Delo, ki daje: delo s starejšimi

Lepo je dajati. Se razdajati. Nekdo mi je, po tem, ko je videl, slišal, kakšno je moje delo, rekel:”Da opravljaš tako delo, moraš imeti veliko srce.” Ne vem, če je moje srce veliko, vsekakor pa mi je mar in vsekakor to delo rada opravljam.

Tudi v majhnem srcu se dogajajo velike stvari. (neznani avtor)

Do trenutne poklicne postaje v mojem življenju sem prišla povsem spontano in nenačrtovano. Čisto iskreno? Nikoli si nisem mislila, da bom v delu s starejšimi tako zelo uživala. Hvaležna sem za dano priložnost, izkušnjo in novo življenjsko modrost.

Delo s starejšimi. Odgovorno? Naporno? Seveda! A hkrati največji privilegij? O, ja . Seveda so dnevi, tako kot v vsaki službi, ko komaj zdržiš. Ko ti gre vse narobe. In so dnevi, ko se ti vse potrpljenje, nežne besede, umirjenost, in nežni dotiki rok povrnejo več kot tisočkratno …

Življenje je kot mavrica. Da nastane lepa mavrica, pa so potrebni sonce, oblaki in dež. (neznani avtor)

Znanka mi je enkrat dejala, pa kako ti je lahko zanimivo, ko pa je tvoje delo tako monotono. Verjemite, delo z ljudmi, sploh starostniki, ni nikoli, prav nikoli monotono. Res se morda dan dnevu zdi enak. Sploh v ustanovah, kot so domovi za ostarele. A ljudje smo si različni. Ljudje se različno odzivamo. Prav vsak dan. In zato moje delo ni nikoli monotono. Prav nasprotno. Včasih je napeto kot v kakšni akcijski drami, spet drugič pa se znajdem v komediji, skupaj z ”mojimi” starostniki. Pravzaprav bi lahko rekla, da je moj odgovor lahko precej podoben odgovoru vzgojiteljice v vrtcu …

V domu za ostarele s(m)o različni ljudje. So skupine ljudi, kjer ima vsak posameznik svoje potrebe, voljo, želje in konec koncev tudi razpoloženje. In tako delavnik nikoli ni enak in kaj hitro vse skupaj lahko postane zelo razgibano, ko hitiš iz enega konca na drugega, pripravljaš to, pripravljaš ono, pomagaš nekomu tja, pa sem, pa spet, ko opaziš da nekdo iz skupine manjka … Da ne govorim o vseh delavnicah in aktivnostih, ki so del našega vsakdanjika. Ja, delavnik je razgiban in prijetno pester.  🙂

Težko je biti neoseben, ko pa ti ljudje ”ukradejo” košček srca … in nekako tudi oni meni podarijo del svojega. In v tem je čarobnost. Ko se povežeš s popolnim neznancem. Ki te pravzaprav ne prepozna, saj je, na primer, prisotna tudi demenca. Se pa spominja in čuti, kakšen občutke mu/ji vzbujaš. Ali pa veselje, pri tistih, aktivnejših, ob jutranjem snidenju, ko te z iskrico v očeh pozdravijo, potrepljajo po rami in vprašajo:”No, kaj bomo pa danes počeli?” In zato jim prav rada podarim del mojega srca, nasmeh, moj čas in dotik. Veste, dotik rok in pogled je včasih vsa komunikacija, ki jo nekdo premore. In ta je vredna več kot tisoče besed. Zato ne skoparim z dotiki, stiski rok …

Dotik je osnovna potreba vsakega človeka. Z dotikom nahranimo čustva in naše življenjsko polje. (neznani avtor)

Med delom spoznaš različne zgodbe. Zgodbe, ki jih piše življenje. Optimistične, vesele, a tudi žalostne, tragične … Zgodbe življenja so takšne, kot naši karakterji. Vsaka zgodba drugačna, vsaka zase je posebna.

“Starost je kot obrabljena obleka. Vendar: če je čista, zakrpana, zlikana in jo nosi človek, ki ljubi življenje, se z njo lahko ponosno razkazuje.”  (John O’Donohue)

Marsikdaj ljudje pravijo, da se življenje konča, ko enkrat prideš v dom za ostarele. Sama pa opažam ravno nasprotno. Res, da je odvisno od ustanove, a tu kjer delam jaz … tu smo srčni ljudje, ki delamo s srcem, čutom za sočloveka. Hvaležna sem, da sem lahko del zgodbe. Ljudje zaživijo. In prav nič jim ni dolgčas. Če le želijo, imajo na voljo veliko aktivnosti, toliko, da je včasih že kar težko izbirati. Ustvarjalna delavnica, petje, ples, ”Trening spomina”, dopoldanske aktivnosti, ki so vsakič drugačne, izleti, meditacija … Seznam je res dolg. Ob neki priliki, mi je neka stanovalka dejala, da se včasih prav veseli popoldanskih ur, ko se nič ne dogaja. 🙂

Dobro, dobro, boste rekli, to je za ”aktivne”. Kaj pa ostali? Ostalim prav tako ni dolgčas. Tudi njim, ne tako zelo aktivnim in tudi neaktivnim stanovalcem skušamo kar se da polepšati in popestriti dneve. Moje delo s starejšimi je pravzaprav prepleteno z delom na oddelku z demenco. Vsekakor naporno, a vseeno izpopolnjujoče delo. Čeravno sem se ga sprva bala, ga danes ne bi menjala, četudi bi lahko izbirala. Pa mislim, da se ljudje pravzaprav bojimo samega zvena besede ”demenca”. A … strah je odveč. Seveda je bolezen težka, sploh za svojce in vse vpletene. In tudi za samega obolelega. Sploh, ko ima trenutke ”jasnosti”, ko ve, da ne ve. Bolezen je res huda, a prav je, da se o njej govori.  In moram reči, meni, so ti ljudje zlezli pod kožo.

Pri mojem delu je ključnega pomena sočutje, prijaznost in tudi potrpežljivost, ko te nekdo v eni minuti že 26-tič vpraša kje je in da ne ve, kako se je znašel tu. Vsakič znova, vedno od začetka mirno, pomirjajoče odgovorim. In dotik, pogled in prijazna beseda. Te tako zelo preproste stvari veliko pomenijo ljudem. In potrpljenje. Sploh pri hranjenju, ko veš, da še veliko ljudi čaka na svoj obrok, a vendar, če si ne boš vzel časa, potrpljenja, ne boš nahranil človeka, ki ga ravno hraniš. Ne, nisem pristaš ”basanja” hrane v usta in ”dajmo, dajmo, nimam celega dne”. Vzamem si čas, žlico napolnim toliko, kot vem, da posameznik zmore. In veste, četudi je hrana pasirana, si ljudje radi vzamejo trenutek, dva, da le-to ”prežvečijo”. Vmes se je treba tudi malo pogovarjati, prigovarjati. Včasih mi je prav zanimivo, kako se na starost ljudje res vračajo v otroško stanje. Med hranjenjem se zamotijo z ravnanjem odeje, ali pa preštevanjem vzorca na moji uniformi. Včasih me prav nežno pobožajo, in njihov pogled mi pove, da so hvaležni, ker jih ne priganjam in jim dam čas, ki ga potrebujejo, da zaužijejo obrok. Še prav posebno veselje mi predstavlja, ko nahranim nekoga, ki mu hrana kar noče in noče po grlu navzdol. Tam čutim, da opravljam svoje poslanstvo. Veste, nič ni lažjega, kot nahraniti pravega jedca. Prava umetnost pa je, da pripraviš nekoga, ki hrano zavrača, in je ”ne zna več pogoltniti” do tega, da nekaj poje.

In zato mi delo s starejšimi toliko da. Iskrica v očeh nekaterih, ko me zagledajo. Četudi potem iskrica že naslednji hip zamre, ker se enostavno ne spomnijo več. Pa občutek, ko mi vrnejo dotik in me nazaj nežno pobožajo po licu. Zahvala, ker sem jim prinesla pijačo. In smeh, ki odmeva po hodnikih, ko se smejijo mojim neumnostim, ko se včasih delam norca iz same sebe, zato, da jim polepšam dan. Vse te male, a hkrati velike reči mi dajejo veliko. Več kot sem si kdaj sploh predstavljala, da mi delo z ljudmi lahko podari. In ne pozabimo najpomembnejšega, kar mi podarijo, to je zaupanje.

Zato sem hvaležna življenju, ki mi je podarilo to možnost, da pomagam ljudem. Na ljubeč, prijazen način. Na način v katerega verjamem. Ko sem lahko človek sočloveku.

Vsak človek je zase svet,
čeden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…

Vsak tiho zori
počasi in z leti,
a kamor že greš,
vse poti je treba
na novo začeti.

(T. Pavček)