Neskončna zgodba (51)
V redu bo. Vse bo v redu. Oče bo ozdravel. S pomočjo nekaj terapij in dobre volje, kakor je Ani obrazložila mama, a bo.
Tako velika novica, a Irena komajda občuti kaj. Počasi se bo navadila tudi nanjo. Sedaj je že vedela, da čustva živijo v nekem svojem svetu. Bodo že dohitela tudi razum.
Ta dan se je zbudila z novim upanjem. V vse na splošno, največ pa v življenje. Jutranja rutina ji je postajala ljub obred, ki jo je pripravil na nov dan. Kava s starši odrivna deska. In njen salon kraj, kjer se kreše moč, ko se ustvarja nekaj novega.
Zagona je bilo torej več kot dovolj, da se je še nekaj časa počutila “kot na speedu”. Občutek, da je vse mogoče. Kaj lepšega kot to! Pa vendar je tokrat že vedela, da ne bo trajal vekomaj. Ni bila iz takšnega testa, da bi se glede tega dala preslepiti sama sebi. Kolikor se je poznala, bodo kmalu nastopili dvomi in nova vprašanja, a za njimi tudi nova iskanja, nova doživetja. Treba se bo naučiti prepustiti se toku in se ustaliti v spremembah. Malo bolj gnetljiva je že postala, a še vedno bi potrebovala močno roko, ki bi jo še nekoliko oblikovala. To si je morala priznati.
Treba je.
Ne bi bilo slabo.
Občutek je bil dober. A njeno celotno telo je bilo razbolelo. Nekaj časa je moralo nositi veliko težo čustev. Irena ni bila prepričana, da človek takšne stiske lahko nosi sam. Brez da bi se zavedal tega, da nekje obstaja nekdo, ki misli nanj. Spomnila se je Katarine, pa svoje mame, potem pa jo je misel speljala še k Maksu …
“Nikoli ne poskušaj prehiteti nečesa, kar je večje od tebe, ker te bo drugače prej ali slej povozilo,” je zaslišala Katarinine besede.
Odšla je v zgornje nadstropje k svojim na kavo. Oče se je ravnokar nad nečim gromko smejal. Lepo je bilo spet slišati njegov smeh. Irena se je ob tem počutila, kot da je k temu nekaj pripomogla tudi sama. Nato se je sama sebi zazdela nekoliko ošabna. Zavzdihnila je. No, ja, nekateri morajo vzdržati, da niso preveč usmiljeni, drugi pa morajo vzdržati, da niso preveč ponosni. Držati balanco med obojim pa se kam pride!
“O, dobro jutro!” jo je pozdravil oče, ko je odprla vrata v kuhinjo. “Spet si nekoliko pozna za kavo, z mamo sva eno že spila!”
Irena je zasedla svoje mesto pri mizi. Na njej jo je že čakala skodelica z ovco.
“No, bosta pa še eno, ne? Ane še ni?”
“O, pride, pride, nikar se ne boj zanjo!” se je nasmehnila mama. Danes je bila videti utrujena, sključenih ramen, a sproščenega obraza. No, zakaj pa ne, si je mislila Irena. Včasih si je treba dovoliti pokazati utrujenost tudi na prvi pogled. Izluščiti jo preko grimas na obrazu, povešenih ramen, vsega telesa. Naj vidijo, da si še vedno človek.
Anin obris se je res kmalu pojavil pred kuhinjskim oknom. Na hitro jim je pomahala in vstopila v hišo.
“O, dobro jutro! Vidim, da danes že nekoliko zamujam,” se je namuznila Ana, ko je za mizo zagledala Ireno. “Ali si ti nekoliko zgodnja?”
Oh, ta Ana! Nanjo ni mogoče biti jezen, četudi imaš še tako slab dan.
“Še dobro, da ste prišli, ker sem vas že kar malo pogrešala, veste …” ji je vrnila Irena.
Irenina mama je Ani že stregla kavo z mlekom, kot jo je pila običajno. Ana se je udobno zleknila na svoje mesto in začela s svojo jutranjo kroniko:
“Ste slišali, da se Gard-e-roba zapira?”
“Kaj se?” je ušlo Ireni. Kaj takšnega res ni pričakovala. Tudi Maks ji ni nič omenil, niti Peter ali Meta … Tej novici ni bilo verjeti.
“Zapira se,” je še enkrat ponovila Ana. “Včeraj zvečer sem ravno naletela na tega fanta, ko je zaklepal trgovino. No, kako mu je že ime …”
“Maks?” jo je dopolnila Irena.
“Ja, ja. Tale. Rekel je, da so pač poskusili, ker nikoli ne veš in da je bilo veliko ogledovanja in povpraševanja, a prodaje bolj malo. Ni pokrilo vseh stroškov, ki so jih imeli, tako da se vračajo nazaj v mesto …”
“Kar zaprli so?” jo je še enkrat prekinila Irena. Včeraj ni na trgovini opazile nobene spremembe. Resda je bila z mislimi drugod, a kaj takšnega bi ji lahko sporočil vsaj Maks. Ko sta bila v Rebrnem zalivu, se je očitno že odločil, da bo zaključil s svojim poslom.«
“Ja, glej, Irena, frizer je le frizer. Tega vsak potrebuje sem ter tja. Sploh pa če si edina svoje vrste na otoku. Trgovina z rabljenimi oblačili pa je nekaj drugega,” je hitel pojasnjevati Irenin oče, ki si je Irenino ogorčenje kajpak razlagal napačno.
V Ireni je pljuskalo in besnelo.
“Seveda mi je to popolnoma jasno, ampak lahko bi mi to kdo POVEDAL!”
Vsi trije so jo začudeno pogledali. Niso je bili vajeni takšne volje. Opazila je njihovo presenečenje, ki mu je bilo primešano malo strahu. Poskusila je nadaljevati v mirnejšem tonu.
“Pa … so že odšli?”
Ana je pokimala. Nato še spregovorila.
“Trgovina je videti takšna kot pred njihovim prihodom. Mislim, da jih ni več tu.”
Se nadaljuje …