka, temeljijo na zajemanju zemeljske energije iz matriksa, ki jo črpa prva – osnovna – korenska čakra. Otrok samodejno črpa to energijo v maksimalnem smislu, saj jo potrebuje za razvoj čaker, energetskega polja in fizičnega telesa. To energijo črpa otrok do njegovega dvajsetega leta starosti, ko se dokončno razvije vseh sedem čaker. Mi mu pri razvoju čaker lahko pomagamo z vzgojo, ki temelji na pozitivnem starševstvu. Tako mu dajemo pravo energijo izražanja, čutenja in delovanja iz naše strani. S tem pa mu omogočimo optimalno črpanje energije, kot tudi optimalno delovanje čaker. Torej ta energija pomeni vrsto pozornosti do otroka, ki mu jo dajemo v različnih oblikah. Otrok na podlagi te energije razvija energetske značajske strukture in te se izražajo različno intenzivno. Morebitne preintenzivne strukture lahko kasneje v življenju presežemo z energetsko samopomočjo ali iz njih zavestno povzamemo nekaj dobrega za naš življenjski namen. Te strukture skozi otrokov razvoj ustvarijo pet energetskih tipov ljudi (nebesni tip, večni otrok, žrtev, kontrolor, perfekcionist), katerih razlago sem že navedla v prispevku Za otrokov značaj ni kriv otrok. Tukaj pa močno poudarjam, da dejstva niso prikazana kot graja za določen način vzgoje, kajti okoliščine niso nikoli podane tako, da bi bila vzgoja popolna. Starši se lahko le trudimo, pogoj za to pa je širši vidik na samo tematiko, kot je pozitivno starševstvo. Starši torej ne bomo nikoli popolni, lahko pa smo pozorni na otrokov energetski razvoj. To daje otroku veliko pogojev za njegov neomejen umski razvoj, za razvoj njegovih prirojenih potencialov, za razvoj otrokovega jaza, kreativnosti, samopodobe, samozavesti, odgovornosti …

Otrok je namreč vsak svoj individuum in ravno zaradi tega razloga moramo starši svojega otroka dobro poznati. Pomeni, da je vsak otrok popolnoma drugačen, popolnoma svoja oseba, s popolnoma svojimi potrebami, s svojim začrtanim namenom, s svojimi lastnostmi in željami. Torej, če povzamemo samo komunikacijo z otrokom oziroma izražanje starša, ugotovimo, da je od tega odvisna kvaliteta zapovedovanja otroku. Vse veščine spodbujajo boljšo komunikacijo med otrokom in staršem. Hkrati ima otrok na ta način tudi manj možnosti za posesivnost do starša. Le-ta se namreč pojavi takrat, ko ne izpolnjujemo njegovih pričakovanj, in sicer v smislu izpolnjevanja njegovih osebnih potreb. Ko pri otroku spoznamo tiste potrebe, ki izhajajo iz njegovega individuuma, se otroku lažje prilagajamo in vedno znova spoznavamo, kaj otrok od nas pričakuje. Otroku je potrebno dati možnost, da iskreno in verodostojno izraža sebe, ampak to sposobnost moramo najprej razviti mi – starši. Pri pozitivnem starševstvu je namreč pomembno tudi to, da imamo starši svojo osebno avtoriteto. Otroci morajo vedeti, kaj želijo njihovi starši in za kaj se zavzemajo. Pogoj za to pa temelji na zavedanju starša, kdo je in kaj dejansko želi od življenja. Zahteva po avtentičnosti pomeni kvalitativni kvantni skok in je prvi pogoj za ključne dejavnike v družini. In sicer za topel stik v vezi med otrokom in staršem, za razvoj osebne avtoritete in s tem možnosti, da zadostimo lastnim potrebam, mejam in vrednotam.  Avtentičnost dejansko daje možnost, da smo sposobni zavestno videti v otroku na nek način enakovredno osebo, ki ima pravico do izražanja. Hkrati pa nas starše čaka zelo težka naloga, in sicer ta, da kljub temu znamo držati zdrave meje, ki bodo vedno znova omogočale, da bomo lahko nad otrokom vzdrževali nadzor. Skratka, da bomo otroka pripravili za življenje tako, da se ne bo njegov svet pravljice zrušil ob prvem momentu, ko bo naletel na prvo oviro, ki jo bo moral reševati sam brez naše pomoči. V bistvu je hkrati z mejami potrebno dati otroku svobodo pri odločanju tam, kjer njihov razvoj pri določeni starosti to dopušča. Omejeno stališče izhaja iz sledečega razloga. To, da otroci nič ne vedo, je namreč preživelo mišljenje, saj so današnji otroci tako razviti, da se lahko starši od njih marsikaj naučimo. Otroci v sebi nosijo svoj načrt, skratka bistveno več, kot si lahko predstavljamo, le zatreti jim ne smemo tega načrta. To so namreč indigo, kristalni in mavrični otroci, ki izhajajo iz čiste zavesti in v sebi nosijo vzorce s katerimi je njihov namen zgraditi boljši svet, kot smo ga navajeni mi. To so namreč vzorci ljubezni, miru, sprave, iskrenosti in sočutja. Navsezadnje pa imajo tudi bolje razvito empatijo in psihične potenciale oziroma čustveno inteligenco. To našim generacijam ni bilo omogočeno v polni meri, in sicer zaradi sistema, ki ni dajal poudarek na razvijanju desne polovice možganov. Otroci pa bodo s temi pogoji lahko brezmejno razvijali lastni um, če jim tega le ne bomo omejevali.

Zapovedovanje otroku je uspešno le, ko imamo starši dovolj pozitivne energije

Ko smo odrasli oziroma po dvajsetem letu naše starosti, se črpanje energije ne izvaja več v maksimalnem smislu, saj je vseh sedem čaker že razvitih. Še vedno pa to energijo samodejno črpamo, saj jo ves čas potrebujemo za našo prizemljitev. Torej se še vedno črpanje izvaja samodejno, vendar se zaradi blokad na čakrah ne izrazi več v optimalni meri. Iz tega razloga lahko kmalu opazimo, da nimamo več toliko osnovne življenjske energije, kot smo jo imeli v mladosti. Pomanjkanje te osnovne življenjske energije, pa žal lahko kmalu občutimo tudi pri vzgoji otrok ob današnjem tempu življenja. Z leti pride do stresov, ki v čakrah povzročajo blokade in posledično okrnijo črpanje zemeljske energije. Blokade se očistijo z energetsko samopomočjo ali z drugimi metodami, ki sprožijo telesne procese in razbijejo omejitve do neskončnih možnosti. Zemeljska energija je nuno potrebna za naše delovanje in za prizemljitev, saj črpanje te energije širi našo avro, ki je naše energetsko zaščitno polje. O energetski samopomoči sem že pisala v prispevku Alternativno zdravljenje 2.

Morda se na prvi pogled zdi, da energetski razvoj ni povezan z vzgojo otrok, ampak gre za to, da je dejansko vse energija, ki je našim očem nevidna, a je na srečo vidna našemu srcu. Dejasnko lahko vedno znova uvidimo, da je težava le v nas, in da se moramo le poslušati. Energija je dejansko tudi naša frekvenca glasu, in če mi govorimo otroku s tonom glasu, kjer je skrita naša negativna naravnanost in pomanjkanje osnovne življenjske energije, potem je pozitivno starševstvo močno oteženo. Samo zapovedovanje je tista veščina, v kateri je skrito veliko osnovnih načinov, kako otroka pripraviti do sodelovanja. Hkrati je pomemben naš optimizem, ki narekuje verjeti v to, da otrok bo sodeloval z nami. Dostikrat pa podzavestno dajemo otroku znak, da niti sami ne sodelujemo, in v tem primeru rezultatov našega vodstva ne moremo pričakovati. Otroci nas namreč berejo kot odprto knjigo, in to prepoznajo že v našem tonu glasu, ki je poln negativnega izražanja. Posledica negativnega izražanja je ukazovanje in podana nenehna kritika otroku. Takšen način našega delovanja okrni otrokov naravni energetski razvoj in ga hkrati oropa dobre samopodobe. In za posledico bo po zakoreninjenem vzorcu iz svoje podzavesti, nezavedno deloval sam do svojih otrok na identičen način. Skratka energijo, ki je ne bo dobil kot otrok, bo vse življenje iskal, in tako bo iskal potrditev samega sebe povsod drugod, vse dokler ne bo našel potrditve v samemu sebi. Torej je namen pozitivnega starševstva krepitev otrokove zdrave samopodobe za življenje. Tu pa ne govorim o narcisoidnosti, ampak o zdravi samozavesti in o zaupanju vase, ki temelji na zdravih presojah in na samostojnosti v življenju.

Osnovno življenjsko energijo sem vključila v ta prispevek ravno zaradi tega, ker vsa načela zapovedovanja otroku odpovejo takrat, ko se človek ne počuti dobro. Takrat vidimo v otroku le trmo, in ko gledamo na otroka le iz tega vidika, je pozitivno starševstvo zelo težko izvajati. V tem primeru otroku ne zmoremo docela prisluhniti in posledično ga ne moremo razumeti. Recimo trma kot sama, je le razvoj ega v treh fazah do otrokovega zaključenega razvoja. Trma oziroma ego je tisti, ki daje skozi odraščanje  otroku moč, da prepozna svoj PRAVI JAZ. In vsa načela zapovedovanja otroku žal odpadejo v trenutku, ko ne zmoremo pogledati na otroka iz tega vidika. Ko odrastemo, nam dela ego velike težave, saj imamo mnogo dela s seboj, da se vrnemo nazaj k svojem bistvu. Otroci pa ga nujno potrebujejo za njihov razvoj. Ne zatrimo v otrocih tega, kar so prinesli s seboj. Najti sebe, mnogo kasneje, je precej težka naloga, ker se v tem času močno oddaljimo od samih sebe. To nalogo lahko otrok izpelje samodejno, in sicer pravočasno, če le imamo dovolj energije gledati nanj iz pravega vidika. Kot že rečeno, popolni starši ne moremo biti, ker smo tukaj in zdaj le človeška bitja s svojo gostoto energije kot duše. Lahko pa se potrudimo po najboljših močeh spodbujati v otroku to, kar v duši otrok je. To pa lahko storimo z razvito empatijo in z dobrim zaznavanjem negativnega čustva, ki ruši pristno vez med nami in našim otrokom. Potrebno se je osredotočiti na tisto, kar je dobro v otroku in osredotočiti se na lastno delovanje, ki ga je možno vedno znova popravljati. Kjer je volja, je namreč vedno in pri vseh stvareh tudi pot. Kdor išče pot, bo cilj vseskozi nosil v srcu. In ko bo našel to pot, bo zablestel v vsej svoji luči, in bo le še napredoval do cilja. Pot je v tem primeru pozitivna vzgoja. Cilj pa je otrok, ki bo kot odrasel znal razmišljati s svojim umom in bo pripravljen na samostojno življenje. In če se pri vzgoji osredotočamo samo na cilj, potem poti dejansko ne vidimo. To je ključno zavedanje pri delovanju po principih pozitivnega starševstva.