Ljubi. Sprejemaj. Spoštuj.

Razmišljam. Zadnje čase razmišljam kar pogosto. Kar tako, mimogrede, ko plujem skozi dan. 🙂 O sebi. O drugih. O življenju. O dogodkih. O odnosih. Zakaj toliko razmišljam? Ne vem. Morda, ker sem v življenju prišla do točke, ko imam dovolj. ”Dovolj mi je!”, je moje zadnje razmišljanje, v katerem se vas je kar nekaj našlo in to mi je dalo misliti. Da nisem osamljenja v svojem razmišljanju. O tem, kako se ljudje pravzaprav vedno znova uklanjamo drugim. In ne zberemo v sebi dovolj moči, da bi povedali na glas kaj nas moti. Ne zberemo moči, da bi nek odnos prekinili. Pa četudi znotraj družine. Ampak … povejte mi, če ni ljubezni, spoštovanja in razumevanja, je to sploh odnos? Ne ni. Zato je bolje, da ga ni. Pa naj bo še težje.

Naj se vrnem k besedam iz naslova. Ljubi. Sprejemaj. Spoštuj. Tako lepe besede, z močnim pomenom. A najprej, moramo te besede udejanjiti in jih podariti sami sebi. Šele potem, ko si dovolimo, da jih podarimo sebi, jih lahko prenesemo naprej, na druge ljudi. Zato – ljubi, sprejemaj, spoštuj samega sebe! In ne, to ni egoistično. Niti najmanj. Je nujno potrebno, če želimo živeti zadovoljni sami s seboj. Je temelj vsega bistva. Temelj vseh odnosov. Temelj odnosa, ki ga imamo sami do sebe. In to, kako sprejemamo in spoštujemo ter ljubimo sami sebe, se kaže tudi na tem, kakšni smo mi do drugih ljudi, in kakšni so drugi do nas.

Če jaz ne bom spoštovala same sebe in mojega dela, truda in tega kar sem, kako lahko pričakujem od nekoga, da bo spoštoval mene in moje delo? Ne morem.

Kako naj pričakujem, da bodo drugi sprejeli moje drugačno mišljenje, če ga še sama ne in imam na nek način slabo vest, ker moje mišljenje in predstave o življenju in odnosih ”štrlijo” iz povprečja mišljenja mojih bližnjih.

In kako naj ljubim sebe in tisto kar sem in kako naj pokažem svetu kdo v resnici sem, če me je strah?  Strah sprejeti in na glas povedati, da jaz pa mislim drugače. Da sem oseba, s svojimi mislimi. Da včasih, ko razmišljam, pogledam tudi iz danih, naučenih, priučenih okvirčkov, ki veljajo za nek ”standard”. In da imam dovolj, dovolj da se prilagajam nekim standardom, ki so zame popolnoma neprimerni, nepravi in niso tisto, v kar verjamem. Ne rečem, da za nekoga drugega ne morejo biti pravi. A zame niso. In če jaz lahko razumem, da nekdo razmišlja, živi drugače. Zakaj za vraga, ne morem tega dobiti nazaj?! Lahko!

Odgovor je na dlani.

Ljubi. Sprejemaj. Spoštuj. Samega sebe. Delati je treba na sebi. Na svoji samozavesti. Na tem, da si dovoliš sprejeti, da ni nič narobe, če ne razmišljaš enako, kot večina ljudi okoli tebe. Da je, konec koncev, zvečer, ko se dan zaključi pomembno le to, da si z nekom, ki te razume, podpira in je na nek način enak kot ti. In kaj je še zelo pomembno? Da zvečer, ko ležeš spat, zaspiš s pomirjeno vestjo. Ko veš, da si bil dober, prijazen. Zvest samemu sebi na način, ki ne prizadene drugih. Da si bil pošten do sebe in drugih. Samo to je pomembno. Da dan zaključiš pomirjen. Sam s seboj. In svetom, v katerem živiš.

Zadnje čase, se v meni dogajajo spremembe. Končno si dovolim biti jaz. In to nekatere ljudi preseneti. Celo šokira. Češ, da jaz nisem takšna. Morda ne. Ali pa … si nisem dovolila biti takšna. Ker sem se bala, kaj bo če kdaj čemu in komu rečem ne. Pa kaj?! Pa kaj če kdaj rečem ne! Sploh, tistim, ki so me običajno želeli le izrabljati. Izkoristiti mojo pripravljenost da pomagam. Kolikokrat sem jaz dobila obrnjen hrbet. In to takrat, ko sem pomoč resnično potrebovala. Torej? Zakaj bi se sekirala in razžirala. In ne, to ni maščevanje, ali pa, da bi nekomu zameril, ker ti ni pomagal. Je le nekakšna ”dam-daš” situacija. Ki mora potekati dvosmerno. Če tega ni, potem v medčloveškem odnosu nekaj ni prav. Ko nekdo le daje, daje, oni drugi pa …

A ljudje radi ugajamo. In se zato kdaj pa kdaj pretvarjamo in prilagajamo do te mere, da pozabimo, kdo smo mi.

Kdo sem jaz?

In potem pride trenutek, ko se pogledaš v ogledalo, v njem pa vidiš utrujen, zbegan obraz, prazne oči brez iskric. In se vprašaš:”Sem to jaz? Kje in kdaj sem se izgubila v morju odrekanj in slabe vesti, če kdaj naredim kaj zase?” In kjer je volja, želja, da se nekaj spremeni, je tudi moč. Ob podpori partnerja, prijateljev, ki te resnično poznajo, se ponovno najdeš in ob novem pogledu v ogledalo, te sicer še vedno pozdravi utrujen obraz :), ampak tokrat so v očeh iskrice, ker veš kdo si in kam greš. Veš, da bo pot do ”tja” dolga, najbrž naporna, ampak veš kam si namenjen. Cilj: biti jaz. Biti zvest sebi.

Če znaš sprejeti, moraš znati tudi podariti.

V te besede sveto verjamem. In čedalje bolj me motijo ljudje, ki samo jemljejo, jemljejo. Dajejo nič. Bodisi čustveno, bodisi materialno. Žal so to ljudje, ki imajo, materialno, oprostite izrazu, ”polno rit vsega”, a jemljejo od tistih, ki nimajo. Čustveno pa … tisti, ki samo srkajo, dajo pa nič, tako ali tako v svoji duši nimajo nič. Le obup in grenkobo. Teh ljudi mi je žal. Ker ne morejo splezati skozi svoj obup in pogledati čez grenkobo in zato skušajo v svoji sprevrženosti grenkobi, le-to vsiliti tudi drugim. A ne … nič več! In ne pozabimo, mi sami smo tisti, ki dovolimo, da vsa ta negativnost pride do nas. Le upreti se ji moramo. Ne smemo si dovoliti, da nas zastrupijo z grenkobo. Še manj, da nam vzbujajo slabo vest, ker jim tega ne dovolimo.

Vsak od nas si sam izbira pot. Nobena ni lahka. Morda se komu zdi moja lahka, da mi gre vse kot po maslu. A veste kaj? Morda se meni zdi lahka pot nekoga drugega, pa ni. In dokler ne stopimo v čevlje nekoga drugega (pa naj bo ta misel še tako klišejska), in v njih ne prehodimo vsaj par kilometrov … ne, ne moremo soditi kakšna je pot življenja nekoga drugega. Lahko pa jo spoštujemo in človeka vzpodbujamo na njegovi poti.

Sama sem se pred dobrim letom in pol znašla na križišču, kjer ni bilo smerokazov. Zdelo se mi je, da je, kamorkoli se obrnem en sam velik nič. To je bil čas brezposelnosti. A ravno zaradi nje (o, Bog, kako sem hvaležna za to izkušnjo), sem našla nov odsek. Novo pot. Sprva se je zdela bolj kot stezica. V neznano. Ozka, skoraj neprehodna. Danes? Danes je že pot. Ni še cesta. Je pa pot. In veste kaj? Je moja pot. Učim se. Hodim po poti življenja. Včasih se spotaknem in padem. A vedno znova vstanem. Se borim, brcam. Verjamem, da nekoč, nekje, nekdaj bo tudi zame prišel čas, ko bom lahko na ves glas zavpila – uspelo mi je! Kljub vsem kamnom, ob katere sem se (in se še bom) spotaknila, mi je uspelo ohraniti moj jaz. Ljubiti. Sprejeti. Spoštovati. Samo sebe. In nato Ljubiti.Sprejeti. Spoštovati. Druge.

Sprejeti druge.

To je včasih najtežje. Ljubiti sočloveka? Ni problem. Sploh bližnje. Le kako jih ne bi ljubili! Sprejeti pa … včasih je težava vseh težav v tem, da se ljudje med seboj ne sprejmemo takšne kot smo. Različni. Tako zelo enostavno, a vseeno tako zelo zamotano. Ljudje smo si različni. Pika. Včasih ne razumem, kako je lahko nekaj tako enostavnega, kot je ta trditev, tako zelo, zelo zamotano. A vem, da če želim, da sem sprejeta, se moram sprejeti sama. In ko se bom sprejela sama, bom sprejela tudi druge. Takšne kot so. In takšni kot smo, vsak na svoj način drugačen, bomo skupaj tvorili celoto. In, nenazadnje, ko se bomo ljubili in sprejeli med seboj, takrat, le takrat, se bomo lahko tudi resnično spoštovali.

Ljubi. Sprejemaj. Spoštuj. Vsak dan.