Izvor trpljenja in zdravljenje duše

Izvor trpljenja in zdravljenje duše sta dejavnika, ki sta med seboj tesno povezana. Skozi sledeč zapis bomo ugotovili, zakaj je temu tako. Navdih me je vodil v dobri veri, da bi predala naprej delček zgodbe, z namenom tolažbe in upanja zlasti vsem tistim, ki v tišini trpijo in se s svojo bolečino ne upajo, ne zmorejo ali pa samo ne znajo soočiti.

Ni naključje, da prav zdaj ta trenutek berete te vrstice. Poskusite ostati odprtega uma in vsaj za čas branja naslednjih vrstic, odprite svoje srce.

Z besedami je težko opisati določene vidike in jih na ta način približati nekomu. Vsako besedo, ki vam ne odgovarja, poljubno zamenjajte z drugo. Kar vas prosim je samo to, da ostanete odprtega uma in duha.

Povezovanje z dušo je uvid v večnost.

Je vse in hkrati nič. Ne pozna začetka, niti konca ne. Njen obstoj je razpet skozi večnost in njen pogled brezmejen. Njen glas je nebeseden in njeno obličje brezoblično. Njena navzočnost je vseprisotna, saj ne pozna časovnoprostorskih omejitev. Je tvoja bit, neumrljiva in večna.

Včasih si želim samo, da bi me bil kdo zmožen rešiti pred samo sabo, potem pa se zavem, da to lahko storim samo jaz.

Jaz nisem moja zgodba

Ko se preneham enačiti s svojo zgodbo, postanem vse, kar sem lahko. Ko preneham prelagati odgovornost na usodo, postanem zavest, ki ustvarja.

Ko pozabim vse, kar so mi povedali, da sem, postanem zgolj potencial, z možnostjo uresničitve tistega, kar sem v resnici.

V najgloblji resnici sem zavest in zavest je tista, ki ustvarja. Zato imam svobodno voljo, ki je moja prirojena in v ta svet prinesena pravica.

Jaz nisem moja zgodba, čeprav imam zgodbe. Te zgodbe so lahko zdravilne in prav tako so lahko izvor trpljenja.

Dokler se opredeljujem s svojo zgodbo, trpim. Ko se v zgodbo potopim in izza nje ugledam globljo resničnost, sem ozdravljena.

Zgodbe imajo to zdravilno lastnost, ki na široko odpira oči in prav tako srce. Samo zabresti moramo vanjo popolnoma in v celoti. Zaplavati v neznano, čeprav nam ni jasno, kaj nas tam čaka.

Ničesar se nimamo bati, kajti breme, ki ga odložimo, naredi prostor za soustvarjanje novih zgodb.

Sprejemanje

Zdravljenje duše, pa niti ne toliko duše, kot duha, se začne s sprejemanjem.

Ni potrebe, da bi se občutkov bali. Občutki so prehodni, tako kot čustva, misli in naše snovno telo, ki se rodi, razvija, propada in na koncu umre. Vse kar ostane, ko ostalo odide in prečka v večnost je znanje, ki si ga pridobi duša, skozi izkustva.

Duša v svojem bistvu ne more biti zlomljena, prav tako ne duh. Edino zlo, ko iščemo sij in podporo svoje duše je pretrgana povezava z duhom, ki jo oživlja in s tem oživlja nas, kot nosilce, v katerih je tempelj naše neumrljive biti.

Našla sem pot iz trpljenja, ko sem se otresla bojazni in strahu pred soočanjem z lastnimi čustvi in občutki, ki jih ta čustva porajajo.

Ljudje smo nekako naravnani k trpljenju. Trpljenje je v človeški naravi, ker posamezniku nudi nekakšno varnost, ki je pravzaprav lažen občutek varnosti.  Namesto poglabljanja v občutke same, jih raje z nečim zakrijemo in jih potlačimo globoko v svojo podzavest. S tem pa žal ne rešimo ničesar. Raje kot to, jim damo moč, da nezavedno pogojujejo in usmerjajo naša življenja po neželjenih, a ustaljenih tirnicah. Torej tistih, ki naj bi bile varne. Ker smo mnenja, da nas v našem varnem območju nič ne bo doseglo na način, da bi nas prizadelo.

Vse enkrat mine

Ljudje ne želimo ozavestiti bolečine, ki je vzrok za trpljenje, dokler nismo postavljeni pred izziv, s katerim smo se prisiljeni soočiti. Ne želimo niti razmišljati o lastni minljivosti ali minljivosti snovnega sveta, ki nas obdaja. To pa zato, ker nas je strah, da ko izgine vse kar nam je znano, ne ostane nič.

Prav tako kot vse, kar si lahko zamisliš, so minljiva čustva in tudi misli, ki se nam vsiljujejo in vse tiste, ki nas vseskozi spremljajo in jim z njih ohranjanjem, daješ moč, da te opredeljujejo, ter s tem pogojujejo tvojo življenjsko pot. So kot nekakšen smerokaz, ki mu ti slepo slediš.

Vse enkrat mine. Tega dejstva nas je strah in to je pravzaprav bivanjski strah, s katerim je slej kot prej soočen vsak posameznik za čas svojega zemeljskega življenja.

Zaprepadeni postanemo že samo ob misli na to. Kajti, kaj ostane, ko vse kar nam je znano, izgine?

Ko pa smo sposobni sprejeti to dejstvo minljivosti, ostanemo prijetno presenečeni, kajti vse kar doživljamo v tej realnosti je utvara. Če se potopimo najgloblje vase in se razblinijo misli, čustva ter telo, kaj nam ostane? Zavest. Naša resnična bit je čista zavest, ki prehaja skozi telo, v katerega smo se rodili, skozi misli, ki jih mislimo in skozi čustva, ki jih čutimo. Nič od tega ni resnično, kljub temu, da se zdi tako.

Misli in čustva niso nič drugega kot magično orodje, ki smo ga zmožni vsakokrat in vedno uporabiti sebi in drugim v prid.

“Najtežja stvar v življenju je, da ga ljubimo v njegovem trpljenju.” Lev Nikolajevič Tolstoj

Izvor trpljenja

Moč trpljenju odvzamemo zgolj na način, da se potopimo v njegovo srž. Najprej ga moramo ozavestiti, da bi ga lahko sprejeli in nato ga moramo izkusiti, torej občutiti. Ob tem se ponavadi porajajo določena čustva in misli, ki te občutke spremljajo. Vendar dokler se ga skušamo otresti z umskim delovanjem, bomo vsakokrat neuspešni.

Dokler bežimo pred lastnim trpljenjem v svoj varni mehurček, vse dotlej bomo trpeli.

Če nam ga uspe potlačiti in prekriti s prisiljenimi občutki, nismo naredili nič ali raje več škode, kakor koristi.

Nekateri raje bežijo, drugi pa pač ne znajo ustrezno odreagirati v dani situaciji. Tem, ki ignorirajo lastno trpljenje in si zatiskajo oči pred resnico, bo ob izbruhu potlačenega trpljenja, na dan prišlo v zapletenejši obliki, kot bi sicer.

Na koncu se bo izrazilo na fizičnem nivoju, v obliki bolezni in pred tem si enostavno ne smemo več zatiskati oči!

Tistim, ki pa ne znajo, je potrebno pomagati. Vedno poudarjam, da je sočutje tisto, ki nas povezuje. In res je temu tako. Sočutje nas dela humane in nam daje občutek, da nikoli nismo zares sami.

Na ta način se približamo globoki resnici. Ta pa je, da zares nikoli nismo sami.

Pod vsemi plastmi, ki nas ovijajo, smo večna in nespremenljiva bit. Smo zavest, ki ustvarja. Smo nič in smo vse. Smo potencial, ki prevzema oblike. Smo energija, ki prehaja skozi spoznavni svet, da bi sama sebe prepoznala.

Da bi ugledali luč, moramo najprej prehoditi zadostno kilometrino skozi temo. In ko je najtežje pri srcu, in ko se te polasti tesnoba, samo pojdi naprej. Tudi ko je več razlogov za to, da bi obupal, hodi naprej. Ko je najtežje, vztrajaj in videl boš, da zmoreš mnogo več, kot si kdaj lahko mislil. Da si več kot zgodbe, ki si jih v določeni vlogi odigral na odru te božanske komedije, ki ji pravimo življenje.

Iz peklenskih zubljev, ki so se te imeli namen polastiti in ki so ti zastirali pogled, se boš dvignil in postal nov človek, zavesten in močnejši kot kdajkoli prej.

To ne pomeni, da težav več ne boš izkušal. Pomeni pa, da se boš znal z njimi soočati, ko se bodo v kakršnikoli obliki pojavile in se boš bil zmožen vedno znova dvigniti nadnje.

Vsakdo se mora odločiti zase in posledice svojih odločitev prevzeti kot lastno odgovornost.

Včasih si tako obupno želimo nekomu pomagati, da je nam boleče gledati njihovo trpljenje, vendar je dejstvo, da odločitev izbire trpljenja ali dviga iz njega, ni v okvirih naših kompetenc. Zatorej, odločitev je lahko prvi korak na poti k svobodi. Da bi lahko poletel kot ptica v prostrano nebo, se moraš najprej odločiti in se nato pognati preko roba prepada. Ta prepad pa sicer ne predstavlja drugega, kot zaupanje v tok življenja in predstavlja moč tvoje vere. Preskok je možen, če le imaš srce na pravem mestu.

Pogum potrebuješ. Pogum ne pomeni odsotnost bojazni, pač pa našo zmožnost soočanja z bojaznimi, ki želijo nad nami prevladati. Tega enostavno ne smemo dovoliti.

Namesto tega, raje poslušajmo tisti nežen glasek, ki nam vsakokrat, najsi bo to po nekem neuspehu ali ob prisotnosti neke bojazni ali dvomov, govori: “Poskusi”. Bogatejši boš že za voljo izkušje, če si samo dovoliš poskusiti in napraviti ta zastrašujoč korak v neznano.

Včasih je priročno, vsaj meni pomaga, ko se znajdem v navidez brezizhodni situaciji, da si zamislim najhujši, najgrozlivejši možen scenarij, kaj je tisto najhujše, kar se mi pravzaprav lahko zgodi. In nato sledi vprašanje: “Kaj mi ostane?”

V tistem trenutku se zavem navzočnosti, vseprežemajoče navzočnosti, ki se razlega skozi časovnoprostorske omejitve in preko fizične ravni bivanja. Zavem se čiste zavesti, ki je vseskozi prisotna in ki povezuje vse v Vesolju.

Zavem se, da sem ljubljena, brezpogojno. Zavem se, da sem duša, katere namen je rast in razvoj. Zavem se, da sem eno z njo in da mi ne bo nikoli nastavila pasti ali situacije, za katero meni, da je ne bi bila zmožna preseči.

Vrniti se moraš k izvoru trpljenja. Ne potrebuješ časa, ker čas je izgovor. Že res, da se rane zacelijo s časom, kot ga poznamo, vendar ne brez zdravljenja. Dlje kot se obotavljaš, bolj v sebi  trohniš in težje kasneje nadoknadiš zamujeno.

Izvor vsakega zakoreninjenega vzorca trpljenja je temeljni strah, to temeljno čustvo, ki se mu na vse pretege poizkušamo izogniti. Resnična težava pa nastane s pretirano miselno dejavnostjo, da bi temu strahu ubežali.

In bolj kot se mu upiramo, bolj vztraja.

Strah je temeljno čustvo, ki stoji nasproti drugemu temeljnemu čustvu, ljubezni. Ker na podlagi naučenega pogojevanja ljubezni ne vidimo njene prave resničnosti, se vdajamo strahu pred njo in to je primarni vzrok vsakega trpljenja.

Predaja ljubezni

Radi bi se ljubezni predali, pa ne vemo kako. Našo predajo pogojuje strah pred minljivostjo, ki pomeni izgubo. Če ozavestimo izgubo, kot nujni del življenja, kar tudi je, razpad vseh zgodb, s katerimi smo se enačili, to naposled povzroči preskok v zavesti in si zmožen uvida resničnega stanja ljubezni, ki je točno tam pod površjem tvojih prividov in pogojevanj.

Strto srce je oblika trpljenja, ki si jo povzročimo s tem, ko se trpljenju zaradi strtega srca želimo izogniti.

Če pa smo pripravljeni, da je naše srce neštetokrat strto, smo se s tem približali temeljni resnici ljubezni.

Temeljna resnica se glasi, da ljubezen biva v tebi in ti si ljubezen.

Zaupanje je krhko in jaz med tistimi, ki ne razumem niti tega, kako lahko ljudje hlinijo skrb, prijateljstvo ali celo partnerstvo, medtem ko sama ne zmorem hliniti niti preprostega toplega pozdrava nekomu, čigar energija se že na dolge razdalje odbija od moje in ji ni kompatibilna.

Iz vseh naštetih razlogov je zatorej pomembno vsakodnevno delo na sebi in opazovanje sebe ter okolice, ker so nam odsevi v drugih ljudeh in okolici lahko nazorni pokazatelji delov nas samih. Tistih, ki jih moramo sprejeti, tistih, ki nam jih je namen preseči in navsezadnje tistih, ki smo jih sprejeli in ob katerih uzremo lepoto resnice izza utvar.

Za pripravljenost predaje ljubezni, je potrebnega mnogo več poguma, kot za beg pred njo in umikanje v trpljenje. Beg in umikanje je najlažje sredstvo, ki se ga lahko poslužimo, zato človek ponavadi to tako zelo rad izbere.

Najtežji korak je potopiti se v izgubo in razvrednotenje njenega pomena ter vpliva na naš obstoj. Vendar vedi, da edino ko se boš prebil v njeno najgloblje bistvo, se bo bolečina razblinila in nastala bo vsenavzočna praznina, kjer se skrivajo vsi potenciali.

“Um išče, srce najde.”

V tej vseprežemajoči praznini lahko najdemo sebe, lastno bit, smisel in namen, vse kar je in vse kar ni. Le v tej praznini lahko zaslišimo odjek ljubezni, ki nas prevzame v svoji navzočnosti.

V tišini uma, v sami srčiki bolečine, skozi proces prepoznavanja in skozi proces transformacije je zmožen uvid v to globoko resnico.

Obsedenost z nadzorom

Nikoli ne moremo imeti vseh stvari pod nadzorom, to je dejstvo. In bolj kot poskušamo imeti vse niti v svojih rokah, bolj se nam oddaljuje vse tisto, česar se tako krčevito oklepamo.

Tudi ali raje zlasti v tej situaciji, v procesu predaje lastnega bivanja ljubezni, moramo od sebe spustiti vsakršno željo po nadzoru in se prepustiti procesu samemu.

Preobrazba, ki procesu sledi, je osvobajajoča. Si pripravljen izkusiti svobodo?

Opustiti boš moral namreč vse niti, odpovedati se boš moral vsem poskusom nadzorovanja stvari, ki jih ne moreš nadzorovati in pretrgati boš bil primoran vsakršno enačenje z zgodbami, za katere misliš, da so ti.

Svoboda ima lahko sprva grenak priokus, vendar se ne more primerjati z grenkobo, ki si jo obljubiš z bežanjem pred njo. Navsezadnje se le izkaže, da ko opustiš vse kar misliš, da te opredeljuje, postaneš vse in nič hkrati.

Opustiti moraš vse miselne nazore prilaščanja, enačenja in pogojevanja.

Opustiti moraš svoje trpljenje in ravno v tem se skriva svoboda. Pred tem stoji samo korak do odločitve. Prenehati moraš igrati vlogo žrtve in prevzeti odgovornost za svoje življenje.

Pravi čas za delovanje je zdaj.

Če nisi pripravljen streti svojega srca, se odpreti ljubezni, se boš še naprej zatekal v udobje, ki ti ga nudi tiho trpljenje in bolečina, ki se za njim skriva.

Zapomni si, da je vse s čimer se trenutno soočaš, produkt tvojega uma in zatorej nekaj minljivega.

Zakaj poudarjam, da si moramo dovoliti čustva občutiti, se potopiti globoko v njih srž? Iz istega razloga, kot se opazovani objekt na subatomski ravni spremeni z opazovanjem subjekta.

Nič ni trdnega, nič ni gotovega, vse je le energija, ki prehaja skozi različna stanja in se preobraža v različne pojavne ali nepojavne oblike.

Ko se potopiš najgloblje v neko čustvo in slediš občutku, ki mu sledi, se pojavijo misli glede tega. Z opazovanjem svojih mislih o prisotnih čustvih, jih imaš moč preobraziti.

Kot je tema odsotnost svetlobe, prav tako je vsak strah, ki preži na nas, samo odsotnost ljubezni.

Vsako negativno čustvo, ki povzroča trpljenje, izhaja iz temeljnega čustva strahu in potemtakem, je zgolj odsotnost nekega vidika ljubezni oz. čustva, ki izhaja iz temeljnega čustva ljubezni.

Občutki so jezik, s katerim se sporazumevamo z Vesoljem. Karkoli preko občutkov pošljemo v svet, se vrne nazaj k nam. Naj bo to zavedno ali nezavedno. Zato se morda še vedno sprašuješ čemu preizkušnje, ki te potiskajo na sam rob obupa, ker se še vedno nisi pripravil, da se potisneš preko roba.

Naj te ne bo strah. Predaj se ljubezni. Zaupaj. Ljubljen si.

Ko se osvobodiš vseh zemeljskih in posvetnih spon, ki te vežejo na to telo, si zmožen uvida v globljo resničnost.

Prepusti se in izkusi svobodo, ki ti jo predaja ponuja. Odpri srce in mu daj priložnost, da je strto. Samo skozi razpoke lahko zasije tvoja večna luč, ki je prav zdaj, prav tu in je ti.

Ničesar se ti ni treba bati.

Vsi bodo umrli, ostal boš sam. Sam si na ta svet prišel in sam boš iz njega odšel, vse ostalo kar v njem pride k tebi, sprejmi kot dar.

Noben cilj ali lastnina, te ne bo izpolnila, če ne boš bil voljan odpreti srca in se predati ljubezni.

Ljubezen je večna in vse nas bo nadživela. Tudi tebe in mene, vse ki jih ljubiš in držiš blizu srca, ko se bo tvoje telo povrnilo v prah. Vendar je tvoja bit prav tako večna in le s predajo ljubezni, jo boš zmožen ugledati kot tako.

Svobodo si pridobiš v trenutku, ko se soočiš z minljivostjo, ki je sestavni del našega zemeljskega obstoja. In to lahko narediš prav zdaj, ta trenutek. Tako preprosto je to.

Osvoboditi se moraš okov, ki te vežejo na to zemeljsko življenje in na ta način spoznati, da je telesna smrt konec samo tvoje fizične življenjske oblike. Soočiti se moraš s smrtjo, z razpadom in izgubo, ki je sestavni del procesa fizične oblike prehajanja.

Tvoja bit je večna in nespremenljiva ter obstaja v polju čistega zavedanja, čiste ljubezni, vedno in povsod. Tvoja resnična bit je oblika čiste zavesti, ki je v samem bistvu čista energija. In to je tvoja neskončna resničnost.

Odločitev za svobodo

Ko se nedvomno in v popolnosti odločiš za svobodo, pozabi na varnost. Pozabi na udobje. Pozabi na odsotnost izzivov, ki sledijo odločitvi.

Opustiti moraš nazore o krivdi, ki jih povezuješ sam s sabo ali v odnosu do koga drugega. Odpuščanje sebi, ker nisi v danem trenutki bil zaveden mogočega drugačnega ravnanja, je bistvenega pomena na poti v svobodo, ki si je tako zelo želiš.

To se nikakor ne nanaša na pozabo, zakrivanje ali potlačitev. Zgodba mora nujno služiti svojemu namenu, ki je ozdravljenje vseh ravni, da bi bil zmožen zaživeti v milosti.

Svoboda ni enkratni cilj, ki bi ga prineslo enkratno dejanje. Je neprestana bitka med dobrim in slabim, med srcem in umom, med resničnim in neresničnim, med utvaro in prividom, med resničnim in nespremenljivim.

Tvoje zavedanje je tisto, ki bo vsaki izkušnji bilo zmožno pridati pomen in videti onstran izkušnje same. Je neprestano prepuščanje milosti in ozaveščanje prisotnosti vsenavzoče biti, ki je tvoja končna resničnost.

Svoboda ne pomeni trajnega stanja v katerem se bo znašel tvoj um, je pa tvoja zmožnost, da boš znal videti preko vsem umskih omejitev.

» Kamor usmerjam svojo pozornost, to živim, to sem jaz.« Buda

Kar iščeš, išče tebe. Le dovoliti moraš, da bi se te dotaknilo in vstopilo vate. Odpreti se moraš možnostim in inteligenci lastnega srca.