“Zdravljen alkoholik sem” – resnična zgodba

Pogovarjala sem z gospodom, ki sem ga videla prvič v življenju. Naneslo je, da sva morala nekaj ur preživeti skupaj. On po službeni dolžnosti, jaz ne. Oba sva zgovorna, zato so se teme pogovora menjale kot po tekočem traku. Bilo je vroče in žeja velika. Pila sva vsak svojo vodo. Rečem, da bi prijalo hladno pivo. Sama ga sicer ne maram, večina moških, pa tudi kar nekaj žensk, pa si poleti najraje gasi žejo prav z njim. “Vi si ga kar privoščite, jaz ne smem,” reče sogovornik. Spomnim se, da je v službi. “Boste pa zvečer kakšnega,” rečem. Preseneti me:”Ne smem, sem zdravljen alkoholik.”

Ni me toliko presenetilo, da je zdravljen alkoholik, saj jih poznam kar nekaj. Presenetilo me je, da je to priznal popolni neznanki, čeprav alkohol fizično sploh ni bil prisoten. Meni je postalo malo nerodno, njemu pa popolnoma nič. “Da si ozdravljen lahko rečeš šele takrat, ko lahko priznaš, kaj si in o tem odkrito govoriš,” me reši iz zadrege in pogovor steče naprej. Zanima me, kje in kako dolgo traja zdravljenje. Pravi, da do konca življenja, nato pa mi pove svojo zgodbo.

Bil je poročen oče dveh šoloobveznih otrok. Z ženo sta bila oba zaposlena, dograjevala sta hišo. V kleti je bila vedno vsaj ena pletenka vina. Za delavce. Vsak dan po službi je pridno delal tudi sam. Ob pletenko v kleti je postavil kozarec za vino in si ga tu in tam privoščil kak deci. Sčasoma je vse manj delal in vse več hodil v klet. Še sam ne ve, od kdaj je po prihodu iz službe najprej zavil v klet, spil kozarec ali dva, in šele potem šel v stanovanje.

V službi nikoli ni pil, po službi nikoli zavil v gostilno. V svoji kleti pa si je dal duška. Deciliter je komaj pošten požirek in kmalu je bilo to premalo. Ko je prišel do svoje pletenke, je bila potreba po alkoholu prevelika. Kozarec je nadomestil z večjim, toda tudi ta mu je bil kmalu premajhen. “Na koncu sem pil iz kozarca za vlaganje,” mi pove. Ni bilo časa za nalivanje, takoj je potreboval večjo količino.

Žena je bila popoldan v službi, on pa se je pretvarjal, da gradi. Oblekel je delovno obleko, delal pa kmalu sploh ni več. V prizidku je stal star kavč. Ko je žena pozno zvečer prišla iz službe, ga je našla na tem kavču pijanega spati. Ni se brigal za otroka. Ni vedel kaj počneta. Ni se brigal, če sta kaj jedla, če sta naredila domačo nalogo in kje sploh sta. Pomembno je bilo samo vino.

Potreba po alkoholu je bila vse večja in vse težje je to skrival. Zjutraj so se mu tresle roke in vse bolj težko je bilo preživeti do prihoda domov trezen. Vsak dan je komaj dočakal svojo pletenko. Spil je vedno več. Ko so se mu roke zjutraj že tako tresle, da je slišal, kako mu med pitjem jutranje kave skodelica trka po zobeh, se je zavedel teže svoje odvisnosti. Odločil se je za zdravljenje.

Za zdravljenje odvisnosti je potrebna napotnica, zato je najprej stopil do svoje osebne zdravnice. Ko ji je razkril razlog svojega obiska, ga ni vzela resno. Povedala mu je, da je popolnoma sprejemljivo, če tu in tam spije kak kozarček ali dva. Saj to vendar vsi počnemo. Zelo se je moral potruditi, da je dojela težo njegove težave. Še vedno je namreč pil le v svoji kleti. Nikoli ni zavil v gostilno in korektno je opravljal svoje delo. Njegove težave z alkoholom so ostale znotraj domačih zidov. Vedela je le družina.

In ravno družina mu je bila v času zdravljenja v veliko oporo. Kandidat za zdravljenje mora pripeljati svojca, ki bo sodeloval pri zdravljenju. V njegovem primeru je bila to žena, ki mu je ves čas stala ob strani. Prišla je z njim na prvi sestanek, redno sodelovala v programu zdravljenja in se po končanem zdravljenju skupaj z njim vključila v Klub zdravljenih alkoholikov.

Program zdravljenja je razporejen preko celega dne. Zajema psihoterapijo in vrsto drugih terapevtskih dejavnosti, tako da je prostega časa malo. Najhuje se mu je zdelo, da je med prostim časom ležanje prepovedano. Po treh tednih je smel prvič za konec tedna domov. Želel si je iti domov k ženi in otrokoma, bal pa se je bližine svoje pletenke. A odstranjevati alkohol iz stanovanja in ga skrivati pred njim, ne bi bilo smiselno. Če je želel doseči zastavljeni cilj, se je moral sam upreti skušnjavi. In uspelo mu je! To je bila prva v dolgem nizu zmag v boju s samim seboj. Zato zdaj s ponosom pove, da je zdravljen alkoholik.

Zdravljenje je uspešno zaključil in se vrnil v službo. Spet je zaživel s svojo družino in po dolgem času dejansko postal del te družine. Življenje zdaj ne gre več mimo njega, mu je pa žal za izgubljena leta. Najbolj za zamujeno otroštvo svojih otrok. Odločen je, da se na stara pota alkoholiziranosti ne vrne nikoli več. Nima težav z govorjenjem o svoji preteklosti, vsakomur brez zadržkov pove, da je zdravljen alkoholik. Pravi, da se še nihče ni negativno odzval na njegovo zgodbo. Kvečjemu ga obvaruje pred siljenjem naj spije kak kozarček.

Gospoda nisem nikoli več srečala, se pa občasno spomnim nanj. Verjamem, da vztraja na začrtani poti. Zaradi sebe in zaradi svoje družine, ki je z njim šla čez celo kalvarijo odvisnosti in zdravljenja. Toda tudi če do konca življenja ne spije več kapljice alkohola, bo za vedno ostal zdravljen alkoholik.