Evropska plača za slovensko sramoto?

Ko evropska poslanca Grims in Zver pozabita, da v Bruslju ne zastopata zgolj svoje stranke, temveč tudi Slovenijo, se je treba vprašati, komu in čemu je pravzaprav namenjen njun mandat. Grims in Zver v Bruslju, račun pa plačujemo državljani. Evropski parlament ni politično igrišče za osebne zamere, ideološka obračunavanja in dokazovanje, kdo je bolj desno usmerjen. Je institucija, v kateri bi morali slovenski predstavniki z znanjem, argumenti, odgovornostjo in politično spretnostjo zastopati interese države ter njenih državljanov. Toda dogajanje okoli Branka Grimsa in Milana Zvera odpira precej neprijetno vprašanje: ali se oba sploh še zavedata, kakšno odgovornost nosita?

Grims je 8. julija 2026 doživel politični udarec, ki ga ni mogoče preprosto odpraviti kot običajno nesoglasje znotraj evropske politične skupine. Evropska ljudska stranka (EPP) ga je izključila iz svojih vrst. Za izključitev je glasovalo 131 poslancev, proti pa jih je bilo sedem. Razlogi za spore so se kopičili že prej, med drugim zaradi njegovega sodelovanja na dogodku, namenjenem povezovanju desnih in skrajno desnih političnih skupin v Evropskem parlamentu. Zver je medtem ostal član EPP, vendar je bil tudi sam deležen sankcij. Januarja 2026 je bil kaznovan zaradi nespoštovanja navodil politične skupine pri glasovanju o nezaupnici Evropski komisiji. Šestmesečne omejitve so pomenile zmanjšanje njegovih možnosti za prevzemanje nekaterih pomembnih parlamentarnih nalog. To niso nepomembne podrobnosti. Gre za politično sporočilo največje evropske politične skupine, da ravnanje slovenskih poslancev ni bilo skladno z njenimi pričakovanji in pravili. Toda največje vprašanje ni, kdo je koga kaznoval, temveč, kaj ima od njunega delovanja v Evropskem parlamentu država Slovenija in davkoplačevalci, ki ju plačujemo.

Kakšna je odgovornost za 11.255 evrov bruto mesečno?

Ja, dobra mesečna plača za sramotenje Slovenije v Evropi in širše. Morda bi bilo dobro, da se ob političnih sporih spomnimo tudi finančne plati evropskega poslanskega mandata. Evropski poslanci niso slabo plačani državni uradniki. Njihovi prejemki so med najvišjimi v evropskih javnih institucijah.

Po uradnih podatkih Evropskega parlamenta znaša mesečna plača evropskega poslanca:

• 11.255,26 evra bruto;
• 8.772,70 evra neto po evropskih davčnih in socialnih odtegljajih;
• 4.950 evrov mesečnega pavšala za splošne parlamentarne in pisarniške stroške;
• 359 evrov dnevnice za dneve parlamentarnega dela ob izpolnjenih pogojih glede prisotnosti;
• do 32.072 evrov mesečno za stroške parlamentarnih sodelavcev.

Pomembno je poudariti, da zadnji znesek ni osebni dohodek poslanca, temveč namenski proračun za zaposlovanje in plačilo sodelavcev. Prav tako pavšal, dnevnice in povračila stroškov niso dodatna plača, temveč sredstva, namenjena opravljanju poslanskega dela. Toda že sama osnovna plača je dovolj zgovorna. Ob tem pa se postavlja vprašanje, ali državljani za takšno plačilo dobijo tudi ustrezno raven politične odgovornosti, strokovnosti, konstruktivnega delovanja in spoštljivega predstavljanja države.

Nihče ne pričakuje, da se bo evropski poslanec odpovedal svojemu političnemu prepričanju. Nihče ne zahteva, da mora vedno glasovati enako kot njegova politična skupina. Pravica do lastnega mnenja in političnega nestrinjanja je sestavni del demokracije. Demokratična svoboda ne pomeni odsotnosti odgovornosti in poslanski mandat ni osebna nagrada za dolgoletno politično zvestobo.

Slovenija ni podružnica strankarskih obračunavanj

Grims in Zver sta bila izvoljena kot predstavnika slovenskih državljanov. Nista bila izvoljena zato, da bi evropski politični prostor uporabljala za nadaljevanje domačih političnih spopadov. Njuno ravnanje bi morali presojati predvsem po rezultatih: koliko sta prispevala k izboljšanju položaja Slovenije, koliko sta se zavzemala za slovenske interese, koliko konkretnih pobud sta uresničila in kako učinkovito sta sodelovala pri oblikovanju evropskih politik.

Seveda se lahko politično ne strinjamo z Evropsko komisijo, EPP ali katero koli drugo politično skupino. Tudi kritika evropskih institucij je legitimna in včasih nujna. Toda razlika je med argumentirano kritiko, ki prinaša rešitve, in političnim nastopaštvom, ki prinaša predvsem medijsko pozornost. Slovenija potrebuje evropske poslance, ki znajo graditi zavezništva, se pogajati, pripravljati kakovostne predloge in doseči rezultate. Ne potrebuje predstavnikov, ki svojo politično uspešnost merijo predvsem po tem, koliko sporov povzročijo in koliko nasprotnikov jim je uspelo razjeziti. Še posebej problematično je, kadar se zaradi takšnega ravnanja zmanjšuje njihov vpliv v politični skupini, v kateri bi lahko sodelovali pri sprejemanju pomembnih odločitev za Evropo in Slovenijo.

Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da se o slovenskih evropskih poslancih vse prepogosto govori zaradi političnih sporov, sankcij, izključevanj in ideoloških obračunavanj, namesto da bi se o njih govorilo zaradi konkretnih dosežkov.

Smo dobili morda odgovore, kako sta predstavila pomembne evropske pobude za Slovenijo? Ali sta učinkovito zastopala interese slovenskih podjetij, zaposlenih, upokojencev, mladih in socialno šibkejših? Sta pomagala pri reševanju vprašanj, ki neposredno vplivajo na kakovost življenja naših državljanov? Koliko konkretnih rezultatov lahko pokažeta? To so vprašanja, na katera bi morala odgovarjati sama, predvsem pa bi jih morali zastavljati tudi volivci.

Visoka plača ni dovoljenje za politično neodgovornost

Ni težava, da imata Grims in Zver visoko evropsko plačo. Težava bi bila, če bi jo razumela kot samoumevno pravico, ne pa kot plačilo za zahtevno javno funkcijo, ki terja znanje, delo, odgovornost in rezultate.

Evropski poslanski mandat ni zasebna politična lastnina. Ni nagrada za zvestobo strankarskemu vodstvu. Ni priložnost za osebno promocijo in ni prostor za dokazovanje ideološke nepopustljivosti za vsako ceno.

Če se poslanec znajde v sporu z lastno politično skupino, ima do tega vso pravico. Toda če zaradi svojega ravnanja izgublja politični vpliv, mora javnosti pojasniti, kako bo kljub temu učinkovito zastopal državo. Slovenija si ne zasluži, da bi bila v evropskih institucijah prepoznavna predvsem po političnih prepirih svojih predstavnikov. Zasluži si ugled, verodostojnost in rezultate. Grims in Zver lahko imata svoja politična prepričanja, lahko kritizirata Bruselj, lahko nasprotujeta Evropski komisiji in lahko glasujeta drugače od svojih kolegov. Tega jima nihče ne sme vzeti, kot jima nihče ne sme odvzeti odgovornosti, da javnosti pojasnita, kaj sta za Slovenijo dejansko naredila. Če za več kot 8.700 evrov neto mesečno ne moreta ponuditi prepričljivih odgovorov, potem problem ni v njuni plači, temveč v njunem razumevanju javne funkcije.

V kolikor je končni rezultat njunega evropskega delovanja predvsem sramotenje države, politično osamljanje in zapravljanje priložnosti za konstruktivno zastopanje Slovenije, potem morajo volivci ob naslednjih volitvah zelo resno razmisliti, ali si takšno politično reprezentanco sploh še želijo. Slovenija v Evropo ne pošilja poslancev zato, da bi bili sami sebi namen. Pošilja jih zato, da bi nekaj naredili za državo in za to jim davkoplačevalci ne plačujemo drobiža.

Trenutno je bolj ali manj evroposlanski molk. Tako desni, kot levosredinski se bolj redko oglašajo. Napake so bile storjene, odgovarja pa nihče. Upam, da bom na to volivci in davkoplačevalci ob naslednjih volitvah junija 2029 bolj pozorni. Sramoto trenutna politika izvaja v domovini z ukrepi, ki mejijo na zdravorazumsko ravnanje. Že to je prvorazredni nonsens, da o paktiranju z Izraelom, zavračanju demokracije v Srbiji in še čem, sploh ne govorim.

Zbral in komentiral: doc. dr. Bojan Macuh