Življenje, tako krhko in minljivo … a lepo!

Življenje, tako krhko in minljivo … le hip in lahko nas več ni. In ravno zato si naše življenje zasluži, da ga živimo s polnimi pljuči. Brez obžalovanj. Vsak dan!

Življenje, tako krhko in minljivo, a se zdi, da živimo, kot da nas nič ne more zlomiti. Samovšečno? Ali edino prav? Dogodki v tem, in iz konca prejšnjega leta, me učijo, da je prav, da živimo vsako sekundo, kot da je naša zadnja. Zajemamo življenje s polno žlico. Da si dovolimo, da je naše življenje iskrivo, upajoče, veselo, srečno, brez obžalovanj. Da počnemo, kar nas veseli, ne glede na to, kaj si drugi mislijo. Da je naše življenje polno. Da živimo polno življenje, karkoli že to pomeni. Za vsakega izmed nas polno življenje pomeni nekaj drugega. Vsak ima svojo predstavo. In prav je tako. Saj smo si ljudje različni.

A kot rečeno, življenje je tako krhko, minljivo. Zato, se zavedajmo, da se naš grad iz kart, ki mu rečemo življenje, lahko v hipu sesuje. Trenutek, sapica je lahko dovolj, da se vse spremeni. Za nas. In za druge. Bolezen. Razočaranje. Izguba. Smrt. Sploh slednja, smrt, je del življenja, ki ga radi potisnemo stran, stran od naših misli. O njej ne razmišljamo radi. A vendar je, tako kot rojstvo, sestavni del našega življenja.

Verjamem, kolikor dni in minut nam je danih, toliko jih imamo na razpolago.

Zato, porabimo jih do vsake stotinke. Brez obžalovanj. Naša hrepenenja in neizživete želje, sanje naj bodo naša motivacija. Ljudje velikokrat skozi življenje hodimo z besedami:”Želim si”. Napaka.  ”Hočem in bom!” naj bo naš moto, ki nas bo vodil skozi življenje!

A ne bodimo pogoltni, grabežljivi. Bodimo ponižni, dobri. Ne storimo drugim slabo, zato, da bi mi lahko polno živeli. Ne obžaljumo ničesar, a hkrati obžalujmo dejanja, ki prizadanejo druge. Predvsem, pa ne dovolimo sami sebi, da prizadenemo sebe. Zato, ne odrekajmo se svojim hotenjem, sanjam. Živimo jih! Ni vedno lahko, a je mogoče. Ne obtožujmo drugih, da nam je nekje, na neki točki našega življenja spodletelo. Sami si krojimo usodo!

Včasih pa … Ljudje včasih vse preveč hrepenimo po svojih lastnih željah in hotenjih, da morda nevede spregledamo, kje je naše poslanstvo. Sama sem trenutno na tej točki, ko skušam doumeti, razumeti moje resnično poslanstvo na tem svetu. Moje bistvo. Učim se in skušam razumeti, da moram najprej, preden pridem do mojega cilja, za katerega čutim, da me bo izpopolnilo kot osebo, izpolniti nek drug cilj, poslanstvo, ki mi ga je namenilo življenje. Kakšno je to poslanstvo? Ne vem. Še. Morda to, da se najdem kdo sem, kaj želim. Kam grem. To, da se poslušam, kaj mi moje življenje govori.

Pred natanko letom dni, se mi je zgodil prvi izmed dogodkov, ki so zame pomenili nek nov začetek. Nov, prazen list v mojem življenju. Spontani splav. Nato je sledila še izguba službe. In Smrt.

Danes, čeravno s težkim srcem, lahko rečem, da je bil splav na nek način morda nekaj dobrega. Z možem sva še bolj povezana. Konec koncev, še imava čas le zase. Po drugi strani, pa čutim, da je postati mati, moje poslanstvo. A pred tem … pred tem me očitno čaka še nekaj drugega. Morda to, da si po 15 letih končno dovolim živeti zase. Ne le skrbeti za druge. Moja skrb za druge bo seveda vedno del mene. Takšna sem. A moram si dati priložnost, da v svoje življenje sprejmem samo sebe. Takšno kot sem. Da poskrbim zase. Se najdem.

Drug dogodek, izguba zaposlitve, pa je bila nekaj najboljšega, kar se mi je lahko zgodilo. Danes lahko to rečem s popolno prepričanostjo. Hvaležna sem za to. Vam zveni čudno, nenavadno? Ste dvomljivo privzdignili obrv? No, naj razložim.

Prejšnja zaposlitev, čeravno mi je bila v veselje, me je dušila. Bila sem preobremenjena. Ko sem ostala doma, sem  po prvih trenutkih krivde, obžalovanja spoznala, da se rojeva nova Irena. Znova sem se našla. Znova sem začela pisati. Več berem. Ustvarjam! Počnem stvari, ki me veselijo. Mož pravi, da se več smejim. Vmes sem sprejela nov, popolnoma drugačen poklicni izziv. Skočila, zamižala, si rekla:”Probat ni greh”. In … se našla! Delo z ljudmi, to, da jim lahko pomagam. Da jim lahko podarim minuto ali dve mojega časa, da jim lahko podarim nasmeh … Ja, zame, je to to. Naporno? Seveda. A vendar ne.  Zakaj? Ker me izpopolnjuje.

Živim, Diham. Vonjam. Enostavno sem. In kdo pravzaprav sem, odkrivam v zadnjem letu. Pred tem, sem vedno dala prednost drugim. Pa prednost odgovornosti. Da tako res ne gre, in potlačila svoje želje in živela, tako, kot naj bi bilo prav. Bila sem na mrtvi točki.

Danes? Živim. Dan za dnem. Kot, da je moj zadnji. Kajti, nikoli resnično ne vemo, kdaj bo prišel naš zadnji dan.

Iskreno, komaj čakam, da se leto zaključi. Zakaj? Bilo je trpko, težko in polno žalostnih dogodkov, ki nekako živijo v moji podzavesti. Včasih, veste, nam dajo takšni in drugačni dogodki, ki tvorijo neko celoto, misliti. In morda zato lahko svoje življenje spremenimo. Izboljšamo. Nekako začutiš potrebo, da bi vsi, ki jih imaš rad, vedeli, koliko ti pomenijo. Kajti, kaj če …?

Ljudje smo smešna bitja. Včasih je tako težko reči:”Oprosti.” Sploh partnerju. Staršem. prijateljem. Zdi se, da bomo s tem priznali poraz, napako. Ne, s tem bomo pokazali, da smo človek.

Še težje je reči:”Rad/a te imam” ali:”Ljubim te.’‘ Zakaj? Ko smo sami s seboj, s svojimi mislimi, je v naših glavah to tako lahko izgovorljivo. A, ko gledamo človeku v oči … Nam je nerodno? Se bojimo, da nas bo imel sogovornik za preveč sentimentalnega? Nikar! Tako lepo je slišati, da nekomu veliko pomeniš. Pa naj bo to prijatelj, sorodnik, partner. Predvsem pa, vsak dan, bi morali sami sebi reči:”Rad/a se imam.” In imam se, točno takšno, kot sem. Samemu sebi je to najverjetneje najtežje priznati.

In ne pozabimo dveh tako zelo, zelo preprostih besed, ki sta včasih tako zelo težko izgovorljivi. A vendar preprosti in nežnega zvena. Prosim in hvala. Zakaj se nam včasih zdi prošnja za pomoč ponižanje, celo poraz?

Sama pogosto uporabljam ti dve besedi. Mojemu možu gre sicer strašno na živce, ko mu rečem:”Prosim, a greš na vrt po solato?” ali pa ”Prosim, daj mi tisto skledo iz predala.” In vedno, mu na koncu rečem.”Hvala”. Cenim pomoč. Nikakor se mi ne zdi samoumevna. Njemu pa se zdi trapasto, da ga prosim in se mu zahvaljujem. Pa sem mu nekoč rekla, če bi rajši videl, da mu za skledo rečem ukazovalno in, da ga vmes pošljem še v ”tri krasne”? Naj se kar navadi na prosim in hvala. Imava celo življenje za trening. In da, bi tudi jaz, rada kdaj slišala besedico hvala.

”Hvala za kosilo, dobro je bilo.”

”Hvala, ker si mi pripravila …”

In, ne, ni mi težko početi stvari. Rada skrbim in ”skačem” okoli drugih. A včasih bi bilo lepo videti, da drugi opazijo tvoj trud in ga cenijo. Največje poplačilo pa je preprost – hvala.

Ljudje tako zelo hitimo skozi življenje. Vzemimo si trenutek, dva za drobne stvari. Nasmeh. Pogled. Pocrkljajte mačko, namesto, da ”buljite” v zaslon. Ne jezite se na psa, ki vas navdušeno pozdravlja, ko pridete domov. Vesel vas je. Najbrž, vas nihče nikoli ni, in nikoli ne bo, tako navdušeno pozdravil, samo zato, ker ste prišli domov. 🙂 Objemite partnerja, starše, ko se vam to zazdi. Vzemite si pet minut zase, v tišini. Meditirajte, če vas to veseli. Zazrite se skozi okno. Opazujte dežne kapljice, snežinke. Ali pa sončne žarke. Ko pijete kavo, vzemite si čas. Uživajte v požirkih. In družbi. Vsa lepota življenja je v drobnih malih rečeh. Za vsakega izmed nas so drugačne, a vse so enako vredne!

Nič ni večno. Tudi mi ne. Potrudimo se lahko le, da bo spomin na nas ostal lep in morda, bo ta namesto nas dosegel večnost …

***

Lucija, pogrešamo te!