Sprejeti svoje lekcije

Ko človek pozabi na svoj pravi jaz

Človek ob tempu resnično pozabi nase. Končno pa se lahko po določenem ključu zave sebe in uvidi, koliko zanemarjenih in potlačenih čustev je skril pod preprogo. To počne zato, da bi pozabil na vse kar mu ni všeč, kar ga tepta, kar ga podcenjuje in kar mu je krade dostojanstvo, skratka svoj jaz. Najhuje je to, da ne more verjeti, kako je mogoče, da se je tako nizko cenil, da je dovolil določene dogodke v svojem življenju. Dogodki so sicer stara in že zaključena zgodba, ampak mali možgani vse beležijo brezhibno, ravno tako naša sakralna čakra.

Ko se človek loti alternative, zavest počasi daje na plano vse vzroke za posamične nepravilnosti v organizmu. Samozdravilnemu mehanizmu daje informacije o tem, kaj mora človek storiti na stopnji zavesti, kako odvreči potlačena čustva iz čustvenega in mentalnega telesa, ki so kot strup za telo. Tako kmalu znova zazna, kje nadaljevati fizično in eterično samozdravljenje. Hkrati se človek uči, če mu je to tema izjemnega zanimanja. Dejansko raste, dozoreva, sprejema realnost in se zbudi. Občutek je, kot bi se zbudil iz nekaj let trajajočih sanj o tem, da bo nekoč vse popolno in dovršeno. Ampak življenje nikoli ni popolno in dovršeno, ne v odnosih, ne v karieri in ne v zdravju. Nič življenjskega ni konstanta, kot tudi narava ne, vse se spreminja. Dovršeni in popolni smo mi, kot osebnosti, ko se začnemo ceniti. Ko naredimo seznam naših dobrih lastnosti in potencialov. Ko nas ne zanima komu so všeč in komu ne. Ko se zavemo, da je bistveno, da so všeč nam in da mi sprejmemo sebe. To, kako nas okolica sprejme, ni več naša težava. Ne smemo pa pozabiti na nekaj. Zavedati se moramo razlike v biti popoln ali delovati popolno. Naše delovanje nikoli ni bilo in nikoli ne bo popolno. Ljudje smo in ne Bogovi. Napake nas izoblikujejo in krepijo, če se le naučimo le-te tudi sprejeti in z njimi kvalitetno živeti. V tem je vsa filozofija, ki niti ni nedojemljiva, saj je del vsakdana in vsega kar je. Konec koncev smo vsi eno in vsi smo nastali iz ene celice. Kot jin – jang, eno v vsem in vse v enem.

Prej kot se prizemljimo, oziroma dobimo stik s tukaj in zdaj, prej dobimo stik s našim pravim jazom. Tako tudi prej sprejmemo lekcije svojega življenja. To je skupek pozitivnih zaključkov iz »napak«, ki jih naredimo v preteklosti. So pozitivna sporočila, ki jih najdemo v sebi zaradi tega, da si lažje oprostimo za napačne odločitve. »Napačne« potem kmalu spremenimo v pravilne za naše Višje dobro. Nič ni prav in nič ni narobe, so le poti, ki imajo svoje tehtne razloge. To je naša osebnostna rast, ki verjetno nima zaključka, če smo vztrajni in ko vemo, od kod smo in kam gremo. Ta rast odpre našo srčno čakro in poskrbi, da sprejmemo odgovornost za svoje življenje. Tu pa se naučimo nekaj bistvenega, in sicer to, da ne delamo več napak, ampak sprejemamo odločitve z možnimi posledicami, za katere verjamemo, da bodo prinesle več dobrega kot slabega, ko bomo ob pravem času, na pravem kraju, s pravimi ljudmi. Vse to pa lahko storimo le z energijo jang – neba in jin – zemlje. Ti dve energiji nam vseskozi dajejo energetski pogon v eterično telo, in sta tisti, ki so osnova za naše delovanje tukaj in zdaj. V tem tempu človek potuje v mislih v preteklost in v prihodnost. Težko je biti zares tukaj in zdaj, težko je glede na tempo in skrbi misli na to, kar trenutno počnemo, če nimamo teh dveh energij usklajenih v srčni čakri.

Ali znamo biti tukaj in zdaj? To nam pokažejo otroci!

Amigdala je center v limbičnem sistemu in shramba čustvenih spominov iz preteklosti, ki so nezavedno oblikovana mnenja. Le-ta preleti pretekle izkušnje in jih primerja s trenutnim dogajanjem. Ko je človek vznemirjen, mu le-ta ukaže, da se naj odzove na trenutno stanje na način, ki se je že davno zapisal vanjo. Ti zapisi so v čustveni in miselni ter odzivni obliki, in smo se jih naučili preko našega odzivanja na dejavnike iz okolja v preteklosti. To so tako imenovani vzorci, ki jih je zelo težko spremeniti in zavedamo se jih šele tedaj, ko imamo svoje otroke. Ti nam danes povedo vse, le prisluhniti jim moramo in jim dovoliti, da SO KAR SO. Dajo nam zrcalo sebe in jasno nakažejo s čim jim črpamo energijo in jim »sekamo korenine do središča zemlje«. Le-te, ki so stik med energijo Zemlje in korensko čakro, namreč dajejo boljšo koncentracijo uma na tukaj in zdaj. Bolje rečeno, čas za to, da prisluhnemo otroku, si moramo vzeti. Tu nam igra pomembno vlogo tudi limbus, predel možganov, ki obkroža možgansko deblo. Ta je dejaven takrat, ko jeza dobesedno privre na dan. Ko le-tega ne umirimo, počnemo ravno to, kar si ne želimo. Stres prenašamo na otroke, ti pa stres zelo težko prenašajo, saj vendar izredno povzemajo naše počutje. Ob vsem strahu za prihodnost ali tegob iz preteklosti, ne umirimo uma in čas za otroka si ne vzamemo. Tako malo potrebujejo od nas in tako veliko nam dajejo, mi pa tega ne uvidimo. Ob tempu, ko človek na trenutke ne ve, ali delati na boljši prihodnosti družine, ali ta čas posvetiti mentalno družini, je stres tu in neizogiben je. Le čustvena inteligenca je tista, ki nam lahko pomaga nekaj storiti za umirjenost svojega uma, in za boljše razumevanje, oziroma za pristen stik z našimi otroci. Tega je kasneje težko nadoknaditi, če ga ne vzpostavimo v otroštvu, ko se razvijajo otrokove čakre. Te namreč pridobivajo različne energije za svoj razvoj, v obliki razih čustvenih vzorcev. Lahko sicer kasneje z alternativnimi metodami rešujemo čustvene blokade, ki so nastajale zaradi okoliščin, za katere pa ni kriv na primer starš. Ti so delovali, kot so najbolje zmogli in kot so mislili, da je dobro za nas. Tako delujemo tudi mi, ko želimo vzpostaviti pristni stik, ne vemo pa, če je to garancija, ker ne vemo, kaj so si izbrali naši otroci za to življenje. Ko iščemo krivico v tej smeri, lahko celo družinsko drevo analiziramo, ampak rešitve ne bomo našli. Dalje lahko vse povežemo tudi z družbo, z okoliščinami in imamo le en velikanski začaran krog, iz katerega moramo izstopiti, če želimo dobro sebi. Sami si izberemo popolnoma vse situacije, da se preko lekcij naučimo razumeti lastno poslanstvo. Lahko krivimo le sebe, ampak to tudi ni rešitev. Rešitev je le ena misel, če želimo mir v duši, in sicer: VSE JE TAKO KOT JE PRAV ZA MOJE NAJVIŠJE DOBRO

http://www.besplatne-slike.net

Pot nazaj k sebi

Um je prezapleten, da bi človek pot do sebe in do mira v srcu, prehodil povsem sam. Lahko se vsega zelo dobro zaveda in celo ozavesti, ampak iz svoje kože ne more brez alternativnih metod, ki nudijo človeku lastne spremembe delovanja, ki so povezane z prihajajočo karmo. V primeru »zaprtega srca«, ne zmore sam odpreti srca. Lahko se sicer zgodi, da to ozavesti ob kritičnem dogodku, ki pomeni za človeka velik preobrat v miselnosti, oziroma velik premik osebne zavesti po valovni frekvenci čaker višje, k širšemu pogledu na življenjske situacije. Ampak tudi tukaj ima prste zraven Višja sila, Višji jaz. Kakorkoli obrnemo situacijo, povsod je zraven Življenjska energija, ki je večini še vedno »tabu« tema. Ampak zakaj? Filozofija je zelo enostavna, če človek razume anatomijo človeka in delovanje sil Vesolja in Zemlje. Vse je z vsem povezano, v telesu in zunaj telesa. Odvisno je le to, kakšen pogled ima človek na življenje. Ali je zmožen odpreti um in pogledati malo dlje od pogledov družbe, ki nekaj dosledno priznava in nekaj dosledno zavrača. Ali je zmožen vse življenjske situacije vzeti kot učenje ali kot svojo večno dramo. Seveda, ko spoznamo karmo, ki smo si jo naložili z vso kritiko, ki nas jo nauči družba, je v našem srcu in umu ena velika drama. Takrat eterično telo potrebuje nekaj časa, da se znova ujame nevtralno energijo Zemlje in Neba, in znova zažene pogled človeka iz višjega nivoja, iz čelne čakre. Mora pa storiti to v kratkem času, saj lahko kmalu znova zapre svoje srce in se začaran krog znova začne vrteti v umu.

Ko človek dela na sebi in rešuje težave, ki so se NE zaradi zdravnikov, temveč zaradi premalo SKRBI ZASE, ŽIVETI SEBE in CENITI SEBE, nabrale do skrajne meje energetske zmožnosti delovanja telesa, so ODZIVI in so NIHANJA. Ti nam pokažejo znak, da delo na sebi deluje. Ta so toliko večja, ko gre za bolezni povezane s hormonskim delovanjem. Ali v primeru, če smo dolgo živeli v vzorcih ega, ki nam ni dovolil pogledati ljudi in življenje iz pozitivne plati. V trenutnih dramah, ki pridejo s temi nihanji, so nam krivi vsi po vrsti in je težko. Ko drame gredo mimo, kmalu telo in um ujameta popolno svobodo bivanja in polno zavedanje, da si prav vse izberemo sami pred rojstvom. Sami si izberemo kakšen napredek želimo v življenju, ki je pred nami. Kakšen dušni razvoj si želimo. Koliko se bomo dvignili po frekvenci navzgor do brezpogojne ljubezni, ki je tam nad nami. Vsak si jo predstavlja drugače in prav je tako. Različnost spreminja svet in različnost je tista, ki pripada vsakemu individuumu. Lastna pravica do svobode mišljenja je ključ do osebnostnega napredovanja preko ega v srce. Pot je dolga in utrujajoča, ampak z vsakim korakom lažja. Ni toliko utrujajoča, da bi človek obupal, saj upanje umre zadnje in če imamo dovolj energije, nam niti upanja ne mora vzeti nihče. Ko znamo zaščiti lastno avro, znamo zaščiti svoje življenje na mentalnem in čustvenem nivoju. Tako se naučimo potovati skozi preizkušnje z mnogo več poguma in vztrajnosti, skratka z več energije. Sprejmemo realnost, ki je ampak se zavedamo, da smo mi piloti svojega življenja. Gledamo več za naprej kot za nazaj, in čustva se umirijo, saj odstranjujemo čustvene blokade ujete v času in prostoru. Pogled v prihodnost pa je optimistična, ne glede na močan pesimizem okoli nas. Prihodnost je žal odraz tega, kar mi kreiramo s svojimi mislimi in tu ima kolektivna Zavest bistven pomen za Svet. Prihodnosti sveta kot posamezniki žal ne moremo spremeniti, lahko le umirimo svoj um pred temo – strahom in si podarimo svetlobo – ljubezen, ki jo potrebujemo vedno in povsod, za zdrav Um. Posameznik se zdi povsem nemočen, lahko pa pomaga kolektivni Zvesti dvigati frekvenco miru, svetlobe, zaupanja in ljubezni, kar danes močno potrebujemo.