Meditacija – čas zame

Le kdo še ni slišal za meditacijo? Sama sem že dolgo sem razmišljala, da bi se je lotila. A mi nikoli ni uspelo. Saj veste, tipičen izgovor:”Ah, kje pa imam čas!” V resnici pa – nisem vedela, kako naj se je lotim. ”Saj ne znam”. Potem pa je meditacija na nek način sama prišla k meni, v moje življenje. Spontano, nenačrtovano, neprisiljeno.

Kaj sploh je meditacija? Se tega da naučiti? Kaj čutiš vmes in po meditaciji? Vprašanj v naših glavah je mnogo. Najprej naj povem – ne, nisem strokovnjak. Nikakor ne! Sama sem komaj začela ”sprejemati” meditacijo v mojem življenju. Vsekakor se ”še lovim”. Zato bom pisala o tem, zakaj meditiram, kaj mi meditacija pomeni, kaj mi meditacija ”da”.

Zame je meditacija nekaj, kar ”potrebujem” tako kot zrak, ki ga diham.

Vseeno pa se spodobi, da definiramo, kaj meditacija sploh je. Definicija, ki jo najdem na Wikipediji (vir citata), pravi:

Meditacija

”Iz latinske besede meditatio, ki je izpeljana iz glagola meditari, kar pomeni “premišljevati, oblikovati”) je vsakršna dejavnost, pri kateri posameznik načrtno spreminja stanje zavesti z namenom, da bi dosegel kakšen specifično zastavljen cilj ali da bi se preprosto umiril.”

Moje srečanje z meditacijo

Pred nekaj meseci mi je bila ponujena možnost, da se pridružim meditaciji. In sem si rekla – zakaj pa ne? In smo se posedli v krog, nežna meditacijska glasba je zazvenela v naših ušesih. Miren, enakomeren, nežen glas naše voditeljce nas je vodil skozi meditacijo. Ko sem po koncu meditacije odprla oči, si nisem čisto vedela, kaj naj si mislim. Bila sem spočita, a utrujena hkrati. Tako umsko kot telesno.

Predvsem zato, ker meditacija ni nekaj enostavnega, ko le sediš z zaprtimi očmi, sproščen, nežna glasba v ozadju, seveda vmes v tvoji glavi ni nobenih misli … in ti dosežeš tisto višjo raven. O, ne! Ni tako preprosto, kot se sliši. Najtežji je tisti del ”ne mislite na nič”. Uffff, le kako naj ne mislim na nič, ko pa ves čas mislim, da ne smem misliti?! Vseeno sem se med svojo prvo meditacijo uspela nekoliko sprostiti. Toliko, da sem prišla do zaključka, da nasledjnič spet poskusim.

Ob moji drugi meditaciji sem se že lažje prizemljila, sprostila. Vmes že celo uspela ne misliti na nič. Vse dokler droben škratek ni začel poskakovati po mojih možganih in tako prebudil moje misli. Sicer mi ga uspe utišati, a v nadaljevanju meditiranja naletim na novo oviro – spanec. Ne smem zaspati! Misli begajo, želiš si, da bi bilo vsega konec. Naporno je, hkrati ne misliti na nič, a vendar misliti na to, da ne smeš popustiti spancu. Bila sem na tanki meji med spanjem in meditiranjem. Uspelo se mi je obdržati na strani meditiranja, a vendar meditacija ni bila tisto, kar bi si človek želel, da bi bila.

Pa pustimo ob strani moje pomanjkanje veščin, ki jih še nisem obvladala (in jih še vedno ne v popolnosti). Težava, s katero sem se soočala, je bil tudi glavobol. Hud glavobol. Vedno nekaj ur po meditaciji. In ko sem se že ravno spraševala, ali je naključje ali ne, da me začne boleti glava na dan, ko meditiram, sem se odločila, da poskusim z meditacijo še enkrat. Če bo po tej meditaciji glavobol še prisoten, odneham. Ni vredno.

To bo ”zadnja” meditacija

Res je, to je bila meditacija, ki bi lahko postala zadnja, a ni. Moji možgani so končno dojeli, kaj želim od njih. Prvič mi je uspelo, da med meditacijo nisem mislila na nič. Barve so se prelivale skozi moje telo. Telo je bilo sproščeno. Dihanje, nekako sem kar vedela, kdaj je čas za globok vdih v trebuh … In tako je bila to moja ”zadnja”, a hkrati ”prva” meditacija, ki je mojemu telesu, umu namesto napora, muke,nelagodja, predstavljala ravno nasprotne učinke,občutja.. Po tej meditaciji sem se počutila kot prerojena, bolj polna energije, zagona.

Ne, še vedno ne obvladam!

Se pa učim. Od zdaj naprej mi meditacija pomeni čas zame. Čas, ko se sprostim. Umirim. Ko se napolnim z vsem dobrim, pozitivnim. Notranji mir me preplavi. Občutek zadovoljstva. Dobim energijo. Po meditaciji sem prerojena. Počutim se močno, da bi lahko premikala gore.

In, kot rečeno, nisem mojstrica. Kje pa! Še vedno mi včasih misli vmes pobegnejo tja, kamor ne bi smele – vsaj ne v tistem trenutku. Sploh takrat, ko me zmoti kakšna prekinitev, grob, glasen šum iz okolice. Sicer pa opažam, da se z vsako meditacijo lažje, hitreje sprostim. Zadnjič sem opazila, da je tudi moje dihanje med meditacijo postalo bolj umirjeno, komaj zaznam, da diham. Telo je ohlapno, sproščeno, komaj se ga zavedam. In če sem se ob prvi meditaciji ”le sproščala ob lepi glasbi”, sedaj s svojim umom resnično dosežem neko ”višjo” fazo.

Zato vam meditacijo priporočam, meni je postala način življenja. Moj polnilec baterij. Sprva je težko. A nikar ne obupajte. Naše telo, um lahko dosežeta marsikaj. Vmes nas tudi preizkušata. Četudi se zdi nemogoče – mogoče je! Le čas, potrpežljivost in volja, želja so potrebni. In vztrajnost, ta je ključ!