Tega vam ni treba brati

In zdaj naj še pišem … dnevi mi niso naklonjeni in jaz njim še manj. In ker človek privlači tisto, kar oddaja, se je nabralo slabe volje, da kar ne vem kam z njo. Pošteno rečeno se mi ne dogaja nič posebnega. Vzponi in nekaj več padcev, lepi in manj lepi trenutki, naglica, ki nikamor ne pelje, življenje pač. In se nekako ne spravim iz slabe kože.

Zato že vnaprej opozorilo naključnemu bralcu, morebiti celo dvema, ki se bodo podali med vrstice, nič novega ne bodo izvedel. Resnično. In tudi nič koristnega, nič takega, kar bi jih spravilo v dobro voljo ali jim napolnilo denarnico. To dvoje je namreč povezano, če se še kdo slučajno slepi, da sreča ni povezana z denarjem. S to filozofijo so nas hranili v času socializma, ko ni bilo lepo biti premožen. Imeti lepšo lopatko v peskovniku. Fej in fuj! In smo vsi uživali v edini pravi in v bodočnost zroči klasifikaciji delavskega razreda in komaj dopustili, da je imel kak direktor sto enko. Mogoče, da je jedel bel kruh, itak sta bili v trgovinah samo dve vrsti kruha, ampak ga je bilo za vse. Še marsikaj drugega je bilo za vse, a se v tem trenutku ne bom predajala nostalgiji za minulim. Pogled nazaj je, vemo selektiven, ohranja lepe spomine. In napaja sedanjik z nezadovoljstvom in hrepenenjem, ki kot vemo, ne stori nič dobrega. Samo polni vozičke v trgovinah, ker si s stvarmi mašimo praznino. Bistvenega pomanjkanja pozitivnega duha. Sama žalost, sama žalost vse naokrog. Resnično, še enkrat pošteno povem, da vam tega res ni treba brati. Nič novega ne boste izvedeli in nič srečnejši ne boste.

Kaj čem. Nedelja je, čas goveje juhe in praženega krompirja. Vonj pečenke iz pečice, samo radio je tiho. Na tv je prenos s Pohorja, Lisička seveda, vsi navijamo za Tino Maze. Normalno. Tako normalno, kot je nedeljska goveja juha. Vsi navijamo za Tino in si čestitamo za zmago, saj je jasno da je njena zmaga tudi naša. Ker jo vendarle tako podpiramo, dobesedno smo z njo na strmini, med vratci in še najraje na cilju, kadar stotinke sekunde izmerijo najboljši čas. Uspeh je dandanes merjen v stotinkah sekunde, čas, ki je prekratek da bi ga izgovorili odloča o zmagovalcu in zadovoljstvu v slovenskih domovih. Ampak to še gre, to gre, če zaostane za kakšno stotinko ali desetinko in pristane na drugem ali tretjem mestu, ji pač ni šlo, rečemo, in ji /si/ nekako odpustimo, saj vedno pa le ne more/mo/ zmagati. Ampak groza! Tina včasih zaostane za več, za nekaj več in pristane na petem ali celo sedmem mestu. Ali celo odstopi! Čista mora, zona somraka za vse njene navijače ob progi in pred televizorji. Takrat se izkaže kakšni poznavalci smo Slovenci. Strokovnjaki tako rekoč, ki se nam kaj takšnega ne more zgoditi. Zato se tudi ne moremo poistovetiti z njo, s Tino. Ker mi v naslonjaču vedno zmagamo. A se je letos na Pohorju zgodilo ravno to. Tina je v veleslalomu odstopila, v slalomu pa je bila po prvi vožnji peta ali šesta. Kar je manj kot drugo mesto, se tako ne pogovarjamo. Vsaj kar se Tine tiče ne. Zato smo računali na drugo vožnjo, saj je vendar jasno, da si ne bomo pustili pokvariti nedelje. V drugi vožnji se bomo povzpeli na stopničke in potem srečno živeli naprej.

In potem se je nekje v času po kosilu, tako rekoč v stanju zdrave prebave, na pohorskem smučišču zgodila katastrofa vseh katastrof. Takšna katastrofa, da se o njej sploh ne da pogovarjati. Ker se nam zdi za malo. Mislim…kaj se pa gre tale Tina! In v tistem trenutku ni bila več naša, nič nismo imeli z njo! Kdo pa je rad zraven poražencev, dajte no!

Saj pravim. Sama žalost, sama žalost vse naokrog.

In zdaj naj še pišem. Pravzaprav že pišem. O dveh stvareh, ki nimata med sabo nobene zveze. O neki državi, ki je ni več, o nekem času, ki je minil in o pomanjkanju pozitivnega duha. In pišem o Tini Maze, pravzaprav ne pišem o njej. Pišem o vseh njej podobnih junakih ljudstva, ki jim odpustimo prav vse, res prav vse, samo poraženi ne smejo biti. Samo taki ne smejo postati, kot smo mi. Ostali, povprečneži. Zato je lepo gojiti spomine na nekaj minulega in lepo živeti zmage drugih. Ker na oboje nimamo prav nobenega vpliva, tudi odgovornosti nimamo. A ni to krasno!

Drugače pa, sama žalost, sama žalost vse naokrog. Nič od nedelje, nič od spominov, nobenega pozitivizma. Še ptič, ki se je zatekel na okensko polico, je obnemel z mrzlim kljunom in premočenim perjem. Klinc pa še tak znanilec pomladi, ki se ga še sneg drži! Da o kupčku, ki ga je pustil za seboj, sploh ne govorim. Evo, sem rekla, da vam tega ne bi bilo treba brati.