Neskončna zgodba (50)
Spet sta se sprehajala po plaži, ker Irena pač ni našla nobenega zadosti dobrega razloga, da z Maksom ne bi šla na sprehod. Bila je nekako neodločena. Polovice nje same je bilo takoj za stvar, polovica pa je omahovala in težila za zavetjem domačega kavča.
Maks je seveda tudi omahovanje verjetno opazil, s tem se je že sprijaznila. Malo jo je pa vseeno bolelo, da mu s tem ne bi sporočala tistega, kar sploh ni držalo – da rada preživlja čas z njim. A ni bil videti preveč vznemirjen. Dobro. Drugače bi mu morala delno ugoditi še iz usmiljenja. Tega pa ni hotela.
“Nekoliko spremenjena se mi zdiš zadnje čase. Je vse v redu? Neko distanco čutim med nama …” je nenadoma ustrelil kot iz topa. No, nekaj podobnega bi lahko pričakovala, a s tem ni hotela izgubljati preveč časa, ker je po izkušnjah sodeč Maks bil in bo ostal precej nepredvidljiv.
Kaj naj mu reče? O svojih težavah je z drugimi spregovorila le pod prisilo ali če je nekoga res dolgo poznala in mu zaupala.
“No, mislim … Saj če ne želiš govoriti o tem …” je njeno zadrego opazil Maks.
No, fino. Na takšne iztočnice je ponavadi spregovorila že iz uvidevnosti do sogovorca.
“Ne ne, imaš prav. Res se nekaj dogaja. Doma. Oče je zbolel in se še ne ve, kako hudo je.”
No, pa ni bilo tako hudo, ne?
Zrak okoli nje se je malo zrahljal. Sama se je s svojimi težavami, kolikor jih je imela, zdelo prav nepomembna. To bi lahko storila že prej. Maks jo je skorajda odrešil. Na hitro se je ozrla po njem. Še vedno neomajen. Nekoliko je zgrbančil obrvi, kot da nekaj premišljuje, nato pa se ozrl k Ireni.
“Upam, da bo vse v redu.
Nič več kakšnega dodatnega leporečenja. Preprosto, a učinkovito. Sedaj si je Irena skoraj želela, da bi jo povprašal še kaj. Z veseljem bi mu odgovorila. A Maks očitno ni imel takšnih namenov. Namesto tega se je ozrl proti oceanu, ki je opravljal svoje neskončno valovanje. Kot iz dneva v dan. Ne glede na vse, kar se je dogajalo okrog njega.
“Ko bi naša življenja lahko bila kot tale ocean, a?” je rekel iznenada. “Preprosto valovati ne glede na okoliščine. Vsak dan znova, naprej in naprej, potem pa naj se konča, kakor se hoče.”
Globoke misli. Irena ga je na skrivaj pogledala. Ni pogledoval proti njej, da bi videl, kakšen učinek so nanjo naredile njegove besede. Še vedno je gledal nekam proti obzorju. V njegovih očeh je odsevala neskončnost.
Irena si je zaželela, da bi bila z njim, ko je opazoval to nepridvidljivost. Prej jo je bilo tega vedno strah, zato je hitro pograbila karkoli je že našla v svoji okolici, da je ne bi odneslo. Maks pa je bil v tistem trenutku videti povsem brezskrben. Kot da bi se stopil z valovanjem oceana.
Še sama je pogledala v njegovi smeri. Valovi so se izgubljali daleč, daleč pred njo. Videti je bilo, kot da se stekajo v neko točko na horizontu. Nenadoma ni mogla več določiti, v katero smer se stekajo. Gredo še proti obali, kakor je vedno mislila ali gredo proti tisti točki, ki jo je lahko le slutila?
Ni vedela, koliko časa sta takole stala in opazovala. Čas je izgubil svojo vrednost. Lahko bi minile ure. Irena se ni še nikoli počutila tako prizemljeno. A hkrati je zaznavala lahkotnost in vse težave, ki so ji še pred kratkim rojile po glavi, so bile izenačene s celotnim tokom njenega življenja.
Se nadaljuje …
