Za otrokov značaj ni kriv otrok

Predhodno objavljeni prispevek z naslovom Otroci čutijo več, kot si mi predstavljamo, je nastal na podlagi ugotovitve tega, kako čutni in dovzetni so otroci za naše razpoloženje. Omenjeni prispevek me je vodil do razmišljanja o samem značaju otroka. Otrokovemu značaju se je dobro do določene meje prilagoditi, kajti le tako lahko dosežemo družinsko razumevanje, ki temelji na pravilnem vrednotenju osebnostnih lastnosti.

Drugih ne moramo spremeniti, le sebe lahko

Znan pregovor pravi: »Če želimo spremeniti druge, moramo najprej spremeniti sebe.« Sicer je mnogo enostavneje to napisati, kot sam proces izvesti. Kljub vsemu pa je zadevo mogoče izvesti, če si le vzamemo čas za razmislek o sebi. Spremeniti sebe dejansko pomeni spoznavati sebe. Sprejeti svoje resnice je precej naporno dejanje, kajti tukaj se skrivajo mnoga prepletena čustva. Navedeno pomeni opazovati svoje odzive in ugotavljati njihove razloge in posledice. Ta korak navsezadnje pomeni predelati sporne stvari o sebi in sprejeti vse morebitne kritike o sebi. Navedeno delo na sebi se vedno obrestuje, kajti spoznanje sebe pomeni drugačno delovanje in prinese s seboj tudi zadovoljstvo. Hkrati novo delovanje vpliva tudi na zadovoljstvo naše okolice. Zadovoljstvo s samim seboj nam prinese pozitivno energijo, ki jo čutimo mi in naša okolica. Pozitivno energijo, ki jo človek pridobi, namreč tudi oddaja in okolica se nanjo pozitivno odziva. V njej je skrito dobro razpoloženje, mir, zaupanje, volja, radost in ljubezen, ki povezuje vsa pozitivna čustva. Povedati želim, da ni slabo razmišljati v tej smeri, da mi otroka ne moremo spremeniti. Spremenimo lahko le sebe, saj kot že rečeno, tako pridobimo pozitivno energijo. Z njo si pomagamo razumeti otrokov značaj in podpirati ta značaj tako, da sprejmemo pogoje za njegov optimalen razvoj v odraslo osebo.

Otroci so zrcalo naših značajev

Pogosto otrokove značajske lastnosti kritiziramo, ker hočemo otroka spodbuditi k nečemu, za kar smo prepričani, da je zanj dobro. Pozabljamo pa, da ima otrok značajske lastnosti le delno podedovane od staršev, v veliki meri so pa odvisne od vplivov okolja. Navadno najprej opazimo vizualno podobnost otroka s starši. Značajsko podobnost pa poudarimo le, če je dobra, medtem ko malo manj dobro lastnost navadno hitro spregledamo. Ko pridemo do spoznanja, da ima otrok nam podoben značaj, ga nekako prenehamo kritizirati, saj bi bila kritika v tem primeru zelo krivično dejanje otroku. Otrok ni sam kriv za svoje značajske lastnosti, ker si jih ni izbral sam. Nihče tudi ni popoln, ker če bi bil, bi mu bila odvzeta možnost osebnostne rasti. Takšna je namreč naša narava. Morda je narava takšna ravno zaradi tega, da se imamo prav mi priložnost naučiti česa o sebi, in sicer od naših otrok. Podobno je z odzivi, ki jih ima otrok. Takšne odzive, kot jih imamo starši, imajo tudi naši otroci. Kot spužve so, ki vsrkajo prav vse navade od nas. Res pa je, da nismo vedno krivi starši; otroci marsikatero sporno delovanje prinesejo domov iz okolja, v katerem se gibajo. Kot že rečeno, otrok ima podedovane ali pridobljene značajske lastnosti. V nadaljevanju prispevka bo tekla beseda o energetskih značajskih strukturah, ki nam lahko pomagajo razumeti razne odzive naših otrok.

Energetske značajske strukture – pet energetskih tipov ljudi

Energetske značajske strukture nam razkrivajo pet energetskih tipov ljudi. Na tej podlagi lahko bolje razumemo delovanje otroka in njegove odzive v smislu njegovega značaja. Poudarjam pa, da ni možno, da bi bili starši popolni. Vsak otrok nosi nekaj lastnosti s seboj in vsak starš se uči biti starš. Želim, da bralci besedila, ki sledi v nadaljevanju, ne vzamejo kot kritiko do svojih staršev ali kritiko do sebe. Besedilo ima en sam namen, in sicer ta, da bi morda lažje razumeli svoje starše in sami sebe ter svoje otroke.

Človek namreč deluje kot energetski sistem, o katerem sem že pisala v prispevku z naslovom Alternativno zdravljenje (2). Po knjigi Energetska samopomoč avtorice Suzane Landripet, dr. med., bom v nadaljevanju povzela pomen energetskih značajskih struktur in pet energetskih tipov ljudi.

Energetske značajske strukture

»Od spočetja do konca pubertete prehajamo skozi različne faze psihofizične rasti in razvoja, v katerih dobimo določeno vrsto in količino energije. Vsako odstopanje od tega optimuma se v posamezni fazi razvoja odraža v ogrožanju zdravja, ker telo sili na prilagoditev obstoja v slabih pogojih. Izkušen energetski terapevt lahko hitro prepozna pogoje, v katerih je oseba odraščala. Pri tem je pomembno omeniti, da ni mogoče, da bi kdo izmed nas imel popolne pogoje odraščanja. Iz generacije v generacijo namreč teh tudi ni bilo. Kjer je bil največji primanjkljaj, so nastale največje sledi v smislu »dominantne značajske strukture«. Obstaja pet značajskih struktur, vendar ni nihče »idealno tipski« oziroma ne pripada le eni strukturi. Značilnosti imamo iz več struktur, med katerimi je posebno izražena dominantna. Značajske strukture so torej nastale kot naša zaščita iz roda v rod in kot posebni programi prilagajanja na neugodne pogoje odraščanja. Nekoga lahko imamo neizmerno radi, ampak mu žal ne moremo dati tega, kar tudi sami nismo imeli. Skratka, energetske značajske strukture niso naša identiteta, so le vzorci obnašanja, ki jih lahko spremenimo, če se naučimo, kako to izvesti. Ne obstaja boljša ali slabša, temveč samo neozaveščena, nespremenjena, nezaceljena, ki nam škoduje in tista druga spremenjena, ozaveščena in zaceljena, ki nam prinaša prednosti.«

Pet energetskih tipov ljudi

»Nebesni tip nastaja v prvem obdobju, ki traja od spočetja do poroda. Energija, ki jo otrok v trebuhu takrat najbolj potrebuje, je občutek varnosti in zaželenosti s strani okolice, ki ga pričakuje. Maternica je organ, ki ga hrani energija druge čakre, ki je sedež primarnih čustev (strah, žalost, jeza, radost …). Torej se otrok kdaj ne počuti varno in želi iz takšne situacije »pobegniti« na edini možen način, in sicer tako, da z dušo vsaj začasno odtava iz telesa. Takšen način odzivanja lahko obdrži ta oseba tudi kasneje, ko odraste. Iz tega razloga na razne situacije reagira tako, da odtava v svoj svet. Med pogovorom je lahko videti, kot da ne posluša in je zasanjana. Oseba je pogosto rada sama s svojimi mislimi in ima rada aktivnosti, ki ji to omogočijo: branje, razmišljanje, sanjarjenje, umetnost, filozofiranje, meditiranje, vizualiziranje.  Pri tej osebi je prva čakra zaradi neenotnega pretoka energij v telesu manj  aktivna. Iz tega vidika so te osebe nagnjene k spontano manjšemu pretoku energije iz zemlje. Nekdo ima lahko naravno danost biti prisoten v tem zemeljskem svetu, kot tudi v višjih sferah. Te sposobnosti se lahko v polni meri udejanjijo, če se oseba zna naučiti dobro prizemljiti.« Razvijejo lahko svoje potenciale in postanejo vrhunski intelektualci, vizionarji, ustvarjalci, umetniki, duhovni vodje …«

»Večni otrok nastaja v obdobju od rojstva do drugega leta starosti. Takrat potrebuje otrok poleg varnosti in zaželenosti novo količine energije v dveh oblikah. Prva je zadovoljstvo in redno hranjenje z materinim mlekom. Druga je ljubezen in pozornost, ki jo potrebuje, da se izpolni in poveže s samim seboj ter lastna zmožnost pridobivanja zadostne količine energije, ko enkrat odraste. Če tega otrok nima, mu lahko ostane podzavestni občutek notranjega primanjkljaja energije, ki jo skuša zaman nadomestiti z katerokoli odvisnostjo od napačnih stvari (sladkarije, kajenje, alkoholizem, opojne droge …) Odvisnost je lahko tudi čustvene narave (od pozornosti in ljubezni drugih). Lahko pa se manifestira kot potreba po pripadanju, stalni zaposlenosti, ekstremnih športih … V odrasli dobi se pritožuje zaradi pomanjkanja ljubezni, denarja, spoštovanja in časa. Energijo jemlje drugim s prekomernim govorjenjem ali s pretiranim molkom, zatem s stalnim pritoževanjem, cmeravostjo ter z iskanjem vseh vrst nasvetov in pomoči. Ves čas išče tisto, kar je manjkalo, čisto življenjsko energijo, ki prihaja od znotraj. Prva čakra jo zajema iz zemlje in nas naredi mirne, samozadostne, izpolnjene in zadovoljne. Kar išče, lahko znova najde le po eni poti in sicer z energetskim delom. Na začetku s pomočjo energetskega terapevta in praktičnega energetskega učenja. Tako se poveže z lastnim izvorom in lahko nadaljuje s samostojnim in neodvisnim črpanjem energije iz zemlje skozi življenje. Ko oseba to vrsto motnje pozdravi in preneha s potrebo pridobivanja energije od drugih, postane zelo velikodušna z veliko razumevanja in strpnosti do drugih.«

»Žrtev nastaja v obdobju od drugega do četrtega leta, ko otrok zopet potrebuje energijo na nov način. To je obdobje osamosvajanja in pridobivanja neodvisnosti ter pričetka oblikovanja lastne osebnosti. Do drugega leta otrok nima popolnoma izoblikovane lastne avre in tudi ne predstave o sebi, zato ima sebe in mamo za isti individuum. Meja med potrebno in pretirano skrbjo in ljubeznijo je pogosto tanka, zato otrok namesto nujne svobode navadno dobi ravno nasprotno. Včasih je vzgoja prestroga in ne omogoča veliko svobode za neodvisnost. Včasih se zahteva slepa poslušnost ali se otroka duši s pretiranim strahom in skrbjo za njegovo dobrobit ter se mu načrtujejo dejavnosti, ki niso po otrokovih zamislih. Skratka, otrok dobi namesto svobode in podpore preveč nadzora in pogojevanj različnih oblik. Otrok je tako postavljen pred izbiro ali slediti svoji drugačnosti in tako razočarati starše, ne dobiti ljubezni in pozornosti (oziroma energije), biti kaznovan; ali pa poslušati, ugoditi, dobiti odobravanje in nagrado, ampak se odreči sebi. Ta podzavestni vzorec lahko odrasla oseba le tako »preživi« (torej dobi energijo), da še naprej zadovolji druge, da dobi odobravanje, kar se konča v vodenju življenja te osebe. Če oseba ne ve, kdo je, ne more vedeti niti tega, kaj želi in posledično podleže tujim zahtevam. Oseba je lahko pogosto prizadeta, a se vseeno ne upa zavzeti za svoje pravice (ko je to počela v otroštvu, je bila namreč kaznovana). Tako svojo žalost ali bes najpogosteje potlači in postane avtodestruktivna ali zapada v nedejavnost in depresijo. Zaradi vsega navedenega je oseba izkoriščena na vseh področjih (v službi ostaja zadnja, dokler ne zaključi, v družini služi vsem …) Pozdravljena struktura prinaša osebi neodvisnost, zasledovanje lastnih življenjskih razumevanj, sposobnost reči »ne« brez občutka krivde in slabe vesti, skratka dokončno svobodo. Posledično postane ustvarjalna, iskrena oseba, ki dobro presoja življenjske situacije in lahko predstavlja vzor ostalim.«

»Kontrolor nastaja v obdobju predpubertete nekje od 5. do 12. leta starosti. Strokovno se ta energetski tip imenuje tudi psihopatska značajska struktura. Ampak teh poimenovanj ne smemo mešati psihiatričnimi termini in njihovimi pomeni. V glavnem se pojavi, kadar otrok prevzema odgovornosti, neprimerne svoji starosti, kot je skrb za mlajše brate in sestre, sprejemanje pomembnih odločitev … Otroci so zelo radi odrasli, ampak s tem izgubljajo prepotrebno otroško brezskrbnost, ki se jim v kasnejšem obdobju življenja odrazi kot izkoriščenost s strani najbližjih. V otroštvu razvijejo intelekt, da lahko prevzamejo odgovornosti in naloge odraslega. Zaradi tega so potem, ko odrastejo, nagnjeni k temu, da ga uporabljajo za  nadzor in izkoriščanje drugih na očitne načine, kot so:  kritiziranje drugih, zahtevanje poslušnosti, subtilno čustveno in intelektualno manipuliranje. Na primer, da se žrtev zdi počaščena z mislijo, da služi izjemni osebi … Kontrolorji so vedno korak spredaj, ker se sami najbolj bojijo ponovne izdaje. Poberejo tujo energijo in držijo druge pod svojim vplivom. Tako je videti, kot da imajo več energije od drugih, a je to v resnici le potreben izraz nadmoči. Te osebe hitro presojajo ljudi in okoliščine. So izrazito inteligentne, ambiciozne in želijo že po naravi biti vodje drugim. Pri ozdravljeni značajski strukturi se te lastnosti izrazijo po izjemnem uspehu pri nalogah, ki jih opravlja timski vodja. Ta položaj prevzame brez izkoriščanja ter v zadovoljstvo in korist vseh.«

»Perfekcionist nastaja v obdobju pubertete. Otrok bi moral skozi to zaključno obdobje  povezati v celoto vse svoje različne značilnosti (fizične, spolne, emocionalne, intelektualne) v odraslega posameznika, pripravljenega za samostojno življenje. Dostikrat njegova družina posveča preveč pozornosti zunanjim kvalitetam življenja (kakšna oblačila imamo, kakšen avto, nadaljujemo družinsko tradicijo proti našim željam, je pomembneje, kaj bodo rekli drugi kot to, kar čutimo mi …) in takrat se zanemarjena notranja izgradnja začne nadomeščati s potrebo po popolni »fasadi«. Še posebej, če je zanemarjen tudi spolni vidik in o tem družina govori kot, da je to je tabu tema, umazana in sramotna tema, o kateri fini ljudje ne govorijo.  Enako je tudi v primeru, ko se prikrivajo družinske skrivnosti in nosijo »vedno nasmejane maske«, ne oziraje se na notranjo bolečino. Takšna oseba ima neprestano potrebo po doseganju zunanje popolnosti (pretirano čiščenje, skrbno varovan zunanji videz, oseba niti do trgovine ne more, če ni popolnoma urejena, uživanje raznih prestižnih izdelkov, nošenje in uporaba dragocenih znamk, vedno uglajeno obnašanje s strogo priučeno vljudnostjo in moralnimi normami) kot nadomestilo za neurejeno notranjost. Ob ozdravitvi težave in posvečanju sebi ter sprejetju svoje nepopolnosti lahko ta oseba končno začuti globlji smisel in notranje bogastvo, ki se sčasoma povečuje za razliko zunanjih kvalitet, ki pa propadajo.«