Dovolj mi je!

Dovolj! Dovolj mi je! Točno tako. Prav ste prebrali – dovolj! Ne prenesem, ne zmorem več! Človek pride do točke v svojem življenju, ko ima enostavno dovolj. Dovolj (ne)prilagajanja, dovolj laži, dovolj hinavščine, dovolj pomanjkanja sočutja, dovolj nerazumevanja med ljudmi, dovolj pretvarjanja, dovolj, … Enostavno dovolj …

Človek, samo človek sem, je naslov mojega prejšnjega razmišljanja, ki me je (skupaj z drugimi dogodki) pripeljalo k današnjemu. In sicer, dovolj mi je! Dovolj mi je, da se vedno prilagajam, dovolj mi je, da se trudim biti všečna vsem, tudi tistim, ki me ne marajo in zato ne morem biti jaz jaz.

Nekaj dni nazaj, sem med brskanjem po internetu, našla čudovito misel, pravzaprav citat, ki ga je izrekla (meni odlična) igralka, Merly Streep. Takole gre:

Za nekatere stvari nimam več potrpljenja, pa ne zaradi tega, ker bi postala arogantna, temveč zato, ker sem dosegla točko v življenju, ko nočem več zapravljati časa za stvari, ki mi niso všeč ali ki me prizadenejo. Nimam več potrpljenja za cinizem, kakršnikoli kriticizem ali vsakršno zahtevnost. Izgubila sem voljo, da bi ugajala vsem tistim, ki me ne marajo, ljubila vse tiste, ki me ne ljubijo in da bi se nasmejala vsem tistim, ki se nočejo nasmehniti meni.

Lepo povedano, kajne? Sama se z lahkoto podpišem spodaj. Kar pomislite, kolikokrat se ljudje prilagajamo, zato da smo ”všečni”, sprejeti. Koliko časa, energije in truda zapravimo, za stvari in ljudi, ki nas nikoli ne bodo sprejeli, marali in nas bodo vedno znova le prizadeli? Preveč. Preveč! In zato imam dovolj! Dovolj pretvarjanja. Ugajanja. Jaz, sem jaz. Tisti, ki me ljubijo, me sprejemajo takšno, kot sem – hvala vam. Tudi jaz vas cenim in vas imam rada v svojem življenju. Za vse druge pa ne mislim več izgubljati časa, energije. Rajši jo bom podarila drugim in sebi.

Dovolj mi je, da sem jaz vedno tista, ki popusti. Da sem tista, ki vedno vse naredi. Da sem tista, ki nikoli ne zna reči ne. In če se slučajno že zgodi, da čemu in komu kdaj rečem ne, ali pa ne, ne bom. Sem jaz tista, čudna. Neprijazna. Nočem pomagati. Da nisem takšna kot sem. Pa se vprašam, kako pa veste kakšna sem? Me sploh poznate? Mi kdaj daste priložnost, da me spoznate v mojem bistvu? Le malokdo. Teh ljudi je malo in jih cenim, ljubim in se počutim privilegirano, da so ob meni, so del mojega življenja. Kdo ste, veste sami. Vsi ostali pa … Ja, sem prijazna, dobrohotna. Pravijo, da okoli mene vije pozitivna energija. Rada pomagam. Ne pustim pa se izrabljati. Nič več. In priznam, preveč sem vas razvadila, navadila na to, da vse naredim, vedno rečem da, vedno pomagam in celo kdaj kaj naredim namesto vas. A vendar, pa ti/vi (kakorkoli že), ste kdaj pomislili name? Vam je mar? In dovolj mi je, da vedno znova delam usluge ljudem, ki jim ni mar. Ki ne cenijo pomoči, temveč se jim zdi samoumevna. In dovolj imam ljudi, ki samo jemljejo, jemljejo. Ne dajo pa ničesar. Še nasmeha ne.

Vem, mlada sem še. V življenju me čaka še mnogo preizkušenj. Prav tako bom srečala še veliko ljudi, ki se bodo za kratek, ali pa daljši čas pojavili v mojem življenju. A kaj je narobe, če se odločim biti zvesta sama sebi že sedaj? Prav nič. Le morda, morda mi bo kakšno razočaranje prizaneseno. Ali pa ne. Ni važno. Važno je, da sem zvesta sebi. Da sem se in se še učim kdaj reči ne, pa četudi to izzove jezo, slabo voljo. Dovolj mi je, da sem le jaz tista, ki se prilagaja. Seveda je prilagajanje, sklepanje kompromisov del življenja. Brez tega ne gre. A zakaj bi sklepala kompromise z ljudmi, ki me ne spoštujejo, me izrabljajo. Ne, ne bom. Dovolj mi je! In če sem zato neprijazna, arogantna. Tudi prav. Lahko odgovorim le:”Hvala enako.” Pa ne ker bi bila arogantna, temveč zato, ker sem prišla do točke, ko se ne mislim več uklanjati tistim, ki si mojega prilagajanja ne zaslužijo.

Zadnje čase v moje življenje vstopajo novi ljudje. Različni. Nekateri so vredni pravega občudovanja. In hkrati se zaradi teh ljudi zaveš, da je čas, ko v svojem življenju narediš ”čistko”. So ljudje, s katerimi si enostavno nimamo več kaj povedati. Ko ni več zaupanja, skupne niti, skupnih interesov. Seveda, kjer je volja, želja in tudi moč, se da premagati tudi to. A včasih, nima smisla. Ljudje potujemo skozi čas, se najdemo, smo skupaj in se razhajamo. Takšno je življenje. In tratenje energije za … pravzaprav ne vem kaj, morda to, da nam nekdo energijo le pobere, vrača nam je pa ne,  nima smisla. Je zgolj začaran krog, v katerem bo nekdo vedno znova polnil svoj ego, mi sami pa od tega nimamo nič. le slabe vibracije, in kisel priokus. So ljudje, ki so v mojem življenju z razlogom. In so ljudje, ki jih z razlogom ni več v mojem življenju. Pika. Tako enostavno je. Brez opravičevanj, brez slabe vesti. Tako je. In življenje gre dalje …

Zato, imejmo radi sami sebe. In ko bomo začeli imeti radi sami sebe, bomo lahko zares vzljubili tudi druge ljudi. Tiste, prave ljudi okoli nas. Ne izgubljajmo energije, časa za nepomembne reči. Ne dajajmo se v nič. Naučimo se kdaj reči ne. Nič ni narobe s tem. In pa, ko prosimo, recimo:”Prosim”. Tako preprosta beseda, a tako lep zven. Naj nam ne bodo usluge drugih samoumevne. Sploh, ko mi sami nismo pripravljeni narediti ničesar in breme prelagamo na tuje rame.

Spoštujmo sočloveka. In predvsem bodimo človek človeku. Toplina, prijaznost, dobrota, razumevanje … vse to nas dela ljudi … Ljudi za ljudi.