Srečko Kosovel – najlepši verzi
“Ne, jaz nočem še umreti…”, je v eni od svojih pesmi zapisal Srečko Kosovel, kot bi slutil svojo prerano smrt. Leta 1926 je zaradi bolezni umrl komaj 22-leten, še preden je dočakal svojo pesniško zbirko – toda dotedaj je Srečko Kosovel napisal kar okoli 1000 pesmi.
Srečko Kosovel je v več svojih pesmih opisoval Kras. Njegove nežne pesniške duše pa se je globoko dotaknilo tudi takratno dogajanje, zato vzdušje v pesmih najbolje opiše sam v enem od svojih zapisov: “Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj kot ljudje jo razumejo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.”
Njegove pesmi so po njegovi smrti izdali v več pesniških zbirkah. Šele leta 1967 pa so izšli Integrali, ki so zasloveli zaradi novega drugačnega sloga, imenovanega konstruktivizem.
Iz številnih pesmi, ki jih je napisal Srečko Kosovel, sem izbrala nekaj verzov, ki so se me še posebej dotaknili.
ki ohladi gozdove, polja,
to sivo nebo, ta hladni veter,
ki prihaja v tišino srca.
in tiha se nagnila v siva tla;
in somrak pal je čez vasico našo
in zrak je mrzel od dežja.
o svetlo šumečih topolih,
o kraškem soncu
v hladnem septembru,
o belih ajdovih dolih.
Tiho stopam preko poti kraških.
Noč mi sije nanje.
ko pride na mojih krilih pomlad,
čez polje vihral bom in čez goro
in divjo svobodo proslavljal in rast.
naših kraških kmetov,
ljubim jih, o bolj jih ljubim
od vas, meščanskih poetov.
dehteče kot borova morja,
jutranje zvezde, ki ugašajo
ob zarji iznad pogorja…
iščem lepote, a vsa mi je tuja,
zrak je negiben, veter steklen:
in vendar pomlad, aleluja.
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peruti v brezdaljo razpeti
in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.
daj mi, tudi če si sovražnik moj,
daj mi, da v moji roki izveš,
kako je, če ljubil bi, a ne smeš!
delaj in te ne morejo uničiti,
delaj in stremi za tem: uresničiti
jasno resnico najglobljih spoznanj.
borbe, svete borbe, ne miru,
ne počitka, niti slepih sanj,ne raziskovanj, izpraševanj,
treba, da spoznamo svoj obraz
in da izpovemo: Mi smo tu!
(Revolucija)
a sredi vseh je ena;
sredi sveta
tako sama kot ta
res ni nobena, nobena.
saj imam očeta, mater,
saj imam še brate, sestre,
ljubico, prijatelje;
ne, jaz nočem še umreti.
le jaz ga ne bom dosegel…
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.
romati vse življenje
skozi zeleni gozd
in se ne ustaviti.
Biti kot gozdna ptica,
ki ne pozna poljan.
Biti človek z dobrim,
dobrim srcem.
v modrino potopljen,
ves svet je
moder in zelen.
Stari in mladi,
vsi so v meni
z enim obrazom.
če ti je težko biti človek?
Postani obcestna svetilka,
ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Večer je kot zlata krsta.
Lezimo vanj.
sam s seboj hočem biti.
Jaz ne jočem s solzami.
Sam moram vse dopolniti.
sklonjena k meni;
si kakor roža,
ki nema se sklanja
nad jezerom tihim.
in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki.
Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo.
In ti premagajo svet in ne umrejo.
skozi tišino
vidim tvoj obraz.
ko sije sonce?
je potrebno za eno pesem,
koliko trpljenja?
