Kaj otrok od nas pričakuje?
V moje roke je prišla knjiga Otroci so iz nebes, ki jo je napisal dr. John Gray. Zanimivo je, da vedno naletim na tisto knjigo, ki jo trenutno potrebujem. Navadno jo potrebujem v tem smislu, da potrdi moja predhodna razmišljanja. Zopet smo pri zakonu privlačnosti, ki bi ga lahko na tisoč načinov opisala in zopet besede ne bi bile dovolj. Kajti ta zakon moramo sami spoznati in ga razumeti, da sploh lahko povežemo njegov pomen s samim življenjem. Sicer pa to ni osrednja tema tokratnega prispevka, je pa delček te teme skrit v njem. Osrednja tema tokratnega prispevka je otrok in poglejmo si, kaj od nas otrok pričakuje. Ko se namenimo to spoznati, bomo slej kot prej to tudi spoznali in tu je skrit omenjeni delček, ki je prvi korak, da se sama namera tudi uresniči.
Ljubezen ni dovolj
Samo ljubezen resnično ni dovolj. Kaj otroci poleg ljubezni še potrebujejo, navajajo besede v knjigi Otroci so iz nebes, ki jo je napisal dr. John Gray: »Nekateri starši so »pripravljeni« preživeti z otroki več časa. Vendar ga ne preživijo, ker ne vedo, kaj bi počeli z njimi, ali ker jih otroci zavračajo. Veliko staršev se poskuša pogovarjati, a otroci se zaprejo vase in ne govorijo. Ti starši se trudijo, ne vedo pa, kako naj pridobijo otroke za pogovor. Večina staršev dejansko ne želi vpiti na otroke, jih tepsti ali kaznovati, vendar ne zanjo drugače. Ker pri njihovih otrocih beseda ne pomaga, sta kazen ali grožnja s kaznijo edina načina, ki ju poznajo. Pogovor z otroki bo pomagal, vendar morate najprej spoznati, kaj otroci potrebujejo. Naučiti se morate otroke poslušati tako, da se bodo želeli pogovarjati z vami. Naučiti se morate zahtevati tako, da bodo otroci želeli sodelovati z vami. Naučiti se morate dajati otrokom postopoma več svobode, vendar ohraniti nadzor nad njimi. Ko se starši naučijo vseh teh veščin, lahko opustijo preživele vzgojne metode …«
Otroci so uporniki in to bodo ostali
Otroci so iz nebes, resnično so. Oni se v naše življenje rodijo z brezpogojno ljubeznijo in tako smo se tudi mi. Vendar pa so nam skozi čas družbena merila nekako oddaljila to ljubezen od nas samih. Tisto v človeku se enostavno ne vrednoti več. Tisto je za mnoge izginilo v smislu filozofije. Pretvorilo se je v vrednoto tistega, kar je zunaj nas. V tisto kar je vidno in otipljivo. Vendar pa še zdaleč to ni naredilo pogojev za naš optimalen razvoj. Upam, da se bodo naši otroci z našo pomočjo znali bolje osredotočiti na tisto, kar nosijo v sebi.
Priznajmo si, da smo emocionalna bitja, čeprav na vso moč skrivamo svoja negativna čustva, ki tlijo v nas. To se namreč dogaja na podzavestni ravni in sicer vse do takrat, ko teh negativnih čustev ne izločimo. Ta čustva ustvarjajo zunanji in notranji stresi, ki se jim ni mogoče izogniti, niti danes, niti jutri, ker neprestano krojijo naša življenja. Otroci nam pokažejo, koliko čustev se skriva v njih. Skozi zgodovino se ljudje čustveno razvijamo in tako so otroci vse bolj čustveni. Zaradi tega so naši otroci čustveno šibkejši, za sprejemanje starih trdnih vzgojnih ukrepov, kot so verbalno in neverbalno nasilje, pogojevanje, primerjanje … Tega enostavno ne prenesejo in se lahko dolgoročno zapirajo vase, ker se počutijo povsem nerazumljeni iz naše strani. To dejstvo se nam v pravi luči pokaže takrat, ko uvidimo, kakšni uporniki so naši otroci v današnjem času. Ti otroci so resnično neverjetni uporniki. Hkrati se težko prilagajajo sodobnemu tempu svojih staršev. Tempo ustvarja nervozo kot samo in utrujenost ter brezvoljnost zaradi skrbi, ki so vse bolj obremenjujoče za človeka. Vse to otrok čuti preko nevidne silnice, ki ga povezuje s starši. Več o tem sem pisala v prispevku Otroci čutijo več, kot si mi predstavljamo. Pred časom sem se te teme dotaknila tudi v prispevku Otrokovo škrtanje z zobmi je izraz stiske.
Otroci so vedno bolj inteligentni
Otroci se rojevajo vse bolj inteligentni, kar pomeni, da morajo razvijati svoje potenciale. To pa ne pomeni, da morajo otroci imeti veliko dejavnosti poleg šole, kajti prevelik tempo tudi ni dober za njihov razvoj. Prepričana sem, da otroci morajo imeti brezskrbno otroštvo do določene mere. Brezskrbnost jim namreč nudi del naravnega razvoja in tega se je dobro zavedati. Iz navedenega razloga je zanje bolje imeti manj dejavnosti in to tistih, ki otroka resnično veselijo. Dejavnosti, ki jih ne veselijo, so včasih lahko tudi neuresničene sanje staršev in možno je, da tukaj ne bodo našli svojega potenciala. Skratka, ne zavirajmo otrok pri njihovih potencialih, ampak jim poskusimo pomagati le-te razvijati.
Otroke zaviramo pri razvijanju njihovega potenciala tudi takrat, ko jih, če se lahko tako izrazim, razvajamo. Sama beseda razvajati ima sicer več pomenov. Eden je zagotovo lahko slednji: marsikdaj namreč naredimo kaj namesto otrok zaradi časovne stiske, ki jo bijemo v sodobnem svetu. Kajti fizično lahko nekaj storimo v krajšem času, kot, če otroku nekaj dopovedujemo na takšen način, da nas upošteva. Hkrati nezavedno delamo otroka nesamostojnega in tako ne podpiramo njegove dobre samopodobe. Le-ta se namreč razvija z njegovim zavedanjem, da on zmore narediti stvari, ki se od njega pričakujejo.
Otroka dejansko oviramo tudi zaradi zakoreninjenega neprestanega strahu pred tem, da se otroku lahko kaj zgodi. Razumljivo smo starši odgovorni za našega otroka in od tu izhaja naš strah. Vendar pa ta strah popolnoma zakrči telo in s tem izgubimo občutek za pravo mero svobode, ki jo potrebuje naš otrok. Otrok mora sam dobiti občutek za to, kje so nevarnosti zanj. Naše vsakdanje besede na primer »padel boš«, bodo naredile le to, da bo otrok res padel, ko bo izkoristil naš trenutek nepazljivosti. Kar pa se dejansko lahko zgodi, saj bodo otroci sčasoma vendarle šli po svoje. Do takrat pa se ne bodo dobro naučili tega, kaj pomeni nevarnost. Bolje, da mu damo priložnost, da se pod našim nadzorom česa nauči oziroma, da odkriva ta svet.
Seveda pa meje so, kot povsod drugod tudi tukaj, ko govorimo o otrokovih sposobnostih. Vsega jim namreč tudi ne moremo dopustiti in vsega tudi ne moremo od njih zahtevati. Dopustimo jim to in zahtevajmo od njih to, za kar so pri svoji starosti tudi sposobni. Sposobni so in tega se premalo zavedamo. Kot starši imamo čut za to, da pravilno presodimo, kaj in kako. Vendar pa moramo pri tem prisluhniti LE SEBI. To je bistveno!
Otrokov optimalen razvoj potrebuje čas, ki mu ga namenimo
Otrokov optimalen razvoj potrebuje čas, ki ga starš posveti LE NJEMU. Povsem žalostno je, da časi, ki jih preživljamo, niso kaj dosti namenjeni otroku. Otrok potrebuje od starša njegov čas in potrebuje njegov zaslužek. Obe vrednoti hkrati pa žal danes le še malokdo lahko nudi otroku, saj smo v obdobju, kjer čas pomeni denar. Otrok pričakuje od starša toplino, razumevanje, sočutnost, sproščenost … Otrok pričakuje od starša trdno oporo in od koga jo bo vendar dobil, če ne od svojega starša oziroma skrbnika. Otrok ne razume, da starš zanj nima časa. Otrok nima skrbi, ima vendar svoje brezskrbno otroštvo (vsaj naj bi ga imel). Iz navedenega razloga se njemu ne zdi smiselno, da ne bi bilo časa zanj, ker on ta čas od starša enostavno pričakuje. Otrok sicer dojame, da časa ni vedno dovolj, ampak to mu ni všeč in s tem se ne bo soočil. Vnovič ponavljam, otrok je upornik in upornik bo ostal. Upornik je zato, ker se čustveno izraža in ker ima toliko inteligence, da natanko ve, kaj si želi. Mi ga ne moremo spremeniti, spremenimo lahko le sebe, kot sem že navajala v prispevku Za otrokov značaj ni kriv otrok.
Razumem, da paradoks pomanjkanja časa ustvarja mnogo preglavic zaposlenim staršem, ampak ima le-ta žal tudi dosti posledic za otroke. Osebno sem imela priložnost spoznati, kaj pomeni, ko v službi pusti človek vso energijo in se vrne domov brez trohice tiste energije, ki jo od starša potrebuje otrok. Te starševske energije otrok potrebuje ravno toliko, kot je ima otrok sam. Ob napisanih vrsticah si lahko predstavljamo, kolikšna je ta količina energije. Priložnost sem imela spoznati tudi drugo plat, in sicer kot brezposelna mamica, ki ima čas. To priložnost izkoriščam izrecno zase, ker se zelo dobro zavedam, da delo na sebi pomeni graditi dober medsebojni družinski odnos. Ta priložnost mi nudi tudi čas, ki ga lahko v veliki meri namenim svojima otrokoma. Ta čas je neprecenljive vrednosti. Ko zažari dvoje otroških oči, takrat spoznam, da sta otroka srečna, ker me imata ob sebi tisti trenutek, ko si to zaželita.
Počasi se vidijo spremembe dela na sebi, ki so presenetljive in naravnost čudovite. Slednje sem opisovala v prispevku Alternativno zdravljenje (2). Te spremembe so vredne mnogo več, kot je vreden sam denar. Rek “denar sveta vladar” zelo dobro drži, ampak tukaj je bistveno tudi nekaj: vsaka stvar ima pozitivno in negativno plat. Pomembno je v trenutni situaciji prepoznati pozitivno plat, ohranjati optimističen pogled v svojo prihodnost in spoštovati to, kar nam to življenje ta trenutek nameni. Kajti vsak zakaj ima svoj zato, vsaka stvar je za nekaj dobra in vse se zgodi z RAZLOGOM! To niso le besede, ki jih vsakodnevno preslišimo. Bolje jih je slišati, saj imajo močne pomene, ko si dovolimo le te prepoznati. To pa si dovolimo le takrat, ko spoznamo, da te besede niso le plod filozofije, ampak so plod našega življenja.