Anime, zabava za stare in mlade
Na vprašanje, kam so šle vse dobre risanke, lahko odgovorimo na dva načina. Prvi je, da so dobre stare risanke iz dvodimenzionalnega formata spremenili v tridimenzionalni – taka usoda je doletela na primer slavno čebelico Majo, drugi odgovor pa bi bil, da so se te ‘dobre risanke’ umaknile novemu valu animiranih filmov in serij, bolje poznanih pod imenom animeji.
Vir:[durarara.wikia.com]b.d.
Kaj je ANIME?
Anime je na splošno izraz za japonske risanke – ni nujno, da prihajajo iz Japonske, vendar je slog risanja takih animacij večinoma povzet in posledično prevzet iz japonskih originalov. Anime tako pomeni tudi kratico za animacijo stripovskih junakov na velikih in malih zaslonih. Kulturno rečeno naj bi bili anime poseben podrazred risank, karakteriziran z barvno bogato grafiko, zanimivimi karakterji in fantazijskimi zgodbami, kjer mnogokrat presegajo zahodnjaške izdelke na tem področju.
Začetki japonske animacije segajo v davno leto 1917, čeprav so bili začetki kot jih poznamo danes postavljeni že leta 1960 z deli legendarnega Osamu Tezuke. Kimba, beli levček, je eno izmed njegovih del, ki si jih še danes radi ogledajo naši malčki. Manj znano pa je, da ko je Disney začel predvajati Levjega kralja, je japonski segment gledalcev bojkotiral Disneyevo risanko, ker so menili, da je Disney plagiariziral glavni lik Simbe po Kimbi. Nekatera druga izmed njegovih del so Astro Boy (bil predvajan tudi na slovenskih zaslonih), Princess Knight, ki velja za mater shojo mang (shojo – dekle, torej manga ali strip, ki je namenjen predvsem ženskemu delu populacije). Med njegovimi bolj kontroverznimi deli, namenjenim predvsem odrasli populaciji, najdemo Cleopatra: Queen of Sex – naslov pove sam, za kaj se gre, ogleda vreden pa je tudi Buddha, njegov portret življenja in dela Gautame Bude, začetnika budizma. Če pa vas zanimajo bolj eklektične plati, potem je tukaj Black Jack, ki se ukvarja s supernaturalno platjo… kirurgije. Brez heca. Od prvih del Osamu Tezuke se je s pomočjo njegovih naslednikov, učencev in kolegov anime strmo razvil, in v naslednjem odstavku predstavljam nekaj najbolj znanih anime del iz različnih žanrov, tako da se bo za vsakogar nekaj našlo.
Anime od joka do smeha
Anime pokriva mnogo žanrov – od romance, tragedije, komedije, akcije, drame, športa, horror vsebin in še in še. Tako na Japonskem ni nič čudnega videti poslovneža na vlaku, ki med vožnjo na delo bere manga strip ali gleda anime na svojem mobilnem telefonu. Anime ni samo zabava, temveč je za mnoge tudi sredstvo za izobraževanje, kar velja predvsem za športne animeje, ki na zanimiv način poučijo bralca o posameznih športih. Eden bolj znanih pri nas je tako Kapitan Tsubasa (Captain Tsubasa), ki opisuje dogodivščine dečka Tsubase in njegovih nogometnih soigralcev, po svetu pa je priljubljen tudi Eyeshield 21, ki ima za glavno temo ameriški nogomet. Čeprav v športni sekciji prevladuje nogometna tematika, se pa najde tudi boks, umetnostno drsanje, kolesarjenje, kendo (japonska oblika mečevanja), in seveda, borilne veščine. Košarka je, presenetljivo, precej priljubljen šport, kar se kaže v dveh animejih – Slam Dunk in Kuroko no basuket. Borilne veščine so razred zase. Ker je Japonska ena izmed zibelk borilnih veščin, ki jih poznamo dandanes, je animejev na to temo ogromno. Med najbolj vidnimi sta klasiki Dragon Ball in Dragonball Z. Kdo pa si ne bi želel instant blond las in masivnega power-upa ki pride s kričanjem? 😀 Če pa vas zanima več borilnih veščin skupaj, pridete na svoj račun v Kenichi: The Mightiest Disciple, kjer se obravnava tako karate kot akido, muay thai, savate, street fighthing, taekwondo, kenpo in še in še. Hokuto no Ken (Fist of the North Star) je podoben, vendar bolj realističen, zmes med tema dvema pa predstavlja Baki the Grappler, ki pripoveduje zgodbo o fantu, ki želi biti najboljši v borilnih veščinah.
Romantično usmerjeni animeji ciljajo predvsem na žensko populacijo, in eden takšnih primerov je Kamikaze Kaitou Jeanne, ki opisuje dogodivščine dekleta po imenu Maron. Maron je reinkarnacija Ivane Orleanske, in podnevi čisto navadno dekle… ki se ponoči prelevi v neustavljivo tatico čudovitih umetnin, okuženih z zlimi duhovi. Inuyasha je osredotočen na dekle po imenu Kagome in njena potovanja 500 let v preteklost, kjer skupaj s svojimi prijatelji in zavezniki poskuša zbrati črepinje kristala, ki naj bi uresničil vsako željo, pri tem pa jo skuša ustaviti zloben demon Naraku.
Vir:[imgbase.info.com]b.d.
Za tiste, ki ljubijo akcijo, pa se največkrat ustavijo pri animeju Naruto – serializacija tega animeja v pisani obliki je trajala od leta 1999, končala pa se je to leto. Zgodba nas tam ponese med ninje ter njihove prigode in nezgode, predvsem dečka z imenom Naruto. Bleach – ne, tukaj ni govora o kakršnemkoli belilu – pa pripoveduje zgodbo čemernega oranžnolasega (ja, njegova barva las je naravna, če vas slučajno zanima 😀 ) najstnika po imenu Ichigo, ki je po naključju postal bog smrti (japonsko shinigami) ter obveznosti, ki mu jih je naložil njegov novi naslov. No, ne toliko obveznosti kot težav in zagat, ker se tekom zgodbe srečuje s skorajda nepremagljivimi nasprotniki, ki jih mora premagati na takšen ali drugačen način.
Karte so tudi precej pogost pripomoček med animeji – od najbolj poznanje serije Yu-Gi-Oh!, ki je po svetu povzročila pravo norijo med igralnimi kartami, celo do te mere da se odvijajo turnirji za denarne nagrade, pa do bolj dekliško usmerjene Card Captor Sakura kjer mora glavna junakinja poloviti eksotične zveri, ki so ušle iz čarobne knjige. Če smo že ravno pri živalih, tukaj omenimo še Pokemon serijo. Dandanes Pokemon sicer ni več tako priljubljen kot je bil na svojem začetku, vendar se je razvil v spodobno franšizo in celo lastnimi računalniškimi igrami.
Četudi je anime bolj ali manj na ravni Toma in Jerryja, kar se tiče neuničljivosti junakov, pa je poskrbljeno tudi za realizem in psihološke preobrate. Eden najvidnejših primerov je Gantz – zgodba animeja se začne eksplozivno, z dvema mladeničema, ki umreta pod kolesi vlaka, ko skušata rešiti pijanega brezdomca, ki je padel na tračnice. Venda so ‘nebesa’ presenetljivo podobna sobi z veliko črno kroglo in lovom na nezemljane. (Še ne) anime Apocalypse no Torride sicer nima nezemljanov, ima pa zombije in skupino mladostiških prestopnikov, ki poskušajo na vse kriplje ostati en korak – ali več, če je le možno – pred njimi, medtem ko svet okoli njih tone v apokalipso. Podoben anime, ki je priljubljen zadnje čase, je tudi Shingeki no Kyojin (Attack on Titans), ki govori o postapokaliptičnem svetu, kjer je človeštvo stisnjeno v kot in se bori proti velikanskim stvorom v človeški obliki, imenovani titani.
Če združimo v animeju apokalipso in velikanske robote, dobimo… no, ne ravno Pacific Rim, vendar vseeno ogromno selekcijo animejev s to tematiko. Med najbolj znanimi je Gundam Wing, zanimiva pa sta tudi Neon Genesis Evangelion in Vandread. Ker pa današnja tehnologija še nima dovolj velike osnove, da bi izgradila kolosalne robote kot jih prikazujejo v teh animejih, je druga različica, z zelo pomanjšanimi roboti, All You Need Is Kill. Seveda bolj poznana pod imenom Edge of Tomorrow, s Tomom Cruiseom v glavni vlogi. All You Need Is Kill se sicer zelo razlikuje od Edge of Tomorrow, predvsem v zasnovi in samem psihološkem učinku na bralca oziroma gledalca. Žal samega animeja kot takšnega še ni na zaslonih, ker je sama manga prekratka za serializacijo, toda mogoče kdaj le bo.
Vir:[blogs.jgs.me],b.d.
Navdušenci nad Shelockom Holmesom se boste verjetno navdušili za – ali vsaj spomnili na – ikoničnega Detective Conan za navadne primere, za tiste bolj v smislu supernaturalnega pa je nemogoče spregledati Death Note, Psychic Detective Yakumo in Ghost Hunt.
Anime izven televizijskih zaslonov
Anime kot takšen ni samo risanka, temveč predstavlja tudi subkulturo. Ravno tako kot imamo mi pust, imajo na Japonskem, Ameriki in še kje anime konvencije, kjer se zberejo anime navdušenci, običajno oblečeni v svoje priljubljene like, ki jih igrajo v kratkih igrah, si izmenjujejo stripe, mnenja, zbirateljske predmete in še in še. Internetna stran za umetnost Deviant Art ne vsebuje samo originalnih umetniških del, temveč tudi slike junakov iz raznih animejev in mang – včasih naslikanih v slogu originalov, lahko pa tudi, kako bi junaki izgledali v resničnem svetu, ali pa tudi v stripovski obliki. Možnosti so neskončne. Ti ljudje dobesedno dihajo in živijo za anime, še posebej na Japonskem, kjer je biti mangaka – risalec mang ali po naše stripar (risalec stripov), tudi spoštovan poklic, seveda če se takšnemu mangaki uspe povzpeti na lestvici dovolj visoko, da so njegova ali njena dela zelo zaželjena s strani publike. Tako delo zahteva celega človeka – izdelava likov, risanje scen, risanje s črnilom, vse v določenem časovnem okviru, ki je bolj kot ne skorajda vedno prekratek. Mnogo zanimivih mang nikoli ne pride do stopnje animeja, bodisi zato, ker so prekratke – anime se splača samo takrat, če se lahko oblikuje v serijo – lahko pa tudi zato, ker je slog risanja preveč zapleten za zvest prenos na velika in mala platna, predvsem v smislu animacije. Čeprav je animacija od svojih začetkov že zelo napredovala, pa njena uporaba še vedno zahteva človeško roko in delo ter posledično predstavlja precejšen strošek. Kot primer – Hayao Miyazaki, eden najbolj plodovitih mangak je ustvaril celovečerni film Princesa Mononoke (Princess Mononoke/Mononoke-hime). Celotna animacija je bila risana na roko, zato so stroški dosegli vrtoglavih 20 milijonov dolarjev. Toda ko se je film oktobra leta 1999 začel vrteti v kinodvoranah, je navrgel izjemen dobiček – skupno nekaj več kot 150 milijonov dolarjev po svetu, od tega na domačem tržišču na Japonskem malo več kot 2 milijona dolarjev.
Po svetu je sicer precejšnje zanimanje za anime, predvsem za manga verzije, in posledično na spletu obstaja mnogo strani, kjer se lahko prebere mange, sicer večinoma v angleščini, občasno pa se dobijo tudi prevodi v portugalščini, španščini in francoščini. Prevajalci prevajajo iz japonščine, kitajščine in občasno tudi iz korejščine (korejske mange se imenujejo manhwe), in običajno niso licencirani, temveč prevajajo bolj za zabavo kot pa profit. Novi prevajalci so vedno dobrodošli, še posebej pri vsakodnevni ‘poplavi’ gradiva. Animeji kot takšni so v Sloveniji še precej redki, tako da je treba po gradivo ‘skočiti’ na internet, kjer podobno kot za mange, obstajajo spletne strani, ki predvajajo animeje, in če imate srečo najdete celo takšne, ki imajo angleške in redkeje nemške podnapise, ni pa problem, če želite samo angleško govoreče.
Zaključek
O animejih bi lahko govorili celo leto, in še ne bi izčrpali teme. Na internetu obstajajo celo forumi, kjer lahko debatirate o svojih priljubljenih animejih ali likih iz njih. Anime kot takšen je zanimiva oblika razvedrila, vendar pa ne more nadomestiti filmov in resničnega življenja. Toda če kdaj mislite, da je televizija predolgočasna z vedno znova ponavljajočimi se filmi in serijami, bodo animeji zagotovo predstavljali dobrodošlo popestritev vašega gledalskega okusa.
Malo za šalo:
Vir:[coolchaser.com],b.d.
