Ko ”padeš” nazaj v ritem

V enem mojih prvih prispevkov sem pisala o mojih občutkih in soočanjem z brezposelnostjo. Tokrat pa bom pisala o tem, kako se sedaj soočam s ponovnim vstopom v svet zaposlenih in s tem skokom v nov (star) ritem življenja.

Zaposlitev sem zaradi ukinitve delovnega mesta izgubila lani decembra. Sprva šok. Potem sprejetje situacije. In skušanje potegniti iz danega največ kar se da.

In lahko rečem, pa naj se sliši še tako smešno, čudno in nelogično, v času brezposelnosti sem tako zelo uživala, da mi je ponoven odhod v službo predstavljal stres, strah, nelagodje.

Zakaj? Iskreno, ugotovila sem, da neizmerno uživam biti doma. Biti gospodinja. Domači so imeli kuhano kosilo, vrtiček je bil oplet in lepo urejen. Čas sem imela za prijatelje, ustvarjenje. Vse, za kar v prejšnji službi nisem imela časa, sem kar naenkrat lahko počela. Na novo pridobljeni čas, način življenja sem zajemala z veliko žlico. Padla sem v popolnoma nov ritem. Ritem, ki ga prej zaradi prezaposlenosti nisem poznala. In uživala sem. Oh, pa še kako. Na novo sem se našla.

Potem je nekega dne (končno) prišel klic. Klic na katerega vsak, ki je brezposelen, tako zelo težko čaka. Dobila sem delo. Službo. Zdravniškemu pregledu je sledil še podpis pogodbe in dan, ko sem šla ponovno v službo.

Noč, pred prvim delovnim dnem, je bila noč potenja, razmišljanja in panike. Skrb, da ne bom prespala budilke. Noč negotovosti. Kajti služba, ki jo sedaj opravljam, je nekaj popolnoma drugega, kar sem prej počela v življenju (poklicno). Neprespani noči je sledilo živčno jutro. Nenehni pogledi na uro – minutni kazalec, se je pomikal neverjetno hitro. Prehitro! Ritem jutra se je iz počasnega, umirjenega spremenil v malo norega. Vem, za to sem kriva sama. Vendar si nisem znala pomagati. Bila sem nervozna.

Prihod na delovno mesto. Novi, meni neznani obrazi. Vsi po vrsti prijazni. Lepo so me sprejeli. Seveda je bil dan poln novosti, informacij. Delavnik mi je hitro minil – bil je pester, zanimiv. Kar naenkrat je nelagodje, negotovost, strah zamenjal prijeten občutek. Nekako sem čutila da je to delovno mesto, četudi nekaj popolnoma novega, drugačnega, prava služba zame. Strah me je bilo edino le še stavbe. Res je, stavbe. Cel labirint, vam povem! Prvi dan sem se izgubila vsaj dvajsetkrat. Nenehno se mi je dogajalo, da sem srečala koga od sodelavcev, ki me je čudno pogledoval kam neki grem. ”Ne, ne. Tja, v tisto smer moraš”, so mi odgovarjali. Cel hec je bil ob koncu delavnika. Čas za odhod domov, jaz pa nisem našla izhoda. Presneta reč! Ko sem končno le našla pravi hodnik in stopnišče, pa nato spet pravi hodnik sem se vendarle lahko odpravila domov. Polna novih, lepih in pozitivnih vtisov. Doma navdušeno razlagala o novi službi. Strahovi so se razblinili.

Potem pa je prišla nova noč. In ker ima vsaka noč svojo moč, sem to noč zopet komaj kaj zatisnila oči. Polna vtisov minulega delovnega dne, sem napol v spanju, kot v blodnjah, razmišljala o službi. Vmes me prešine:”Pa budilka, je res nastavljena?”. Zjutraj sem se zbudila skorajda mačkasta. Vseeno pa je bilo drugo jutro manj stresno. In tako sem se, tokrat že malo bolj ”v ritmu”  odpravila v službo.

Po srečnem naključju, je drugemu delovnemu dnevu sledil vikend.

Ravno prosti vikendi so zelo dobrodošla sprememba glede na prejšnjo zaposlitev, kjer sem imela prost zgolj en vikend v mesecu. Če. Pa pustimo preteklost.

V času, ki mi je bil dan preko vikenda, sem v glavi premlela novosti. Se pomirila sama s seboj. Iz nedelje na ponedeljek sem spala mirno. Jutranji odhod v službo pa je postala moja nova rutina. Prijetna rutina.

Če me je sprva skrbelo kako bo, sem z vsakim dnem začela bolj uživati. Kljub temu, da sem uživala v prostih dnevih in svobodi, ki mi jo je dalo obdobje brezposelnosti, lahko rečem da sedaj uživam še bolj. Uredila sem si nov ritem, nova pravila.

Tako dober občutek je, ko zjutraj vstaneš, se urediš in odideš v službo.

Tam srečaš sodelavce, spletejo se vezi, poznanstva. Nasmehi na obrazu, druženje. In delo. Delo v katerem enostavno uživam. Osem urni delavnik mi mine hitro kot blisk. Če me je skrbelo za domače, in kaj bo z njihovimi kosili, me sedaj to ne skrbi več. Verjeli ali ne, imajo kosilo. Res, da jim ga včasih pripravim dan vnaprej, da ga samo pogrejejo. Sicer pa kuhinja deluje tudi brez mene (kakšno presenetljivo dejstvo, kajne?). Na vrtu mi še vedno uspe vse opraviti. Šport ima sedaj svoj prostor ob vikendih. Moje pisanje prispevkov pa … Počasi bom znova znala najti čas tudi za to. Obljubim. Predvsem sebi. In pa, najpomembnejša stvar v kateri sem zopet našla delček sebe –  ko je človek doma, se nekako ne uredi. Pa ne da sem hodila naokoli umazana, z lasmi kot sračje gnezdo, zanemarjena. Nikakor ne. Vendar (predvsem ženske mislim da me razumete), znova imam razlog da se uredim, ”zrihtam”, kot se šika. In potem prideš v službo, in ti prva oseba, ki jo vidiš reče:”Ja kako imaš pa ti danes lepo obleko”. Oh, ja, občutek je hudirjevo dober.

In tako je moje življenje padlo v nov, star, vmes že nekoliko pozabljen, ritem.

Ritem službe. In ritem zasebnega vsakdana. Dokaj uspešno ju združujem in krmarim med njima in pri tem uživam. Vsako minuto. Seveda pa se veselim petka. Ker za petkom pride vikend. Prosti vikend. Takrat znova ujamem ritem iz časa brezposelnosti, ko sem se naučila uživati v času zase in za moje najdražje.

Živim. Polno. Srečno. In na nek način se lahko temu zahvalim času brezposelnosti. Saj sem se v tistem času spoznala in začela živeti kot si želim. Le da imam sedaj še službo. In krog je sklenjen. Ritem življenja pa zanimiv, pester in nikakor ne dolgočasen (pa saj ne da je bilo prej dolgočasno).

Res je lahko vsaka izkušnja, dogodek šola za naprej. Šola življenja. Da rastemo, se izboljšujemo. Najdemo. Jaz sem se. Vem kdo sem in kaj hočem. Grem naprej, novim zmagam (in porazom – tudi ti so del življenja) nasproti.