Ko se pokvari pralni stroj

Pranje perila. Nujnost vsakdana vsakega posameznika oziroma družine. Redki posamezniki si perejo perilo v pralnicah, resnici na ljubo, to vidim le v filmih. Pravzaprav, če dobro pomislim, ne poznam nikogar, ki doma ne bi imel pralnega stroja. Sama odnesem v pralnico le »težje« kose perila. V bistvu sploh nisem nikoli pomislila, da bi prala v pralnici vse naše perilo. Nekako zasidrano je v moji glavi, da imam svoj pralni stroj, svoj pralni prašek in svoj mehčalec. Tako kot že moja mami.

Ko zjutraj vstanem, je eno iz med mojih prvih jutranjih opravil praznjenje pralnega stroja, obešanje le-tega in hitro sortiranje posušenega perila na kup za likanje in na kup za zlaganje.

Foto: Cristopher/Flickr

Ob današnjem jutranjem pogledu našega pralnega stroja pa mi za trenutek zastane dih. Na njem svetijo VSE lučke, namesto samo ene, tiste, ki sicer označuje »konec« pranja. V roke vzamem navodila in se usedem na stolček poleg pralnega stoja. Stroj je pri nas v službi pranja komaj tri mesece. Njegov predhodnik nam je služil dobrih deset let. Mislim, da se nam ni izneveril niti enkrat. No, enkrat samkrat pa že, pred tremi meseci, ko nam je serviser s čudnim izrazom na licu svetoval, naj si izberemo nov pralni stroj.

Sledim navodilom. Izklopim pralni stroj, preverim, če ni zamašen odtok, preverim še, če mi ni kateri od otrok slučajno zaprl vodo in nazadnje preverim še čistost črpalke. Vse je kot mora biti. Po moje, seveda. Stroj vklopim. Polna upanja se zazrem v lučke. Stroj mi v odgovor ponovno ponudi vklopljene VSE kontrolne lučke. Ne več tako optimistična odidem v kuhinjo. Skuham si kavo. Navodila za uporabo pralnega stroja vsebujejo tudi telefonske številke serviserjev. Ponovno vzamem v roke navodila in poiščem nam najbližji servis. Še prej se odločim v miru spiti kavo. Po kavi se počutim manj napeta in polna upanja, da bo ON rešil vse težave novega pralnega stroja kar preko telefona.

Pogovoriva se in ko po najboljših močeh odgovorim na vsa njegova tehnična vprašanja, mi razloži, da mi je verjetno odpovedala elektronika. Prijazno doda, da jo bo naročil še danes in kakor hitro prispe, mi pride uredit pralni stroj. Na moje vprašanje, kdaj bo to, mi nič kaj optimistično odgovori, da še pred vikendom. Izmenjava podatke in se posloviva.

Še pred vikendom, mi odmeva v glavi, ampak danes je komaj ponedeljek! Do vikenda se mi bo nabralo vsaj pet do šest škafov perila! Zagrabi me panika. Moja rutina se bo porušila. Po kratkem razmisleku ugotovim, da bomo teoretično eden teden brez pranja zdržali. Več pa nikakor ne! Navsezadnje ima vsak član naše družine omejeno količino perila.

Pa pride sobota. V kopalnici pa štirje polni škafi sortiranega perila, ki čakajo na pranje. Ker do dvanajste ure serviserja ni od nikoder, vzamem v roke mobilni telefon in vtipkam številko, ki jo znam na pamet. Iz telefona se zasliši: «Telefonska številka ni dosegljiva, prosimo, poskusite kasneje…«

Poskusim kasneje. Pa še kasneje. Ni mi treba reči, da se v ponedeljek zjutraj zbudim iz sanj o pokvarjenem pralnem stroju. V roke primem mobilni telefon in spet poskusim priklicati serviserja. Seveda se mi vse dopoldan ne javi. Uspem le priklicati že zlajnan stavek: »Telefonska številka ni dosegljiva…«

Odpravim se na internet. Gospoda Googla vprašam še po kakšnem serviserju v naši okolici. Res ga najdem in pokličem. Dovoli mi kratki samogovor, nato mi zelo umirjeno pove, da ne more zdaj on vskočiti namesto že klicanega serviserja. Del za stroj je že naročen in na poti, torej če mi je obljubil, da pride, bo prišel. Poskušam naj razumeti, da je sedaj čas letnih dopustov in se vse malo časovno zavleče. Nisem edina, ki čakam na popravilo. Zahvalim se mu za razlago in prekinem. Šele takrat mi v glavo šine misel: KAM Z NEOPRANIM PERILOM?

Vtipkam v brskalnik »pralnica« in poiščem eno v bližini mojega delovnega mesta. Ogledam si cenik. Ja upam, da naše perilo ne tehta dosti in bom prišla skozi s plačilom iz rubrike mešano perilo.

Odpeljem se s košarami perila. Pri prevzemu perila zvem, da mi zaračunajo stehtano, oprano in zlikano perilo. Ko se dogovoriva vse podrobnosti, odidem trenutno srečna, ker mi bo nekdo drug uredil tedensko žehto. V glavi mi bežijo številke. Oddala sem štirikrat po sedem kilogramov perila, približno.

Ugotovim, da me bo ta novi, neravno prostovoljni luksuz, stal kar nekaj denarja. Bom pa na drugi strani privarčevala s pralnimi sredstvi, elektriko in mojim ne-delom. Bi bilo pa zanimivo se poigrati s številkami in dati na tehtnico, pranje doma ali pranje perila v pralnici. V tem trenutku, mi preračunavanje ni bilo v interesu. Želela sem si le, da mi se ne bi pokvaril pralni stroj in mi popolnoma pretresel dodobra vpeljano rutino nikoli končanega kroga čistega-umazanega perila. Kdo drug pa se naj poigra, kaj je ekonomično, prati doma ali v pralnici.