Mila Kačič – najlepše pesmi
Mila Kačič je bila izvrstna gledališka in filmska igralka, a prav tako krasne so tudi njene pesmi. Pesmi, ki jih je spisala, nam božajo dušo, saj prihajajo iz srca in so namenjene srcu. V verzih zaživi njena ljubezen do ljubljenega moškega in sina, ter z njo trpka bolečina ženske in matere. Mila Kačič pa je bila tudi prva slovenska pesnica, ki je v pesmi vnesla erotiko.
Mila Kačič – najlepše pesmi
V dneh samote me išči med stvarmi, ki se morajo iz ljubezni dati. V pomladnem spreletanju ptic, v oblakih in večerni zarji, krvaveči, ko se spaja s soncem. V poletnih kresovih, trepetajočih, kadar jih jemlje vase temina neba. V divjanju vetrov, prepletajočih se med sabo in v vejah dreves, ki so objemajoče roke. V vsem me najdeš. Ko zabredeš v vodo, me išči v valu in se ti bom zaplela med noge. Školjka, ki se je prisesala na skalo in je več ne izpusti, sem jaz. V vseh stvareh, ki se morejo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, me išči. Povsod sem jaz, je moja ljubezen. Šla bom gola skoz pomladni dež. Naj izpere z mene vso navlako prešlih dni. Šla bom bosa skoz pomladni dež. Da mi izmije noge, utrujene od blodenja in iskanj brezplodnih. Skoz pomladni dež bom šla. Morda me prav na koncu poti le kdo čaka. Stopiti hočem predenj čista, s srcem dekletca, ki še veruje v bajke. Moja mala dlan bi kakor sladka misel rada šla ti čez obraz teman . . . Prižgala spet ti svetli žar v očeh, na lepem čelu rahlo bi počila, potem pa ljubkujoča izgubila se v toplem gnezdu – kuštravih laseh. Moja mala dlan bi kakor vroča želja rada šla ti čez obraz teman . . . Skrivnostno bi v uho zašepetala čarobni rek, ki ti smehljaj izvabi in osivel spomin otme pozabi. Na ustnah bi zamaknjena obstala. Moja mala dlan bi kakor mehka ruta rada šla ti čez obraz teman … Ta moja mala, strahopetna dlan! Od daleč boža žalostne smehljaje v očeh ti, ki bi plakale najraje. Boji se, da se boš obrnil stran. Kaj puščaš za sabo? Je brazda v rodovitni njivi ali le izginula sled roke, ki je skušala zadržati nemirno reko? Je plamen, izpuhteli v dim? Bela črta, ki za nekaj trenutkov ukradenih večnosti preseka nebo? Kaj daš, ko vstopaš v njihova življenja? Kaj vzameš?
Mila Kačič – najlepši verzi
reci trikrat:
Ljubim te.
Zanj,
zase,
za pozabljene.
Ljubim ležanje v soncu.
Vznak in zaprtih oči.
Na travi ob morju.
se zapredaš
v tisočero niti
pa ne boš nikoli metulj.
iščem te v morjih,
najdem te v zvezdah,
ki sijejo name.
prisluhni ji.
Morebiti zadnjikrat slišiš
njen sirenski glas.
bi v vseh mogočih ritmih nog hitečih;
in v sanjah še spoznala mirni dih
bi tvoj med tisoči pokojno spečih.
V tvoji zavesti.
Tenka rana.
Kaplja krvi na njenem robu.
Znak, da sem bila.
se obrni stran!
Da ne zapaziš mojih bledih lic,
da ne uzreš usahlih solz sledi,
ki vse zaman so tekle,
da ne bodo v duše dno zapekle
in ne zgroziš se nad ugaslimi očmi.
Če kje me srečaš,
se obrni stran!
Videti hočem, kako bo moje ime
viselo kot težka kaplja grenkobe na tvojih ustnicah.
