Kaj je sreča?

Kaj pravzaprav je sreča? Sem srečna? So srečni ljudje okoli mene? Fjodor Mihajlovič Dostojevski je delal:

“Človek je nesrečen, ker ne ve, da je srečen.”

Moram reči, da se strinjam z njim. Zakaj? Ravno danes, sem prišla do spoznanja, da sem srečna, pa se tega sploh ne zavedam. Poznate tisti občutek, ko vstaneš v običajno jutro? In če imaš srečo, poleg tebe nekdo spi. In si rečem: ”O Bog, kako imam rada tega moškega.” Potem se hočem premakniti, pa ne gre. Pogledam k svojim nogam, tam mirno spi mačka. Oh, koliko veselja in sreče mi prinaša vsak dan. To malo, kosmato bitje na štirih tačkah. Ja, pri nas je mačka član družine.

Za nadaljevanje jutra me poboža še sonce, ko mu pustim prosto pot. Oh, kako sem ga pogrešala na svoji koži. Ja, lep je občutek toplih sončnih žarkov na koži. Zaprem oči in se prepustim. Nato le vstaneva v nedeljsko jutro in dan se lahko začne. Kaj bo danes za kosilo? Kaj bova počela popoldne? Na kolo! Zakaj pa ne, dan je lep.

Nato se jutro prevesi v dopoldne. Čas za kavo. In med pripravljanjem kave me prešine:”Pa saj jaz sem srečna. Resnično srečna!”. Mravljinci me spreletijo po hrbtu, občutek toplote prevzame telo. Nasmeh se nariše na obraz. On pride mimo in mu rečem:”A veš da sem srečna? Tako, res srečna. V tem trenutku zdaj.” In me, kot tipični moški, pogleda, češ, ja kaj pa zdaj spet fantaziraš? ”Saj, a ti je kaj hudega?” reče. In si mislim. Ne. Življenje je lepo. Seveda, so težki trenutki, oh kaj ne! A vseeno, če znaš v vsem skupaj videti tudi lepe reči …. Ja, takrat je življenje lepo. In ti si lahko srečen. Zadovoljen z majhnimi (velikimi) rečmi. (Ella Wheeler Wilcox)

”Govori o sreči. Svet je že brez tvojega tarjanja dovolj žalosten. Nobena pot ni samo trnova.”

In res. Zakaj bi samo tarnali, kaj hudega se nam v življenju pripeti. Sama sem, kljub ”rosnim” 28 letom preživela, doživela že marsikaj. Morda ravno zato na svet gledam pozitivno. Kajti, če bi na vse gledala negativno … Potem danes najbrž ne bi bila oseba, kakršna sem. Moja življenjska pot bi bila najbrž drugačna, oziroma, moj pogled na svet bi bil drugačen.

Že kot najstnica sem na nek način ”izgubila mamo”. Pa je moja mami še vedno živa in med nami (hvala Bogu in naj ji bo danih še veliko let). Moja mami je namreč bolna. Prebolela je hudo bolezen, ki je terjala svoj davek, da ni več ista, kot pred 15 leti. Ampak, IMAM jo. Že to je sreča. Potem odraščaš in dogajajo se ti takšne in drugačne reči. Kot najstnik seveda na vse gledaš negativno in da, ”to je pa res hudo”. Pa, ko se ozrem nazaj, lahko potegnem črto, ni mi bilo hudega. Bil je dogodek, pripetljaj, ki sem ga nekako izbrisala iz spomina. Končalo se je dobro, s srečnim koncem. Torej, zakaj bi se ga spominjala? Pri 22 sem spoznala moža, in to je bil zaenkrat najsrečnejši dogodek v mojem življenju. Zaenkrat najlepše, kar mi je bilo dano. Zopet košček sreče v sestavljanki mojega življenja. Lani septembra sva se poročila. Najsrečnejši dan v mojem življenju. Brez pretiravanja. Tisti dan sva bila oba neizmerno srečna. In upam, da sva  z najino srečo osrečila še koga drugega. Neznani avtor je nekoč zapisal:

“Sreča je dišava, ki je ne moreš izliti na druge, ne da bi poškropila tudi tebe.”

Potem je, najsrečnejšemu dnevu mojega (najinega) življenja, sledil nov najsrečnejši dan. Malo srčece pod mojim srcem. Nepopisna sreča. Vznemirjenje! Sreča!

A ta sreča se je nekega novembrskega dne končala z najnesrečnejšim dnevom v mojem življenju. Oh, kako bridka je bila izguba. Takrat se mi je podrl košček sveta. Takrat sem se zavila vase. Sreča res ni bila nekaj, na kar bi človek mislil. In čas, o, čas … ta celi rane.

Robert Caro je delal:

“Bolečina nikdar ni tako trdna, da je čas ne bi zmehčal, pa tudi zbrisal.”

Res je. Bolečina se zmehča, človek preboli. Greš naprej. Saj moraš. Pozabiš pa ne. Ne, ne moreš pozabiti, vsaj – ne še. Sreča pa je, če imaš ob sebi ljudi, ki ti pomagajo preboleti. Jaz sem jih imela. In brez njih danes najbrž ne bi mogla tako odkrito pisati o tem, kar se nama je dogodilo. Najbrž je to, da lahko pišem o tem, sploh tako javno, tudi znak, da sem prebolela. Zato: ”Hvala moji prijateljici Andreji, ker sem s teboj lahko delila te težke trenutke. Hvala sestričnama Katji in Sabini, ker sta vedeli da je topel, varen objem, pogovor, beseda tolažbe, vzpodbude, tisto kar potrebujem. Hvala teti. Majda, vedeli ste, da je tišina včasih tisto, kar dva človeka najbolj poveže, vseeno pa imaš, po tisti tišini, občutek, da si imel najboljši pogovor. Hvala mojima staršema, ker sta razumela in nama pustila zasebnost. In pa hvala možu. Aleš, hvala, ker si razumel mojo bolečino in solze. In mi dal čas.” In kot je rekel Charles H. Burr:

“Tisti, ki jemljejo, ponavadi niso srečni, srečni so tisti, ki dajejo.”

Hvala, ker ste mi vsak posebej dali, kar sem potrebovala.

Tako, morda sem malo zašla s poti o sreči, pa vendar – čutim, da je tako prav. Saj – kljub nesreči sem imela srečo. Sem zdrava, pripravljena na nove podvige. Bila je sreča v nesreči, da se je zgodilo, ko se je zgodilo, in ne kasneje. Srečo, da če se je že moralo zgoditi, da se je zgodilo ”na najlažji možni način”. Srečo, da imam v življenju ob sebi prave ljudi.

Človek se slej ali prej postavi nazaj na noge. In tok življenja gre svojo pot. Zopet se smejiš, sanjaš, upaš. Se znova naučiš biti srečen s tistim kar ti je dano. Ne nesrečen s tistim kar ti je bilo odvzeto. Občutek imaš, da bo še vse v redu. Da je vse v redu.

Potem pa pride nov šok. Nov najnesrečnejši dan. Ne le zame, temveč za vse. Nepričakovana smrt v moževi družini. Svakinja, mlado, zdravo, dekle. Komaj rosnih 26 let. Ponovna izguba. Nerazumna izguba. Te še nismo preboleli, vprašanje, če jo bomo kdaj lahko v celoti razumeli, preboleli. A ravno zaradi te izgube, se učimo ceniti življenje. Smo morda še bolj povezani. In znamo (se učimo) ceniti vsak trenutek življenja, ki nam je dan.

In, ja, danes, me je, znova, po 266 dneh prešinilo: ‘Srečna sem”. In res sem. Srečna z malimi velikimi rečmi. Sem zdrava. Ljubljenja. Sprejeta. Počnem stvari, ki me veselijo (pisanje je le ena od njih). Okoli sebe imam sicer zgolj nekaj prijateljev, a so tisti, ”ta pravi”. Z nekaterimi me ločijo kilometri, a smo si v srcih, mislih blizu. Okoli mene je družina. Družina, ki mi veliko pomeni. Mož, starši, brat, nečaki (imam tri), pa tašča, tast (zlata človeka), svak in svakinja. Srečna sem, ko sem obdana z živalmi. Lep občutek miru, predanosti, zaupanja in tudi ljubezni, me objame, ko se mačka s smrčkom podrgne ob moj nos. Imam službo. V kateri mi je lepo in delam kar me veseli. Srečna sem, ko si vzamem čas, se zleknem na ležalnik, v senco domače češnje in prebiram knjigo. Srečna sem, ker mi je dano da lahko hodim, govorim, razmišljam. Srečna sem ko pospravljam in si zraven prepevam. Srečna sem, ko grem na vrt, ko pobiram vrtnine. Srečna sem … ker sem! Ker diham, vonjam, okušam, slišim, čutim. Živim!

Zato: Vdihnite, začutite zrak v svojih pljučih. Poglejte okrog sebe. Začutite srečo, ki jo imate v sebi. 

Ljudje pogrešajo svoj košček sreče, pa ne zato,ker je nikoli ne bi našli, ampak zato, ker se niso ustavili, da bi jo zaužili. (William Feather)