Neskončna zgodba (40)
Otok ni bil tako majhen, da bi ga človek lahko uspešno obhodil že v enem dnevu. Ireni se je zato zdelo najpametneje, da si sposodi družinski avto in Maksu razkaže prav vse, kar si lahko ogleda na otoku. Upala je, da ji bo avto uspelo pognati že v prvem poskusu. Glede na to, da že nekaj časa ni vozila, je bilo to namreč precej vprašljivo.
»Mislim, da si si območje otoka, ki vodi do Rebrnega zaliva že dodobra ogledal, zato sem se te namenila popeljati na drugo stran. Tam je čudovita peščena plaža in celo nekaj razvalin cerkve. Pravijo, da še iz časov pokristjanjevanja,« je Irena razlagala Maksu med uspešno začeto vožnjo.
Maks se je z njeno odločitvijo strinjal.
»Vsekakor si želim videti čim več. Ne morem nekje uspešno poslovati, če ne poznam lokalnega prebivalstva in kraja, kajne?«
»No, verjetno je v tem tudi neka prednost,« je odgovorila Irena. »Jaz sem svoje korenine tu že globoko pognala. Morda o tem ne morem ravno poznavateljsko presojati.«
Ceste na otoku so bile ozke, primerne le za eno vozilo, zato so se ob straneh redno pojavljali odstavni pasovi, kamor si se lahko umaknil, če je prišlo do srečanja dveh vozil. Ta dan ni bilo veliko prometa, saj se je glavna turistična sezona že zaključevala, otočani pa so za potovanje po otoku raje uporabljali kolesa ali pa šli kar peš. Sem in tja sta srečala koga, ki ju je pozdravil kot stara znanca, četudi je v avtu prepoznal le Ireno. Tu se pač ni razmišljalo, koga je vredno pozdraviti in koga ne.
Tudi najlepši zaliv otoka, ki ga je Irena želela pokazati Maksu, je skorajda sameval, ko sta zapeljala na brežino. Pozno popoldansko sonce se je že nagnilo nad obzorje in pozlatilo robove drobnih valov, ki so kodrali morje. Sem in tja se je nizko nad njim spustil kak galeb in se s plenom v kljunu spet povzpel nazaj v nebo.
Maks in Irena sta se sprehodila do razvalin cerkve, ki je stala nedaleč stran od zaliva. Mah je že dodobra obrasel kamenje. Kljub temu so se sem in tja še videle izklesane podobe nekakšnih ornamentov, ki so pričale o človeških sledeh na otoku že davno nazaj, preden se je rodil kdorkoli tam okrog živečih.
Irena se je namenila Maksa odpeljati še do starega pristaniškega jedra, kjer so stale nekdanje ribiške hiše. V visokih stavbah z ravnimi strehami so v najetih stanovanjih nekoč živeli ribiči, ki so sem prihajali na sezonsko delo, nekateri pa so tu tudi stalno živeli. Danes so bila stanovanja prenovljena in so služila za prenočišča turistom. Redkokatero je bilo komu prodano ali oddano v najem.
Sprehodila sta se po ozkih uličicah, ki so razmejevale eno hišo od druge. V nižjih nadstropjih so bile majhne trgovine z blagom na drobno, galerije, butiki, sem in tja tudi trgovina s spominki ter nekaj plavalne opreme.
»V starem mestnem jedru torej ne živi nihče od otočanov?« je vprašal Maks.
»V bistvu res ne. Bolj ali manj smo razseljeni po celem otoku, nekoliko več pa se nas je zbralo na našem koncu. Tu je naš del otoka, ki je namenjen širši javnosti,« se je nasmehnila Irena in z roko zaokrožila po starem otoškem središču.
»Precej strogo ste zgradili svoje meje, se ti ne zdi?« jo je napol resno pobaral Maks.
Irena je morala nekoliko premisliti, preden mu je lahko kolikor toliko verodostojno odgovorila.
»To je bila odločitev naših prednikov. Morda so vedeli že vnaprej, kaj se bo lahko zgodilo z vso to naravno lepoto in edinstvenostjo. Navsezadnje smo edini otok v naši državi! Morda so se zato tudi odločili, da naj del otoka pripada še komu. Sami pa so šli tja, kjer so menili, da bodo našli svoj mir.«
»Ja, in očitno so nekaj morali najti. Ljudje, ki jih srečujem v trgovini, me s svojim neomajnim mirom včasih kar nekoliko zmedejo.«
»Ti čisto verjamem. Težko se je privaditi biti mirno učinkovit, kajne?« se mu je nasmehnila Irena.
Se nadaljuje …
