Kariera in materinstvo

Kakšno prihodnost si želeti ob sodobnem spletu težav?

Verjetno nisem edina brezposelna mamica dveh majhnih otrok, kateri se poraja zastavljeno vprašanje. Vedno bolj se sprašujem, kaj je sploh prav. Ali se boriti za službo, ki bo prinesla kariero in izničila družinske vrednote? Ali najti službo, ki bo prinesla zgolj preživetje in obdržala omenjene vrednote? Na prvi pogled je odgovor zelo jasen, ker je videti, kot da denarja enostavno več nikjer ni. Po premisleku pa nas začne skrbeti vprašanje: »Ali lahko otrok dozori v osebo s pravimi vrednotami, če nima dovolj pozornosti? Povsem nesprejemljivo je to, da nam je sodobno dogajanje prineslo le dve poti. In dovolj žalostno je, da nobena od teh ni tista, ki mi bo zagotovila družinsko harmonijo, ki bo naredila otroka popolnoma srečnega. Kje je tista tretja pot, kot je nekoč bila? Tisti časi, ko je vsaj eden od staršev bil popoldan z otrokom? Tisti časi, ko so bile službe prijazne mladim družinam? Bolje rečeno, kje je tista družba, ki je imela razumevanje do mladih družin.«

Mamice na odgovornih delovnih mestih

Kot omenjeno, imamo dve poti. Na eni strani je mamica na odgovornem delovnem mestu in se ji dogaja sledeče: Ko otrok zboli, gre komaj z njim k zdravniku. Naslednji dan bolezni gre v službo, ker nima zamenjave za njene naloge. Biti poleg bolnega otroka en teden je misija nemogoče. Če ima ta mama varstvo, je situacija sicer rešena. In kaj se načeloma dogaja, če je otrok namesto pri babici pri očetu? Smešno, ampak resnično. Tega očeta seveda vprašajo, ali ta otrok nima mame. Vse te težave v zameno za mesečni dohodek, ki mu lahko rečemo »dober«. Ob tem ne smemo pozabiti, da ta mamica ne pride iz službe ravno polna energije. Domov pride utrujena, v rokah po možnosti drži kakšen »fascikel« z dokumenti in vse to ob pozni večerni uri. Veliko srečo ima, če ji ni treba v svoje dnevne obveznosti všteti še morebitnega službenega potovanja, ki lahko traja več dni.

Mamice na manj odgovornih mestih

In če še malo opišemo situacije mamice, ki je na manj odgovornem delovnem mestu. Bojim se, da opis ni bistveno drugačen. Morda je razlika le v tem, da njena narava dela ni toliko odvisna od datumov, ki jih določajo zakoni in roki. In to, da se morebiti lažje najde kakšna zamenjava, ki bo poskrbela za njeno delo. Torej lahko ostane kakšen dan več doma. In to v zameno za »slab« mesečni dohodek. Ima tudi to srečo, če seveda ne dela v izmenah, da pride domov ob tako rekoč normalni uri. V rokah sicer ne drži »fascikla« z dokumenti, vendar je ob vse večjem tempu na vseh delovnih mestih tudi ta mamica utrujena. Razlika je le v tem, da je fizično lahko poleg otroka v preostanku popoldanskega dneva. Mentalno pa prav tako ne, kot bi lahko. Skrbi jo vendar preživetje njene družine ob vse večji draginji in brezposelnosti. Skrbi jo, kako bo lahko kdaj svojemu otroku pomagala do službe, ker ni ubrala prve poti.

Brezposelne mamice

Ostale smo še tiste mamice, ki izbiramo med dvema opisanima potema. Na prvi pogled sicer ne bijemo bitke s časom, z varstvom otrok in z utrujenostjo. Ne hodimo domov ob poznih urah s »fasciklom« v rokah. In v mislih nimamo službenih skrbi. Žal pa tudi nam zaradi teh ugodnosti v življenju še zdaleč ni lahko. Brezposelna mamica se mora vključevati v tečaje, da njen življenjepis zgleda bolj obetaven. Mora se učiti in si nabirati kompetence za večjo konkurenčnost na trgu dela in še bi lahko naštevali. Skratka, brezposelnost se danes ravno tako razlikuje od tiste pred časom. Zdi se, da je ta mamica na poti do nič kaj prijaznega scenarija. Verjetno bo kmalu morala iti od vrat do vrat po še delujočih podjetjih in ustanovah na lov za službo. In njen dohodek ni ne »dober« in ne »slab«. Njenega dohodka ni! Posledično so v njenih mislih zelo obremenjujoče skrbi o tem, kako bo preživela svoje otroke. Tolaži se z dejstvom, da je lahko vsaj poleg otrok, ko zbolijo. Da vsaj ni med tako imenovanimi novodobnimi sužnji. Da tudi ni med tistimi, ki hočejo uspeti na samostojni poti in se borijo z davki in neplačniki. Ta tolažba se sliši ironična, ampak je zelo primerna trenutnim gospodarskim razmeram.

Čas je denar in denar je žal sveta vladar

Pa smo zopet v nekem paradoksu. Žal s časom ne moremo otroku kupiti hrane. In žal z denarjem ne moremo dati otroku pozornosti. In zanimivo je to, kako pride človek na prvi pogled do lažne besedne zveze. Seveda lahko damo otroku z denarjem pozornost, ampak, ali ima to smisel? Je materialna dobrina sploh otrokova sreča? Je igrača nekaj, kar ga vzgaja, uči, v pravem pomenu besede seveda? Ga bodri, ko je žalosten? Ga igrača uči, kako se znajti v življenju? Ga morda odvaja od pleničk? Ga uči jesti in piti ter hoditi? Ga uči samostojnosti in samozavesti? Za vse to otrok seveda potrebuje popoldan, ko pride iz vrtca, vsaj enega starša. Jaz osebno sem mnenja, da otroku več pomeni pozitivna energija tistega, ki je z njim. Da je z njim tudi mentalno. Da mu izkazuje pozornost in ljubezen. Vse ostalo je le slepa zabloda, ki skriva prave vrednote. In ko je otrok bolan, potrebuje vsaj enega starša. Katera mama ne bi bila najraje poleg svojega otroka, ko le-ta zboli? Zakaj morajo to vlogo igrati babice? Bo mati počasi ostala brez pravice pomagati svojemu otroku okrevati? Bomo prišli tako daleč v našem sicer ljubem ampak popolnoma abnormalnem svetu?

Ob pomanjkanju časa lahko otroku naredimo veliko krivico

Sama lahko opazim, kako moja otroka iščeta pozornost, ko sedim za računalnikom. In ko jo iščeta, mi s tem seveda dajeta vedeti, da jo potrebujeta. Naj bo še ne dve leti star sinek, ki steguje svoje ročice k meni in joka. Ali še ne štiri leta stara hčerkica, ki sedi na sedežni z žalostnimi očmi in reče: »Mami, kdaj se greš igrati z mano?« Takrat se resnično zamislim. Človek resnično ne more verjeti tega, kako je lahko krivičen. Največji zaklad so naši otroci. Da so zdravi, je naša največja sreča. Ko nas potrebujejo, je znak, da se razvijajo in rastejo. Kaj lepšega bi si človek sploh še lahko želel? In mi jih zaradi borbe z življenjem potiskamo na stranski tir. Kljub vsem težavam bi se bilo smiselno zavedati, da nas otroci potrebujejo danes.. Oni v tem trenutku potrebujejo našo pozornost. Smiselno bi bilo upoštevati dejstvo, da ko bomo mi hoteli njegovo pozornost, bodo oni že odrasli in iskali pozornost drugje. Drugje, na novih prelomnicah njihovih življenj. Čas bo morda le počakal za trenutek, denar bo slej kot prej od nekod pritekel, a otroci bodo prekmalu odrasli. Poskusimo mi vsi najti čas za te naše male srčke kljub vsem tegobam, obremenitvam in obupnim situacijam. Kjer je volja, je moč. Ne more biti tako zelo težko. Ti mali »egoisti« potrebujejo toplino in to smo jim dolžni dati. Poskusimo uživati v slehernem trenutku z njimi in se zavedajmo svoje sreče. Te sreče mnogi mladi še nimajo in bijejo zanjo zelo težko bitko.