“Pravi moški” o maminih sinčkih

Po naključju sem pred časom gledal pogovor o maminih sinčkih na TV 1. Pogovor me je mimogrede pritegnil in predvsem me je zanimalo, kaj bodo o temi povedale tri gospe starejših srednjih let, ki so sedele med povabljenimi resno in dostojanstveno, temneje oblečene, celo s staromodnimi klobuki na glavah, ki so bili moderni nekje do začetka dvajsetega stoletja. Delovale so strogo, kot nekakšne nadzorujoče starševske avtoritete iz sive preteklosti, ko so bile v vzgoji še trdno zasidrane metode črne pedagogike. Verjetno so bile vse mame ali babice in dobil sem občutek, da jim ta tema pogovora niti ni po godu, da jih pravzaprav moti, povzroča odpor v njih ali prikrito jezo in zanimalo me je, kako bodo to izrazile. Poleg ostalih so med povabljenimi v studiu sedeli tudi mladi fantje, ki sicer tekmujejo za »mistra Slovenije«, se pravi nekakšni prototipi »pravih moških«. No, meni so se zdeli daleč od kakšnih zrelih moških, delovali so mi precej nezrelo adolescentni, ne le zaradi pomanjkanja kakšnega globljega moškega baritona, tudi sicer so njihovi prispevki v pogovoru dajali vtis intelektualne nedozorelosti in odsotnosti življenjskih izkušenj, ki moški zrelosti dajo tisto plemenito mentalno in fizično patino. Njihovi odgovori so bili podobni tistim, ki jih dajejo pubertetniki, ko sem jim zdi, da morajo povedati nekaj pametnega, sploh če jih pri tem spremlja kamera, ponavljajo pa le naučene floskule o vzgoji, vlogi staršev, čimprejšnjem osamosvajanju, itd..

Ravno zaradi tega je bilo malce smešno, da je voditeljica adolescentne fante predstavljala kot modele pravih moških (le naš prvak v jadranju, Vasilij Žbogar, ki je bil tudi udeleženec pogovora, je bil blizu tistemu, kar razumem pod »zrela moškost«, ki je posledica življenjskega brušenja). Očitno so bili mladeniči povabljeni iz razloga, ker bi morda naj, po bog si ga vedi kakšnih kriterijih, veljali za lepši del moške populacije (kar sicer je že samo po sebi odlična podlaga za negovanje narcisodnosti) in kot taki predstavljali potencialne mamine sinčke. »Mamin sinček« naj bi poljudno veljal za lepega, mladega in razvajenega fanta, ki mu mama že od rojstva naprej posveča ogromno izključujoče pozornosti, zato je fant navajen, da mu mama, kot tudi vsaka druga ženska, že kar suženjsko streže. Iz teh razlogov se mu ne mudi z osamosvajanjem saj je veliko udobneje živeti doma na stroške matere in očeta, če ta sploh obstaja. Ni zaposlen in narcistično skrbi le zase in svoje telo, njegovo življenje se torej lagodno giblje med spanjem, prehrano, fitnesom in zabavo. Nekako se v tem odnosu, mati in mamin sinček, samo po sebi razume, da gre za razvajenca in da je mati žrtev tega razvajenca, ker je pač preveč (narcistično) zaljubljena v svojega moškega potomca. Po mojem občutku je v tem pogovoru edino dr. Matjaž Lunaček, dolgoletni terapevt, psihoanalitik in predstojnik na psihoterapevtskem oddelku v Ljubljani, pravilno postavil pod vprašaj (napačno) tradicionalno prepričanje, da je mati tista, ki je žrtev maminega sinčka. Tradicionalna morala težko sprejme pravo resnico, ki bi dojemala otroke kot žrtve svojih staršev. Nekako bolj v skladu s četrto  božjo zapovedjo (»Spoštuj očeta in mater …«) je, da je mati žrtev svojih odraslih otrok, ne glede na to, kako grdo je morda ravnala z njimi, ko so še bili otroci. Resnica pa je, da je žrtev v tem odnosu pravzaprav sin (t.i. »mamin sinko«) posestniške, »vampirske« (v čustvenem smislu) in dominantne matere, ki poskuša svoje emocionalno nezadovoljstvo tešiti na račun svojega sina.

Ne motim se,če trdim, da je bil dr. Marjan Košiček, nekoč znani in priljubljeni psihoterapevt in seksolog, v našem prostoru pravzaprav edini, ki je resnično razumel problem odnosa med dominantno materjo in njenim čustveno podrejenim sinom. Bil je prvi, ki je v svojih delih in pri psihoterapevtskem delu  brez dlake na jeziku opozarjal na resnost in bolezensko naravo takega odnosa. V svoji, več kot petdesetletni psihoterapevtski karieri, je nedvomno spoznal, da gre pri maminih sinčkih za hudo, klinično preverjeno, psihično motnjo, ki izhaja iz motenih družinskih odnosov in se pokaže predvsem v odnosu mati – sin. Mati, ki svojo emocionalno (zelo redko tudi seksualno) pozornost prenese s šibkega moža na sina, je čustveno motena oseba, ki ne zna ljubiti. Taka mati ne zmore ljubiti nikogar, ne le svojega sina, čeprav je njen sin pogosto prepričan o nasprotnem. Iz tega razloga se usmeri na popoln nadzor sina in mu ne dovoli lastnega življenja, še posebej ne čustvenega. Sina ne ljubi, ker je hudo narcistično motena in je ne zanimajo njegove potrebe in želje, saj je sin le podaljšek njene osebnosti, njen satelit, ki se vrti le okoli nje in zaradi nje. Merilo ljubečega odnosa je namreč tudi v razsežnosti svobode, ki jo dajemo drugemu  in mu s tem omogočamo, da živi v prvi vrsti zase, s tem, ko zadovoljuje lastne potrebe in ne starševske (v tem primeru nevrotične, emocionalne potrebe matere). Taka mati sina poseduje, ga čustveno nadzoruje in izrablja za lastno emocionalno praznino, zato je sebična (narcistična), nikakor pa ne ljubeča. Taka mati povzroča svojemu sinu bolečino, notranje trpljenje in razdvojenost saj bo imel vedno občutke krivde, če se bo čustveno oddaljil od nje in poskušal osamosvojiti. Gre v prvi vrsti za čustveno (ne)samostojnost in odvisnost (ločenost) od matere in ne za fizično. Pogosto bo sin čutil veliko notranjo razdvojenost med svojo naravno potrebo in željo se čustveno in spolno združiti z žensko in hkrati ostati »zvest« (čustven suženj) svoji posestniški materi.

Kot je ugotavljal Košiček, v takem odnosu niso mogoči kompromisi, kot je to mogoče v večini odnosov. Sin, ki ga je mati čustveno poškodovala in zasužnjila, ima samo dve izbiri: ali mama ali žena. Ali bo zmagalo čustveno sužnjevanje materi ali pa bo zmagala prava ljubezen do ženske, žene. Košiček je bil zelo pesimističen glede možnosti, da se mamin sinko osvobodi sužnjevanja materi. Večina maminih sinčkov namreč podleže materi, saj bo ta ob vsakem odločnem sinovem poskusu, da se od nje čustveno osamosvoji, zaigrala odlično histerično dramo ali celo hudo »zbolela«, kar bo pri sinu povzročilo prehude občutke krivde, da je ne bi spet poklical in jo začel pogosto obiskovati. Kakšno čustveno trpljenje je živeti ob takem moškem, bi lahko povedala marsikatera ženska, ki je živela ali še živi z maminim sinčkom. Nemogoče je srečno živeti z moškim, ki mu mati vlada, je ljubosumna nanj in nadzoruje vsak njegov korak, sin pa se ji suženjsko podreja. Čudim se, da se o teh zadevah še vedno tako malo (tudi javno) govori in drame, ki jih prinaša nesreča maminih sinčkov in njihovih mater, tako ostajajo (ne)varno skrite za družinskimi zidovi. V tem primeru velja podobno kot v različnih oblikah družinskega nasilja: če si tiho, ti pač nihče ne more pomagati.

Sin, ki se je od rojstva osebnostno razvijal ob taki materi, je močno čustveno moten, saj ga je mati čustveno pohabljala že od zgodnjega otroštva naprej. Ne gre toliko torej za osamosvajanje v fizičnem smislu, saj so taki moški lahko na zunaj precej samostojni, se tudi poročijo, imajo svojo finančno samostojnost, lahko so to tudi zelo sposobni pri svojem poklicnem delu in neredko so na vodilnih položajih. V prvi vrsti gre za čustveno osamosvajanje in ločevanje (maminega) sina od matere. Torej ne gre zato, da so mamini sinčki zgolj »razvajeni«, saj nekateri znajo samostojno poprijeti tudi za gospodinjska dela, ne pustijo se vedno streči, to je zgolj popularno v marsičem napačno prepričanje, ki ne kaže na bistvo patologije pri maminih sinčkih. Bistvena težava maminih sinčkov je, da so predvsem čustveno podrejeni materi, se pravi, da v življenjskih odločitvah, ki se tičejo njihovih emocionalnih potreb, ne upajo delovati brez privolitve in dovoljenja matere. Imajo hude občutke krivde, če se jim zdi, da so se ji izneverili, kar pa se še posebej pokaže, ko sin čustveno in spolno dozoreva, se začenje zanimati za nasprotni spol, sploh pa, ko se čustveno naveže na drugo žensko. Takrat naredi mati vse, da mu uniči morebiti ljubezenski odnos z žensko. Matere ne moti toliko, če ima sin veliko spolnih avantur in čustveno površnih zvez, celo želi si, da bi jih imel, težave ima, kadar se sin čustveno naveže na drugo žensko in ji kaže iskrena ljubezenska čustva. Takrat je mati maminega sinčka v paniki. Na skoraj identičen način se oblikujejo tudi »mamine punčke«, ko mati naredi vse, da se hči ne bi čustveno in spolno navezala na moškega in se osamosvojila od nje (kar sama doživlja kot zapuščanje). Mati poskuša v ta namen že zelo zgodaj svoji hčeri očrniti in zagnusiti ves moški rod tako, da moške prikazuje kot »nevarne«, »sebične«, »nesposobne ljubiti«, »nasilne«, »izkoriščevalske« itd. Zanimivo je, da so pri čustvenem vampirstvu oz. emocionalnem incestu, ki ustvarjaja mamine sinčke in mamine punčke, veliko pogostje udeležene matere, kot očetje (spolni incest je pa veliko pogostejši s strani očetov).

Košiček je v svojih knjigah zelo nazorno opisoval kako in na kakšne različne destruktivne načine lahko mati uničuje ljubezensko življenje svojega sina, da bi ga priklenila nase. Že zelo zgodaj dela na tem, da sinu vzbudi nezaupanje v ženske in mu poskuša priskutiti ljubezensko željo po njih. Vseskozi poskuša biti sinova zaupana prijateljica, ki se z njim pogovarja o sinovih najbolj intimnih zadevah, iz njega izvleče vse njegove skrivnosti, sploh tiste, ki se tičejo njegovih odnosov z ženskami. Kot rečeno, je mamin sinko lahko zelo intelektualno sposoben in poklicno uspešen, vendar mu to ne pomaga, da se ne bi počutil krivega, če vsak dan ne obišče ali vsaj pokliče matere. Pogosto gre vedno prej na kosilo do matere, preden se vrne domov h svoji ženi in otrokom. Kadar deluje samostojno, po lastni volji, kadar kaže iskrena čustva do druge ženske, ki je morda že njegova žena, se pri maminem sinku zbudijo občutki krivde. Kadar pride do konflikta med materjo in ženo, se bo običajno postavil na materino stran, ne bo se ji upal upreti in tako bo ženo vedno pustil na cedilu. Mati mu pomeni nekaj svetega, nekaj, česar ne sme izneveriti, prizadeti ali zapustiti. Vedno bo imel razumevanje in izgovore za materine muhe, manipulacije in zlobo in ne bo sposoben uvideti, da mati čustveno manipulira z njim tako, da vzbuja v njem občutke krivde in ga čustveno izrablja. Mati je zelo zainteresirana za to, da njen sin, če se mu uspe poročiti, ostane s svojo družino doma, v isti hiši ali celo stanovanju, da ga lahko še naprej nadzoruje. Nenehno se bo vtikala v sinovo življenje, tudi spolno, saj bo pogosto hodila kar v spalnico k sinu in njegovi ženi, da bi tudi na tak, brezobziren in vsiljiv način imela popoln nadzor na sinom.

Košiček je posebej poudarjal, da je iluzorno in jalovo pričakovati, da se bo taka mati kdaj spremenila, postala razumevajoča v odnosu do svojega sina. To se ne bo zgodilo! Zato je vse odvisno od moči značaja maminega sinčka in od njegove sposobnosti, da se neha slepiti glede matere, ali bo sposoben slediti svoji ljubezni do žene ali se še naprej podrejati materi, kadar gre za tak konflikt. Zelo redki mamini sinčki to zmorejo, večina podleže materi, zato se tudi žena maminega sinčka ne sme predolgo slepiti, da »pa enkrat bo bolje«. Delovati mora podobno kot deluje žena pri možu alkoholiku: odločno mu postaviti pogoje in ultimate in se jih dosledno držati. Če se mož ne spremeni, je treba brez iluzij razmišljati o ločitvi in odhodu, ki ga je treba odločno realizirati.

Na koncu oddaje nisem niti dočakal, da bi katera od mam ali babic s staromodnimi klobuki kaj povedala. Se je pa v oddajo na telefon oglasila neka gospa v živo, ki je povedala točno to, kar sem pričakoval od teh treh gospa. Bila je jezna, da se sploh tako javno govori o maminih sinčkih, da njeni pa res niso mamini sinčki, da ona ima pa samostojne sinove, da jo govorjenje o maminih sinčkih žali, da naj voditeljica Ana Košir že neha uporabljati to grdo besedo »mamin sinček«. No, kadar nekdo tako močno čustveno reagira na nekaj, kadar ga nekaj tako zelo moti, zagotovo veliko pove o sebi.

Sicer pa je na spletu zelo težko najti kakršne koli slike o posestniških, posesivnih, “vampirskih”, nasilnih materah, ki delajo svoje sinove nesrečne in ob katerih se oblikujejo mamini sinčki. Govoriti neprijetno resnico o materah je očitno še vedno globok družbeni tabu.