Stop razmišljanju

Kam z mislimi? je vprašala.

Stran, sem rekla. Stran, čim dlje od sebe. Stran od sebe, stran od vsega. Stran od sveta – svojega sveta.

Kako, zakaj?

Hja, zdaj ti bom povedala, ampak najbrž ne boš razumela. Ampak enkrat boš. Ko boš vse, kar se učiva redno izvajala, če boš trenirala, boš razumela. Prej ali slej. Sama od sebe.

Stop razmišljanju

Ok, razumem. Oz. ti moram verjeti.

Ni mi treba verjeti, lahko pa počakaš in boš videla. Torej, kje sva ostali? Razmišljanje ni ok. Razmišljanje je v bistvu premlevanje tistega, kar že veš. Hkrati pa direkten priklop na negativno energijo.

Ne, to pa že ne.

Na žalost je res. Tudi jaz nisem verjela, ko sem to prvič slišala. Ni logike, sem si rekla. Prepričana sem bila, da je to vse, kar imam. Da je to najboljše, kar imam. Glava. Pravzaprav sem vse življenje verjela, da je to nekaj najboljšega, moja najmočnejša sposobnost. Haha, res je bila najmočnejša. Ampak mi ni prinesla prav nič dobrega.

Na primer, konstantno razmišljanje, premlevanje je jačalo mojo neodločnost. Že po naravi sem bila malo tehtnica, čeprav ne po horoskopu. Vsako stvar sem stokrat pretehtala, premlela, vse tisočkrat razmislila, preden sem kaj naredila. Medtem, ko sem jaz razmišljala, je nekdo na drugem koncu sveta, nekdo v sosednji državi, nekdo drug iz razreda to naredil. Izpeljl odlično idejo, ki sem jo dobila. Jaz! Moja ideja! Včasih sem celo povedala naglas. A medtem, ko sem se odločala, ali jo uresničiti ali ne in razmišljala, na kakšen način bom to naredila, je to nekdo že naredil. In potem sem bila jezna. Seveda, to je bilo moje.

Kaj pa razmišljanje o problemih?

O problemih? Si si že sama odgovorila! Razmišljanje o težavah ne pripelje nikamor. Nekdo je enkrat rekel, da problem sam po sebi sploh ni problem, dokler nanj (na “to nekaj”) ne začneš gledati kot na problem, dokler “tega nekaj” ne poimenuješ problem. “Problem” samo je nekaj. Nekaj, na kar lahko gledamo kot na nekaj negativnega ali kot na nekaj pozitivnega. Lahko se odločimo, da je ta “nekaj” problem, lahko pa izziv. Je samo situacija. Sami se odločimo, kakšen predznak ji damo. Lahko se odločimo, da je priložnost, da se naučimo nekaj novega. Da si ponovno dokažemo, kaj zmoremo.

Da greš preko sebe?

Točno to! Da greš preko sebe. Preko svojih “programov”, se presežeš in greš ven iz cone udobja. Veš

kakšno zadoščenje!

Gre za isto stvar med študijem, ko nekaj delam, berem, sploh kadar se je treba kaj naučiti na pamet in se nikakor ne morem zbrati? Ko se ujamem, da sem že tretjič na isti strani in še vedno ne vem, kaj berem?

Ja, to je to. To je odličen primer tega, da nas misli res motijo. Da razmišljaš o sto stvareh naenkrat, ko delaš nekaj drugega, ni multitasking. Samo distrakcija. Motnja na prvi ravni. Saj si sama rekla, trikrat bereš isto stvar, pa še vedno ne veš, kaj bereš. Je pa res, da si zraven verjetno dobro premlela, kaj boš kuhala za kosilo, kaj je včeraj “mislil” Andrej, ko je rekel, da te čez vikend čaka presenečenje, na kaj vse moraš biti pripravljena glede tega presenečenja, kdaj boš šla z mamo na tržnico in koliko dni zamudnine že imaš v knjižnici.

Si dobila približno idejo o čem govorim, česa se lotevava?

Približno. Stop razmišljanju?

🙂 Ja, stop razmišljanju!