In pa kilogrami nazaj gor

Vsaj pri meni je tako. Najprej nekaj kilogramov izgubim, potem pa jih pridobim nazaj. Očitno so že tako navezani na moje telo, da se vedno znova vračajo. Šalo na stran. Kilogrami so bili in vedno bodo – občutljiva ženska tema. Ženske, pa naj si bomo vitke ali ne, vse hrepenimo po kakšnem kilogramu manj.

Sama nisem vitka. Ne. Niti se ne spomnim da bi kdaj bila, razen v zadnjem letniku srednje šole, ko sem izgubila kar precej kilogramov. Veliko športa in dieta. Neprijetna dieta, če smo že pri tem. Ampak pričarala sem si mali čudež. Nekako sem ostala ”v ritmu” in nadaljevala stil življenja. Potem pa je prišla poškodba gležnja in prepoved ”športanja”.  V jeseni sem odšla še na fakulteto, kjer sem bila bolj ali manj cele dneve. Rutina se mi je porušila, kilogrami pa so se postopoma vrnili nazaj.

Sem se obremenjevala? Iskreno, najprej sploh nisem opazila, saj sem bila tako zaposlena z vsem skupaj, da nekako nisem imela časa poslušati lastnega telesa.

Potem sem pri 22 spoznala Aleša, mojega moža. In nikoli ni rekel žal besede čez moje kilograme. Pravzaprav je on tisti, ki je ”kriv”, da sem tekom let (danes jih štejem 28), vzljubila lastno telo. Prav spomnim se dne, malo pred poletjem je bilo, ko sem vsa nesrečna stala pred ogledalom, in se ogledovala z vseh zornih kotov. In saj veste, poletje, čas gole kože in kopalk, je občutljiva tema. Za vse ženske, vitke in tiste ki nismo. In tako se gledam v ogledalu, stiskam trebuh noter, zadržujem dih, in tako naprej. Najbrž je marsikomu znana ta situacija. Aleš je nekaj časa le tiho opazoval mojo mantro – trebuh noter, trebuh ven. Vzdih, stok, izdih in še hujši stok. Se nasmehne in me vpraša:”A si dobro?” . Pogledam ga začudeno, kako to misli. Hkrati prikimam, češ, sem. Potem, pa pride k meni, me objame in skupaj se zazreva v odsev ogledala. Potem pa spregovori. Nežno, a hkrati resno in odločno. Reče mi, naj se neham obremenjevat zaradi nekaj kilogramov preveč. Da sem, kakršna sem. In takšno me ima rad. In zakaj se ne bi imela rada še jaz. Verjemite, njegove besede so mi zaprla usta in privabile solze. Čez nekaj časa sem začela razmišljati o njegovih besedah in prišla do spoznanja, da je res grozno, če se človek nima rad. In sem začela delati na tem.

Pot do ”imeti se rad” je težka

Sploh v svetu, v katerem živimo. Kako naj se ženska, mlada ali starejša, sprejme in ima rada, takšno kot je, ko pa nas mediji obmetavajo z različnimi ideali. Z naslovnic se smehljajo ženske, ki pri 55 izgledajo kot 20 letnice. Vse retuširane in plastično popravljene. Pa saj ne rečem, obstajajo naravne lepotice, ki res ne kažejo svojih let. Poznam eno takšno. Nika ji je ime. A po mojih izkušnjah so to ženske, ki se imajo rade. In ne pozabimo – ženske, ki se nam smehljajo z naslovnic, so seveda vse tudi neverjetno suhe. Vse s popolno postavo. Revije, oglasi, internet nam ponujajo tudi diete in cel kup nasvetov, kako izgubiti kilograme. Vse diete nam zagotavljajo hitre rezultate z malo truda. V resnici pa je hujšanje in izguba kilogramov pravo garanje (vsaj zame, pa ne mislim v smislu odrekanja hrani). Garanje pri gibanju, da prideš v kondicijo. Čas, ki ga porabiš za vse to, tudi ni zanemarljiv, sploh v časih, v katerih živimo, ko imamo vsi toliko obveznosti. Ampak pustimo to.

Da se začneš imeti rad, traja in ni lahko. Le kako ne bi, ko pa si se ”toliko let trudil, da na sebi iščeš napake”. Mislim, da se vse skupaj začne že v najstniških letih. Dekleta se začnejo sramovati svojih teles. Tiste z lepimi postavami zato, ker imajo lepo postavo, tiste manj srečne pa zato, ker je nimajo. Potem pa odrasteš in še vedno nisi prepričan sam vase. Mislim, da se ženske vse življenje bojujemo s svojo samopodobo. Tudi jaz imam dneve, ko kar pokam po šivih od zadovoljstva sama s seboj. In to je moja najlepša podoba. Takrat sem najlepša, kljub kilogramom preveč. Potem pa pride dan, ko sem tako zelo nesrečna v svoji koži, da kar boli. Takrat mi ni všeč nič, še moje lepe modre oči se mi ne zdijo lepe. Najhuje je, ko sem v družbi lepih žensk, ki so,čisto nesrečne same s seboj. In tipični ženski pogovori o tegobah svojega izgleda me včasih privedejo v prav čudno stanje. Ko kar ne dojamem, kako je možno, da se neka ženska, ki je čudovita, ne more videti tako. Poleg tega smo ljudje ena prav posebna vrsta bitij. Včasih tako zelo nevoščljivi drug drugemu, da si ne pustimo uživati v svojih trenutkih. Včasih nekoga zbodemo in mu skušamo vzbuditi slabo vest, samo zato, ker vidimo, da se z nečim ne obremenjuje. Takšnih ljudi se skušam izogibati v velikem loku. Ali pa sem enostavno skozi čas spoznala, kdo mi želi dobro in me sprejema takšno kot sem. In kdo me ne sprejema in me skuša ”potiskati” navzdol. In mi je morda celo na nek način nevoščljiv mojega optimističnega pogleda na svet.

Seveda se zavedam, da bi bil na meni možen cel kup izboljšav

Ampak sem vseeno zadovoljna s svojimi neukrotljivimi skodranimi lasmi, pa modrimi očmi in dolgimi trepalnicami. Zelo rada bi v višino rada merila kakšnih 15 centimetrov več (visoka sem dober meter in pol), a pogled od spodaj na svet mi je prav všeč. Rada imam tudi svoje telo in obline. Čeprav mi gredo včasih ”na živce” – sploh v kabini trgovine, ko pomerjam kakšno oblačilo. A večino časa se imam rada. Zato se rada smejim in nasmeh je eden od mojih okrasov. Kar nekaj ljudi mi je že reklo, da si me ne predstavljajo v ‘koščeni’ obliki. Da to potem ne bi bila več jaz, nasmejana, energična in pozitivna Irena, ki veselo skaklja po svetu in si sama kuje svojo pot.

Imeti se rad z vsemi kilogrami odveč, krivim nosom, mozoljastim obrazom, ne snežno belimi zobmi? Z lasmi ki so čisto svoji, kot da ne bi rasli na tvoji glavi? Z očmi v barvi, ki ti ni všeč? Pegami na obrazu? In kožnim znamenjem tam, kjer se zdi, da nam res ne paše? Jaz pravim – JA! Zakaj? Ker je vsak posameznik lep. Vsak je svoj unikat. Zadnjič sem nekje prebrala citat – ”Ne boj se biti ti. Boj se biti enak kot drugi” (avtor neznan).

Naučila sem se, da se sprejemam takšno kot sem in se imam rada, tudi ko pride čas za kopalke. Najbolj smešni so mi stavki: ”Ne upam se stlačiti v kopalke”. Zakaj ne? Jaz se z veseljem stlačim vanje, saj to pomeni. da bom uživala na soncu in v vodi. Če pa komu kaj ni všeč, naj se obrne stran. Jaz sem v kopalkah čisto zadovoljna sama s seboj, saj takrat uživam v vodi, kjer se počutim kot doma. In, ja, seveda, kdo ne bi rad izgledal zapeljiv v kopalkah. Ampak če pogledaš z druge strani, na morje greš, da uživaš v morju, ne pa da sediš ”zadekana” v brisačo na odmaknjenem delu plaže in se grizeš zaradi postave. Odvrzi brisačo, skoči v morje in uživaj!

In kako se imamo lahko radi? Začetek je že, da skrbimo zase, za svoje zdravje. Tudi psihično počutje je pomembno, ne le fizično. Fizično si lahko še tako pripravljen, ampak če ‘v glavi nisi srečen’ potem ti nič ne pomaga. Si lahko sanjska, idealna ženska, pa se ne boš imela rada, če si v sebi nesrečna.

Nisem lepotica. Sem si pa všeč. Vsako leto bolj. Seveda so dnevi, ko se počutim grozno. Včasih se zjutraj zbudim s frizuro, ki spominja na sračje gnezdo in las čez dan nikakor ne zmorem urediti. Pa mozolj na sredi čela, oh, ta ti šele polepša dan. In tako naprej, naprej, naprej. Seznam ‘ženskih’ tegob je dolg. Hkrati pa so te tegobe moje. In me definirajo kot človeka. In zaradi njih razmišljam in se vedem kot se. Sem jaz.

In kdo sem jaz? Sem Irena. Majhne postave, skodranih las, ki običajno štrlijo vsak v svojo smer. Moji zobje niso snežno beli. So pa pogosto na razstavi, saj se rada smejem. In to veliko, glasno in spontano. Sem človek, ki se trudi v vsaki stvari najti košček dobrega. Moji nohti so večkrat polomljeni kot pa lepi in dolgi. To pa zato, ker rada delam z rokami. Moja polt je svetla, včasih presvetla, sploh poleti, ko me ujame sonce in sem potem naslednji dan v odtenkih zrelega paradižnika. Pa mislite, da se zaradi tega obremenjujem? Ne, ker to pomeni, da sem imela čas biti zunaj, na soncu. Nosim očala, ampak z njimi bolje vidim. Moji nožni prsti so pravi obup! Pa še bi lahko kaj naštela. Pa bom rekla le še to: Sem Irena. In imam se rada! Uživam v majhnih stvareh, ki pričarajo nasmeh na obraz. In to je najlepše, kar si lahko človek nadene. Poskusite in bodite srečni v svoji koži.

Bodite vi, ne trudite se biti nekdo drug. In morda odkrijete, da je tisti jaz v vas edini pravi. Zato se imejte radi! In ne pustite drugim, da vam narekujejo, kdaj se lahko dobro počutite v svoji koži!