Brezposelnost

Izguba identitete ali odkritje sebe?

Sem brezposelna. Ena mnogih te dni. Ljudje te gledajo žalostnih oči, iz katerih veje sočutje, žalost, skrb. Vprašanja dežujejo iz vseh strani: ali kaj kaže na novo službo, ali sploh iščeš, ali sploh je kaj iskati? In najpogostejše vprašanje – kako si? Kot da bi bila brezposelnost nekakšna huda bolezen.

In si mislim: res vsi mislite, da mi, ki smo brezposelni, le sedimo doma in čakamo na to, da bo nekdo pozvonil in nam čudežno ponudil službo, ki bo bajna, kaj bajna, sanjska? In ali nihče ne pomisli, da nas s temi vprašanji le še bolj frustrira? Verjemite, ko bom dobila novo zaposlitev bom zavriskala tako glasno, da me boste že slišali in izvedeli novico. Do takrat me pa sprašujte raje kaj drugega. Nisem le človek, ki je brez službe. Sem oseba ki čuti, misli, živi. Zato je, verjemite, tem za pogovor veliko.

In kaj mi preostane početi ta čas? Ta čas ko sem ‘na borzi’.Poleg pregledovanja zaposlitvenih oglasov, in obremenjevanja same s seboj in na pogled neskončnega pošiljanja prijav na prosta delovna mesta (na katera še odgovora ne dobiš) pravzaprav nič. Razen živeti. Tako preprosto je to.

Izguba službe – šok

Pa naj si star ali mlad. Sama spadam v skupino mlajši od 30 let. Sem na pragu življenja. Z možem, ki me podpira in me ima neizmerno rad. Vem, da bova skupaj uspela, pa naj nama življenje nameni kar nama pač priteče.  Kot vsaka mlada ženska, tudi jaz razmišljam o družini. Je pravi čas za to? Otrok? Seveda, neizmerno rada. Pa vendar -strah. Kako? Kriza je! Brez zaposlitve sem. Po drugi strani pa si rečeva, kdaj, če ne zdaj? Ampak pustimo to temo za katero od mojih naslednjih razmišljanj.

Torej, si mlad človek, polno zaposlen s službo, v katero si vpet 7 dni v tednu. Delaš v službi, delaš doma (saj veste, tipična gospodinjska opravila). Ko si doma, si z glavo napol v službi. Ko ti že uspe izklopit ‘gumb služba’, zazvoni telefon. In tako dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. Napor. Tempo. Živci. Stres. Posledični prepiri, slaba volja. In nevoljnost,  kam sploh iti. Ker, ko mi je  končno uspelo izboriti si prost dan, sem ga najraje preživela doma. Sama s seboj. In z njim. Brez drugih obrazov okoli mene. Sedeč nekje zunaj, pod krošnjo drevesa, uživajoč v vsakem trenutku dneva. Ali pa udobno zleknjena na kavču. Vseeno. Moj dan. Prost dan. Ampak en prost dan mine hitro. Prehitro. In spet je bil tu nori tempo.

Potem pa šok. Tvoje delovno mesto bo ukinjeno. Kaj pa zdaj? Trenutek, ko se vprašaš ali je bil vreden ves trud. Se vprašaš, zakaj sem službo nosila še domov? Zakaj nisem imela več prostih dni? Zakaj…? Zakaj….? A kar je bilo je bilo. Sem človek ki da od sebe 110 %. Zato vem, da preteklosti nebi spremenila, četudi bi jo lahko.

Kaj pa prihodnost?

Meseci in potem dnevi do zadnjega delovnega dne so minevali hitro. In kar naenkrat je bil tu dan, ko sem se zjutraj zbudila, vstala iz postelje in mi ni bilo treba narediti ničesar. Nobene obveznosti. Nobene časovne ovire. Kar naenkrat čas ni bil več moj vladar.

Pa naj povem kar po pravici, pa če me obsojajte ali  ne, prvi teden je prav pasal. Balzam. Skoraj dopust. Uživaš v tem da te nihče ne potrebuje, sprašuje. Telefoni ne zvonijo. Nič. Dopust. Dobiš se z nekaj prijatelji, za katere si (zaradi službe) nisi vzel že celo večnost in uživaš v klepetu, ne da pogleduješ na uro.

Drugi teden greš, in urediš vse zadeve. Se prijaviš na zavod, urediš zavarovanje,..  In skozi cel teden se zaradi pomanjkanja svoje rutine počutiš malo izgubljenega. Še vedno pa globoko zajemaš  ‘novo svobodo’. Živiš iz dneva v dan. Dan za dan.

Vmes so tu še božični prazniki in si ves vesel da ‘letos’ imaš pa končno nekaj od teh praznikov. In veselo okrašuješ smrečico, postaviš jaslice, greš  k polnočnici, spečeš piškote. Naslednji dan imaš celo čas, da obiščeš Božični koncert, ki si si ga želel poslušati že nekaj let, pa do tega trenutka tega nisi uspel… Skratka, končno občutiš ‘veseli december’, ki ga zadnjih pet let nisi poznal. Končno si prost za praznike. Nekaj neverjetnega. Občutek je bil – vav!

Prazniki minejo, tedni pa bežijo. In ti se počutiš kot nekoristen bebec, ki nima kaj početi. Kot nekdo ki ga nihče ne rabi. Kot nekdo ki ni ničesar sposoben in niti nima kaj početi, vsaj ne pomembnega, življenjskega.

Peti teden se valjaš v svoji lastni krivdi. Da si še vedno doma, da še nimaš nove službe. Da nimaš obveznosti. Ves vesel si, ko te nekdo zadolži, da mu greš v trgovino po jogurt (no, morda ni tako hudo, a tako najbolje opišem občutke). To! Nekdo me potrebuje! Počutiš se koristnega.

In potem pridejo šesti, sedmi in tudi osmi  teden, ko dejansko začneš uživati v svojem ‘prostem’ času. Izoblikuješ si svojo rutino.  Zopet začnejo v tebi rasti stara zanimanja za stvari, ki si jih vmes že potlačil in nehal početi. Pravzaprav si že pozabil, da si jih nekdaj sploh počel.

Sama recimo, ustvarjam. Zelo rada. Koliko enega ustvarjanja in pisanja je bilo v času srednje šole, fakultete. Potem pa je to, mislim da, že v času fakultete, zamrlo. Kar naenkrat so postale druge reči prioriteta. Služenje denarja. Samostojnost. Partner. Selitev. Poroka. Selitev. Pa ne da bi te reči zatrle mojo ustvarjalno žilico. Enostavno nisem več znala najti časa za to.

In zdaj sem tu

Na tej točki, ko po trenutni krizi identitete zopet odkrivam samo sebe. Svoje globine. In v tem uživam. Vsak sleherni dan posebej. Uživam v skodelici kave, ki jo zjutraj prav počasi pijem. Uživam v trenutkih ko sem s svojimi bližnjimi. Globoko vdihujem zrak. Slišim ptičje petje okoli sebe. Zopet kuham z veseljem. Niso več tisti obroki ‘na hitro’. Vanje vložim čas in ljubezen. Zopet barvam. Pišem. Pesnim. Ustvarjam, strižem, lepim. Berem. Vrtnarim. Odkrivam kdo v resnici sem in kaj želim s svojim življenjem. In v tem uživam. Z veliko začetnico.

Ravno zadnjič, mi je prijateljica rekla, kako zelo sem se spremenila. Bolj sem mirna. Nisem več živčna, v stresu. Ne hitim več brezglavo sem ter tja.  Da se mi  vidi da sem se umirila. Nehala obremenjevati in začela uživati življenje.

In ne, nisem vrgla puške v koruzo. Seveda se trudim, iščem, si želim nove službe. Verjamem da me nekje čaka, le odkrila je še nisem. Verjamem, da mi jo bo življenje ponudilo, ko bo pravi čas za to.

A do takrat bom iz svojega življenja potegnila največ in najboljše kar se da. Ne bom sedela doma in se smilila sama sebi. Ne bom zakrknila. Ne bom se potuhnila. Ne bom obupala.  Ne bom se obremenjevala zaradi stvari ki so takšne, kot so. In na vprašanje kako sem, bom odgovorila: ”Super!”. Ker se tako res počutim.

Živela bom. S polnimi pljuči. Z nasmehom na obrazu. Svet je lep. Le pogledati ga moramo s pravega kota. In vsaka ovira, težava je rešitev, pot do nečesa novega. Nova spoznanja, nova znanja. Nov jaz. Zadovoljen, srečen jaz.In ko bom našla novo zaposlitev? Upam in hkrati verjamem, da bom uspela obdržati ravnovesje med zasebnim in poslovnim. Da bom znala najti čas za stvari, ki me veselijo in izpopolnjujejo. Da ne bom pozabila na to, kar sem se (in se še, vsak dan sproti) na novo učim o sebi. Da bom živela polno življenje.

Lahko zaključim, da je to obdobje – obdobje brezposelnosti eno najbolj plodnih v mojem življenju. Do sedaj. Le kdo ve kaj vse me še čaka? To je le ena od postaj življenja. Verjamem da z namenom, da osebnostno rastem, se razvijam in najdem.