Prešernovi verzi
France Prešeren velja za našega največjega pesnika, ki ga najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Na obletnico njegove smrti, 8. februarja, obeležujemo Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Del njegove Zdravljice je naša himna, v šoli smo prebirali še njegove številne druge pesmi, na tem mestu pa sem za vas izbrala nekaj, morda manj znanih, verzov iz Prešernovega opusa.
Wikimedia; Matija Koželj – Marko Marin: O pristnosti portretov Franceta Prešerna. Ljubljana: AGRFTV, 1969, 25-26.
Té in take vé nosíte
tožbe, strune! tje do nje;
ako mór’te, omečíte
neusmiljeno srcé.
(Strunam)
“Ve Kranjice ste košate,
so prijazne Štajerke;
Trst dekleta ‘ma bogate,
Dunaj zal’ oblečene.”
“Smo poštene mé Kranjice,
vsak sleparček ni za nas;
mé pa hočmo bit ženice,
ljubce ne za kratek čas.”
(Od železne ceste)
Se usta smejajo ko préd,
sladkost ni manjši ‘z njih besed.
Otemnil ni ga časa beg,
nič manj ni bel prs tvojih sneg.
Život je tak, roké, nogé
so, kakršne so préd bilé.
Lepota, ljubeznivost vsa
je, kakršna je préd bila.
(Zaljubljena vera)
Doma povsod, doma nikír,
obhódi dosti svéta,
zavolj njega dekleta,
ženice ímajo prepir,
in kadar zapusti kvartir,
si marsiktéra ‘z hiše
solzice briše.
(Soldaška)
Razbija vranec, spenja se,
plamén od njega šine,
in pod Lenoro ubogo vse,
vse udere se in zgine.
In jok in stok je nad zemljó,
in jok in stok je bil pod njo.
Lenora tam v trepéti
jenjvála je živeti.
(Lenora)
Fant s celo močjo se v veslo upre,
ni mar skalovja mu, viharjov ne,
nič več se na zvezdo ne ozre.
Naprej brez miru svoj čoln drví;
al tak za pevkami ribič hiti,
kdo ve! al sám pred seboj beži.
Zgubljen je, vtopljen, se bojim;
kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne vesla za njim!
(Ribič)
Ne omečé je lica obledene,
ne pesem žalostnih glasovi mili,
in ne oči od spanja zapušene,
solzé ne, ki tekó iz njih posili.
Veselje, mir zbežala sta od mene,
obup topi srce, ker se ne usmili. –
Tako, kdor misli tŕdno stati, pade,
nevarno gledat je dekleta mlade.
(Prva ljubezen)
Prekósili res bomo vse naróde,
narstarši med jeziki jezik bóde,
ki se iz te čobodre bo naredil,
ker bomo tak govórili v Emoni,
ko žlobodrali so tam v Babiloni,
ko bil jim Bog je govorico zmédil.
(Ne bódmo šalobarde! Moskvičánov)
Tájati léd naš šele začne se, pomlád je drugód žé;
v drági slovénski ukroten ni domovíni vihár.
Stéšemo svój si čolnič nov, z Bógam zročmo ga valóvam;
ní se navádil popréd breznov se, skál ogibát’.
Zvézde, ki réšjo, bilé so neznáne, ki čóln pogubejo;
Lélj bíl naš je krmár, drúgi je bíl Palinúr.
(V spomin Matija Čopa)
Po drugih se oziraj,
ne morem ti branít;
še men’ oči odpiraj,
mi gledat daj njih svit!
Obešajo glavíce,
ni rožam mar cvetét;
molčijo v gójzdi tice,
ne ljubi se jim pét’.
Ne letajo čebele,
krog cvetja ne šumé;
c’lo ribice vesele
se klavrno držé.
(Prošnja)
Če vam je všeč poezija, pobrskajte še med verzi Ferija Lainščka , Vlada Kreslina, Iztoka Mlakarja ali Otona Župančiča.
