Holističen pristop h človeku

Alternativna samopomoč vedno vodi človeka do sebe. Bolezen lahko vodi človeka po alternativni poti, če je bolezen le še na energetskem nivoju. Ko bolezen ta nivo preseže, preide na fizični nivo. Ko to človek ugotovi pravočasno in se loti alternative, se tegobe uspešno odpravijo. Ko to traja leta in dlje, pa je uradna medicina tista, ki raziskuje fizično telo in išče vzroke. Med leti najde telo bolezensko ravnovesje in čas za povratek v brezhibno delovanje organizma je mnogo daljši. Holističen pristop k zdravljenju (komplementarna medicina) je zelo pomemben, saj telo vedno išče rešitve k ozdravitvi, če mu le pokažemo našo voljo, ki pa je povezana tudi s tem, da imamo radi samega sebe. Smo kot računalniki in naše telo je odzivno mnogo bolj, kot si mislimo, da je. Oziroma manj kot je energetskih blokad, bolj je odzivno in stvar stoji obratno. Le na pravo »tipko« je potrebno pritisniti in organizem začne iskati pravo pot. Ta nas pripelje do zdravnika ali zdravilca ali lastne energetske oziroma človeku najbližje samopomoči. Pri vsem tem nam pomaga tudi čustvena inteligenca, saj je dokazano, da naša čustva izjemno vplivajo na zdravje. Ko znamo in ko mentalno zmoremo negativna čustva nadzorovati in jih preobraziti v pozitivna, imamo bistveno večjo moč na omenjeni poti. To moč imamo v sebi, oziroma ima jo naš centralni živčni sistem in posledično tudi periferni živčni sistem. Imamo namreč štiri telesa, ki jih vzdržujemo z različnimi pristopi. Fizično telo zdravimo z nasveti zdravnika. Eterično telo vzdržujemo z nevtralno zemeljsko in univerzalno vesoljno energijo, skratka z obilico svežega zraka, z gibanjem in s pravilnim dihanjem. Čustveno telo se razvija z ustvarjalnim izražanjem, z veselo družbo, z glasbo, s plesom, skratka z delom, ki nas izjemno navdihuje in veseli ter nam daje pozitivno energijo. Mentalno telo vzdržujemo s pozitivnimi afirmacijami, s pozitivnimi mislimi, z vizualiziranjem še neuresničenih ciljev oziroma s čustveno inteligenco.

Kako dejansko človek skrbi za svoje zdravje v današnjem tempu?

Fizično telo načeloma ne zdravimo dokler ne dosežemo čisto dno, če nimamo dovolj skrbi za sebe. Žal pogosto tudi ni časa, da bi poslušali signale telesa. Dostikrat tudi ni denarja, da bi raziskovali svojo bolezen, ko uradna medicina odpove ali ko le-ta ne da možnosti brezplačne pomoči. Fizično telo med drugim uničujemo z nezadostnim in nepravilnim počitkom. Noč je za spanje, saj takrat lahko parasimpatični živčni sistem brezhibno deluje. Dan je za delo in takrat brezhibno deluje simpatični živčni sistem. Bistveno je, da je avtonomni oziroma vegetativni živčni sistem sestavljen iz dveh sistemov, ki sta kot Jin in Jang. Delujeta pa tako, da se podpirata in usklajujeta. Ko je eden izčrpan je tudi drug in obratno. Enako kot dan in noč, tako sta ta dva sistema povezana eden z drugim po principu naravnih zakonitostih, ki jih narekuje tradicionalna kitajska medicina. Enako velja za partnerske in družinske odnose, ampak to je že druga tema. Eterično telo uničujemo s sedenjem, z zadrževanjem v zaprtih prostorih in z nepravilnim dihanjem, skratka z zastojem življenjske energije. Čustveno telo uničujemo, ker ni več druženja, pogovorov, izražanja, veselja, pristnosti, pozitivne energije in srčnosti ter empatije. Poleg tega nihče več ne počne kar ga veseli. Vse se dela, ker je slučajna priložnost za zaslužek. Za delo, ki nas veseli, potrebujemo veliko srečo ali pa se zanesti le nase in si kreirati svojo službo. Kar pa ni lahko. Lažje je iskati delodajalca kot svoj smisel in ga zaživeti. To lahko človek verjame le v primeru, ko sam izkusi obojno situacijo. Za najdbo enega ali drugega pa je potrebno ogromno truda in časa in žal tudi financ. Redki so, ki jim vir zaslužka usoda podeli v roke. To so tisti, ki imajo kreativne starše, ki se cenijo, ki vedo kdo so in kaj želijo od življenja. In naj dodam, da ti starši načeloma niso zavistni za denar, ki ga imajo drugi. Izjeme so prej redkost kot pravilo. Denar privoščijo sebi in drugim, saj ga v nasprotnem primeru niti sami nebi imeli. Človek lahko vedno dobi le tisto, kar v srcu privošči tudi drugim, da imajo. Bistveno pa je to, da se kreativni starši nimajo časa ukvarjati z življenji drugih ljudi, svoj čas in um raje posvetijo idejam, ki gradijo njihovo prihodnost. VSAK JE SVOJE SREČE SAM KOVAČ! Ko je človeku jasno življenje, mu je jasno tudi to, da si denar kreiramo sami z našimi nezavednimi vzorci, ki pa jih je žal zelo težko izkoreniniti, in tega človek sam ne zmore, saj je um prezapleten, da bi se sami znašli v svojem labirintu. Najprej se moramo naučiti prejemati in ne le trošiti. Najprej je potrebno iti čez to lekcijo, če želimo manifestirati svoje obilje. Prepustiti se moramo toku življenja in mu zaupati ter biti v tem momentu z mislimi brez skrbi oziroma blokad, kar pa ni enostavno brez življenjske energije. Ostane mi mentalno telo, ki je meni osebno zelo zanimivo področje za raziskovanje zaradi lastnih izkušenj, ki segajo v mojo najstniško dobo do danes. Omenila sem manifestiranje. Le-to se izvaja preko naših afirmacij, vizualizacij, pozitivnih misli in žal preko zakoreninjenih vzorcev, ki so blokade, in sicer blokade v razumu iz nezavednega uma. Dokler človek ne ozavesti vzrokov, korak za korakom, mu težko pomagajo vsi ti namigi. Ozavestiti pomeni osebnostno se razvijati in nadgrajevati, rasti in preiti z vsako ozaveščeno lekcijo na višjo frekvenco. Ko je človek na višji frekvenci, lažje prenaša vse to kar se dogaja danes. Hkrati lažje nadzoruje v čustvenem umu frekvenco v danem trenutku.

Človek se lomi v sebi

Ljudje mnogo časa niso izražali svojih čustev, ker niso razumeli teh čustev. Niso se počutili vredne, ker jih zaradi manipulacije nihče ni učil, da so vredni. Niso izražali svoje drugačnosti, ker so se bali kritik okolice. Niso bili navajeni biti ponosni nase, ker jih nihče ni spodbujal k temu, da bi bili. Niso znali sprejemati svojih vrednot, ampak so le pripisovali vrednote drugim. Niso priznavali lastnih napak, ker jih nihče ni učil, da so le-te človeške in da z njimi rastemo. Niso znali ceniti sebe, ker jih ni nihče učil, da je potrebno kritiko obrniti v pozitivno smer. Niso znali sprejemati, ampak le dajati, ravno zato, ker se niso cenili. Niso izražali svojih potencialov, ker so jih vzorci vrsteči se iz roda v rod zavirali. Od teh vzorcev so se samodejno ločili le uporniki po naravi, ampak ti znova in znova niso bili sprejeti v družbi. Sprejeli pa so kljub vsemu sebe in iz sebe nekaj naredili. Danes se učimo sprejemati ljudi, kajti če sprejmeš druge, potem sprejmeš tudi sebe. To pa je pogoj za dobro samopodobo, ki ima obilo nezavednih pasti, kadar ta ni dobro razvita. Vse težave so se pometale pod »preprogo«. Ta preproga so čustvene blokade ujete v času in prostoru. Človek se v notranjosti vse bolj lomi in doživlja v sebi skrite borbe. Sicer pa koliko je še ljudi, ki še imajo dovolj energije poslušati sočloveka? Žal zelo malo. Skoraj že človek dovolj ne posluša lastne družine, če se ne potrudi, kaj šele svoje izvorne družine, sodelavcev, prijateljev in znancev. Ljudje pa smo še vedno socialna bitja in vendar potrebujemo izražanje, ne glede na to, ali to čas dopušča ali ne. Časa pa ni in ko nastane stres, nekje enkrat mora ta napetost nekako popustiti. Žal preko tega, da privede človeka situacija do bolezni, če se prej sam malce ne ustavi in sam ne poskrbi za sprostitev svojega stresa.

Za vse kar ni prioriteta potrebujemo dovolj nevtralne energije iz zemlje, ki nam daje voljo, dejavnost, bistrost misli, moč v sebi in nas dobesedno prizemlji. Regresija, ta moment in progresija, to so tri dimenzije, ki niti niso ločene, saj je čas le iluzija. Loči jih le razumski um. Ta skrbno razlikuje kaj so nezavedni spomini v malih možganih in v sakralni čakri preneseni z našo avro iz preteklih življenj, od tega, kaj so spomini preteklosti iz tega življenja. Čustveni um zlahka prevzame razumski um in človek nezavedno odpotuje v regresijo. Od koder ga lahko vežejo tudi karmično energetske vezi in na duši pustijo sledi nevidnih okov v tem življenju. Tudi te se da postopoma s procesom spremeniti v pozitivno energijo in to dejanje znova pomeni korak h večji sreči v sebi. Ampak takrat, ko človek »ne obvlada« čustveni um, ni v tem momentu, takrat ni prizemljen. Takrat v možganih ni ravnovesja pozitivne in negativne energije, oziroma energije zemlje in neba in če želite, energije jin-a in jang-a. Takrat v možganih ni te frekvence, v kateri je človek v danem trenutku. Vedno manj zemeljske energije človeka dobesedno odzemljuje iz danega trenutka, kajti z njo je vedno manj povezan. Ravno zaradi vseh tegob je človek vse bolj povezan z energijo univerzuma, in sicer zaradi iskanj idej za boljšo prihodnost.

Ko želimo te ideje prizemljiti, potrebujemo harmoniziranje čaker ali razbiti omejitve,  uskladiti energijo zemlje in neba, kar pomeni za človeka duhovno rast in pridobitev življenjske energije nazaj. Se še čudimo od kod toliko duševnih bolezni? Ob današnjem tempu organizem hrepeni po ravnovesju energij, tega pa je zelo težko doseči, dokler mi verjamemo le v fizično telo. Skratka, ko tega ravnovesja ni, smo razdvojeni oziroma nismo eno. Razdvojenost je tista, ki vodi do duševnih težav. In če pogledamo kaj se dogaja danes za voljo materializma, ki hrani le fizično telo in ego, si raje ne prestavljamo prihodnosti. Dejstvo je, da želje in potrebe še zdaleč niso isti pojem. Res pa je, da človek žal vse pogosteje notranji nemir kompenzira z materialnimi dobrinami. Hkrati pa je dejansko tako kot je tudi prav, ker na svetu obstaja različnost med ljudmi. Če le-te ne bi bilo, se človek ne bi imel od koga kaj učiti in nebi osebnostno napredoval.

Čas gre dokazano vedno hitreje, službe niso več to kar so bile, prostega časa ni, bolezni izvirajo iz premalo pretoka življenjske energije, ljudje ne črpajo več energije iz narave ampak od drugih ljudi, mediji nam dan za dnem predvajajo negativne novice in sistema nihče več ne razume. Skratka so ljudje, ki ne zmorejo biti zadovoljni niti za sebe in posledično ne za nikogar drugega. Od tu zavist, kritika, zamere, pomanjkanje radosti, nezdrav strah oziroma nemir v sebi. Ločeni smo od duše in duha, ločeni od bistva sebe in posledično smo, kot že rečeno, razdvojeni. Vse bolj smo le fizično telo, ki brez ostalih treh teles ne more živeti. Ni duhovne hrane, ki bi nahranila dušo in duha. Je le materialna hrana, ki nahrani fizično  telo. Te je vse več in ko tudi te več ne bo, šele takrat se bo človek vrni k svojem duhovnem bistvu. Takrat bo znova razumel to, kako je sestavljen. Ko človek sliši za duhovnost, morda zmotno misli, da govorim o religiji. Daleč od tega dragi moji bralci, govorim namreč o veri. Vera ima eno in edino svetlobo, ki jo lahko razumemo kot ljubezen, oziroma moč v nas in kot povezanost z vsem kar je okoli nas. Religije pa so barvni spektri te svetlobe s svojimi razlogi za nastanek, katere je včasih bolje, da ne ozavestimo, če čas ni temu primeren.

Človek enostavno želi živeti sebe in če želi to, mora iz razdvojenosti priti nazaj h enosti, k sebi, k svojem bistvu. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da človek nezavedno išče boljše poti sreče na poslovnem področju, v odnosih in v zdravju. Ob vsem tem pa morda kdaj ne razume, kaj se pravzaprav z njim dogaja. Počasi odpadajo vse »maske« in ljudje se ne učijo biti več »ovce«, ampak v nezavednem želijo iti po svoji poti. Danes namreč samo telo avtonomno žene človeka k zdravju. Ta začaran krog pa je težko preseči. Za uporništvo potrebuje človek moč v sebi, močno hrbtenico in um, ki razmišlja po svoji intuiciji, in ne po navodilih drugih. Da lahko to razvija sebi v prid pa potrebuje oporo, ki jo slej ali prej nekje najde. Uporniku je jasno, da obstaja pot, kjer lahko živi sebe in ne »ovco« v družbi. Biti »ovca« v družbi je enostavno, biti sam svoj s svojimi stališči pa ne. Biti sam svoj pomeni, da človek v nezavednem ve, kdo je in kaj od življenja želi. Vendar vedno drži, da kolikor je težav, toliko je moči. Izzivi v družbi vodijo upornika dalje in vse negativnega sprejme le sebi v pouk. Ne glede na vse ovire je vredno živeti sebe. Zakaj je temu tako, slej ali prej odkrije le vsak sam, in sicer pri sebi. Prej pa je človek žal polen zavisti, ker sam tega ne zmore. Ko človek malce pogleda v prihodnost, se zave, da bodo prišli časi, ko bo odvisen le od samega sebe. Ko živimo ideale drugih, to nismo mi in slej kot prej uvidimo, da s tem ne moremo biti srečni. BODI TO KAR SI in spremenil se bo tvoj svet! Pot še zdaleč ne bo lahka, bo pa le tvoja!

Lekcije naših poti

Zakaj mora biti nekdo tako dolgo večna žrtev, dokler ga življenje ne spravi na čisto dno? Zato, da ga življenje pripravi do odgovornosti za svoje življenje. Zakaj mora biti nekdo tako dolgo večni otrok, da mu šele lastni otroci pokažejo pot do sprave? Zato, da ga življenje pripravi do tega, da v svoji duši končno odraste in je opora svojemu otroku. Zakaj do tega marsikdo nikoli ne pride v tem življenju? Zato, ker ima vsakdo svojo pot do razvoja zavesti oziroma svojo karmo. Zakaj človek kritizira reči vse dokler mu življenje ne pokaže, da kritika ni tista, ki rešuje začaran krog? Zato, ker mora vsakdo sam spoznati kako je v koži tistega, ki ga kritizira. Zakaj človek kuje zamere in zavist, vse dokler ne začne nekaj dobesedno »žreti« notranjost dotičnega in nasprotne strani? Zato, ker se ni zmožen pomiriti sam s seboj in posledično ne zmore oprosti niti sebi, niti drugim, hkrati pa se niti ne zaveda svoje zavisti. Zakaj človek ne ceni sebe dovolj, da bi bil zmožen ceniti druge? Ker ga, kot že rečeno, tega v preteklosti ni nihče učil. Ko človek sprejme sebe in posledično druge, takrat zavist, kritike in zamere izpuhtijo in si ta človek lažje kreira lastno prihodnost. Vse te odgovore piše le življenje in za njih ni univerzalnih pojasnitev. Vsakdo ima svojo sliko, ki je vse dokler ne pride v stik s samim s seboj, žal le realnost drugih ljudi.

Človeku se zagotovo kdaj postavljata slednja vprašanja: Od kod so izumitelji, ki so se zapisali v zgodovino, črpali čisto nove in sveže neokrnjene ideje? Od kod so filozofi vedeli stvari, ki so bile včasih še »nore«, danes pa so vse bolj razumljive? Evolucija gre svojo pot, možgani se razvijajo, um se odpira in dobiva vse več informacij in nezavednega. Čustveni um dobiva svojo moč nazaj, da se znova lahko povezuje z naravo. V naravi sami so vse informacije in ko se mi povežemo z njo, te informacije prejemamo v obliki frekvenc. Informacija smo tudi mi sami, saj smo nastali iz ene same celice. To je tudi kanček pojasnitve dejstva, ki narekuje, da je eno v vsem in vse v enem. Dejansko je človek danes sposoben razumeti nekaj, kar je v preteklosti razumela le manjšina ljudi. Se kdo kdaj vpraša, kakšen bo svet, če bomo še naprej pošiljali v vesolje vso negativno energijo, ki jo? Svet je odvisen le od naših misli in dejanj, prihodnost je odvisna od vsakega posebej in od vseh skupaj. KAR SEJEMO, TO ŽANJEMO! To je le življenje, ki uči o naravnih zakonitostih, ki jih razumski um brez izkustev težko pojasni. Do izkustev pa človeka pripelje življenje samo takrat, ko le ta doseže čisto dno. Je morda še nelogično, od kod naravne katastrofe, brezposelnost, težki izzivi v zdravstvu, kriminal, razvrednotenje vsega kar je? Ni človeka, ki bi lahko sočloveka naučil kaj izkustva so. Lahko pa malce približa temo tistemu, ki je na enaki ali vsaj podobni stopnji zavesti. Vsak ima svoj čas in svoje lekcije, ki kažejo človeku pot do sebe. Duhovna rast ni igra, je konkretno delo na svoji duši. Za to delo potrebujemo v prvi vrsti psihično moč in hkrati voljo, čas, pogum in vodstvo.