Ideja za izlet: Bologna

Prispevek je nadaljevanje prispevka Ideja za izlet: Padova

Okoli 17h smo iz Padove prispele Bologno. Predlagam, da avtocesto zapustite na izvozu Bologna Arcoveggio, cestnina na italijanskih avtocestah nas je v eno smer prišla 21 €. Prvič smo se same z avtom peljale tako daleč po Italiji, tako da me je malo skrbelo, kako bo kaj z italijanskimi vozniki. Na avtocesti je bilo vse normalno, ko smo prišle v mesto pa…norišnica. No, saj ni bilo tako hudo, samo recimo – v rondo gresta 2 ali 3 pasovi ceste, znotraj rondoja pa nobenih črt in vsak vozi malo po svoje. Ponekod je bilo tudi tako, da je bila zelo široka cesta, pa tudi nobenih črt, tako da nisem vedela ali je sedaj to dvopasovna enosmerna cesta, ali bo kdo slučajno pripeljal nasproti…

V hostlu We_Bologna smo imele prelepo, prostorno, čisto sobo s kopalnico. Vključen so imele tudi zajtrk, ki sicer ni bil ravno razkošen, a vseeno okusen – kruh, cca. 8 različnih vrst marmelad, med, čokoladni namaz, namazi iz oliv in artičok…in pravi italijanski espresso. Z nami je bila tudi babica, tako da nas je malo skrbelo, kako ji bo všeč v hostlu…bila je zelo zadovoljna. Rekla je, da so dobri jogiji in lepa kopalnica. Prav ona je bila najbolj zagnana, tako da smo se po kratkem počitku že odpravile proti centru mesta. Od hostla smo imele 300 m hoje do najbližje avtobusne postaje oz. 800 m do glavne železniške postaje Bologna Centrale (mimogrede, ponoči v nasprotju z Londonom nismo slišale nobenih vlakov).

Javni prevoz v Bologni

Bologno povezuje učinkovit sistem avtobusov. Sicer mesto ni tako grozno veliko, da ga ne bi mogli prehoditi peš – kar tudi ni slaba ideja, saj si boste tako lahko vmes še veliko ogledali. Me smo si vseeno kupile karto za javni prevoz, saj smo si želele ogledati še nekatere bolj oddaljene stvari, pa tudi cena je bila dokaj nizka.

Za začetek smo se prvi dan proti centru mesta odpravile kar peš, saj še nismo imele kart za avtobus. Iskale smo, kje se lahko kaj kupi, pa so prodajali samo karte za vlak. Na koncu smo na drugi strani tirov (kjer je glavna avtobusna postaja) našle EN avtomat za avtobusne karte. Drugače se da karto kupiti tudi na avtobusu (1,50 € za 75 minut), ampak me smo hotele tako za 24h (5 €). Na avtobusih boste videli 2 avtomata: na rdečem se vozovnice kupi, na rumenem pa se jih poštemplja. Vozovnico morate poštempljati na rumenem avtomatu ob začetku vsake vožnje!

Obstaja tudi turistična kartica Bologna Welcome Card, vendar se nam je ni splačalo kupiti (več na spletni strani).

Linije avtobusov in vozne rede najdete tukaj. Me smo najbolj uporabljale liniji A in 30, ker sta vozili od našega hostla do centra mesta. Ko smo bile enkrat v centru mesta, smo si le tega ogledovale peš. Postaje so označene, opremljene z zemljevidom in voznimi redi linij, ki tu ustavljajo. Bodite pa pozorni, saj avtobusi med vikendi in prazniki vozijo drugače (nekateri sploh ne vozijo) – v tem primeru prej naštudirajte vozni red na njihovi spletni strani, jaz sem pa na primer že prejšnje dni malo gledala te vozne rede na postajah, kjer smo čakale.

Uporabna se mi zdi tudi naslednja spletna stran – na dnu strani si lahko prenesete zemljevide linij (center mesta in bližnja okolica), kje ustavlja katera linija avtobusa ipd.

Parkiranje v Bologni

Pri hostlu We_Bologna so imeli veliko parkirišče, tako da s tem nismo imele problemov. Zadnji dan smo si želele še ogledovati mesto, vendar avta nismo smele pustiti pri hostlu. Odpeljale smo se 1 km proč, do parkirišča Tanari – 24h parkiranja stane 1 €. Od tu smo se z avtobusom (linija 29, linija C) odpeljale do centra Bologne (na Piazzo Maggiore).

Kaj si ogledati v Bologni?

Priporočam, da si ogledate tudi njihovo spletno stran Bologna Welcome, ki je zelo lepo urejena. Podrobno si lahko preberete o znamenitostih mesta, zgodovini mesta, prireditvah, hrani in različnih ponudbah.

Del mesta smo si ogledale že prvi večer. Sprehodile smo se čez tire železniške postaje (najprej smo hotele na drugo stran pod zemljo, pa smo se malo izgubile). Prišle smo do bližnjega parka Giardino della Montagnola, mimo katerega smo ves čas hodile tudi v naslednjih dneh. Gre za najstarejši park v Bologni, ki je za javnost odprt že od leta 1664. Njegova osnova so ruševine gradu Castello di Galliera iz 14. stoletja.

Na vrh vodi scenografsko stopnišče (Scalinata del Pincio, 1893 – 1896), okrašeno z reliefi in kipi, ki jih je navdihnila zgodovina Bologne. Ob vhodu v park boste videli tudi marmorno fontano (Fontana del Pincio).

V bližini stojijo še vrata Porta Galliera (Vrata sovražne trdnjave), ki so tako poimenovana zaradi bližnje trdnjave (zgrajena med 1330 – 1333). Trdnjava je bila večkrat uničena in obnovljena, kar petkrat med letoma 1330 in 1511. Vrata so imela vedno pomembno funkcijo, združiti glavne vodne tokove v Bologni.

Bilo je že kar pozno, sonce je zahajalo in me smo se želele usesti na kakšno pijačo. Seveda je bilo že skoraj vse zaprto (razen McDonaldsa), med potjo smo šle tudi mimo enega zelo finega hotela, kjer so imeli ravno samopostrežno večerjo…to so se nam cedile sline. Na drugi strani ceste pa je bil velikanski trg poln smeti (Piazza dell’ VIII Agosto) – razlog za to je bila zgodovinska tržnica z več kot 400 stojnicami, ki tu poteka vsak petek in soboto.

Na koncu smo končno našle odprto eno Gelaterio, kjer smo si privoščile sladoled. Utrujene smo se z avtobusom (linija 30) odpeljale nazaj do hostla, kjer so imeli izredno lepo urejen letni vrt s številnimi stoli in mizami (in visečimi mrežami). Poleg recepcije so imeli različne samopostrežne avtomate (s hrano, toplo in hladno pijačo), tako da smo nabrale dobrote in uživale v poletnem večeru.

Piazza Galvani

Po zajtrku smo se z avtobusom št. 30 odpeljale v mesto. Ustavil je točno pred Sephoro (Piazza Galvani), tako da seveda nismo mogle kar mimo. Naj še povem, da je cela Bologna pokrita z arkadami (oboki), tako da lahko mirno hodite po ulicah (pod streho) če pada dež, ali pa če pripeka sonce. Bolonjski srednjeveški tekst pravi: ”nobena stavba ne sme biti zgrajena brez arkad”, tako da ima Bologna najdaljšo razdaljo arkad na svetu. Čutila se je velika razlika v primerjavi s Padovo, kjer smo hodile po soncu, saj smo se v Bologni sprehajale lepo po senci. Ves čas našega izleta je bilo okoli 34 stopinj, tako da sicer nam je bilo vroče, vendar je bilo veliko bolje, ker nam ni sonce ves čas pripekalo v glavo.

Piazza Galvani se nahaja za baziliko Basilica di San Petronio in pred vhodom v palačo Palazzo dell’ Archiginnasio. Na središču trga se nahaja marmornat kip Luigija Galvanija, znanega bolonjskega učenjaka, ki je znan predvsem po raziskavah bioenergije. Od tu naprej se pride na Piazzo Maggiore.

Piazza Maggiore

Piazza Maggiore se nahaja v samem centru Bologne in je šla čez leta skozi številne spremembe. V tem času je bilo na trgu vse pripravljeno za kino pod zvezdami. Najbolj veličastna zgradba na trgu je zagotovo Basilica di San Petronio, poimenovana po 8. škofu mesta (432 – 450). Je ena od največjih bazilik na svetu, 6. največja v Evropi. Videli boste, da je njena fasada nedokončana, saj so na zgornjem delu samo opeke, na spodnjem pa bel in rdeč marmor (barve mesta). Vstop v baziliko je brezplačen, če želite v njej fotografirati, pa je potrebno doplačilo 2 €.

Na trgu so še številne druge zgradbe. Palazzo del Podestà je bil prvi sedež mestne vlade, ki so jo zastopali Podestà, njegovi sodniki in častniki. Pod oboki arkad okrog zgradbe so bile nekoč trgovine različnih rokodelcev. Danes v tej zgradbi najdete tudi center za turistične informacije.

Palazzo d’Accursio o Comunale je mestna hiša, ki jo sestavlja skupek stavb, ki so se postopoma združevale. Palazzo dei Notai predstavlja stari sedež notarjevega ceha (združenja). Originalni del stavbe sega v leto 1287, pozneje pa je šla skozi več gradbenih faz.

Palazzo dei Banchi (iz 16. stoletja) je bila zadnja palača, zgrajena na trgu Piazza Maggiore, njen namen je bilo skriti ozke ulice tržnice za njo. Fasada je sestavljena iz 15 obokov.

Severozahodni del se odpre na Piazza del Nettuno s Fontana del Nettuno (bronasta figura Neptuna, ki razteza svoje roke v pozi nadziranja voda, 1567), medtem ko se severovzhodni del odpre na ožjo Piazza Re Enzo. Palača Palazzo Re Enzo je bila zgrajena med leti 1244 – 1246, z namenom razširitve občinskih stavb. Leta 1249 je postala ”prebivališče” kralja, ki je bil zajet kot zapornik v bitki pri Fossalti – Re Enzo iz Sardinije, sin Federica II. Tu je bil zaprt do svoje smrti 23 let kasneje, okoli njega pa se je razvilo kar nekaj legend.

Le due torri: stolpa Torre degli Asinelli in Torre della Garisenda

Dva stolpa, ki sta tradicionalni simbol Bologne, sta bila naša naslednja postaja. Najlepši pogled na stolpa je z ulice Via Rizzoli. Danes stojita na sredini trga Porta Ravegnana (stari vhod v mesto), vendar to ne ustreza njuni prvotni postavitvi, ki je vključevala lesene zgradbe okoli njiju. V 12. stoletju je bilo v Bologni okoli 100 takih stolpov, vendar jih danes zaradi vojn in požarov stoji le še 20. Imeli so pomembne vojaške funkcije (signaliziranje in obramba), poleg tega pa so predstavljali družbeni prestiž plemiških družin, ki so jih imele v lasti.

Stolp Asinelli je najvišji poševni stolp v Italiji, nagnjen samo 4 stopinje manj kot poševni stolp v Pisi. Zgrajen je bil med 1109 – 1119, visok je 97,20 m, do vrha pa se pride po 498 stopnicah. V istem obdobju je bil zgrajen tudi sosednji stolp, stolp Garisenda (visok 47 m), ki je še nekoliko bolj nagnjen od stolpa Asinelli. Prvotno je bil višji, vendar so ga morali v 14. stoletju znižati zaradi posedanja tal in temeljev.

Na stolp Asinelli se da tudi povzpeti, vstopnina je samo 3 € in zagotavljam vam, da si ga je res vredno ogledati. Je pa treba do vrha peš po 498 stopnicah, tako da sami prej ocenite, če boste zmogli. Našo babico preveč bolijo kolena, tako da je šla tačas spodaj na cappuccino. V stolp smo vstopile skozi zelo ozka vrata in se po ozkem stopnišču začele vzpenjati navzgor.

Prodajalec kart je bil en zelo okrogel gospod, ki je sedel v zelo majhni kabini ob vznožju stolpa. Jaz že ne bi mogla cele dneve preživeti v tisti majhni temačni luknji, že po teh parih stopnicah sem bila čisto klavstrofobična.

Na srečo se je stopnišče kmalu odprlo in potekalo od stene do stene stolpa. Me smo šle gor, ljudje pa so tudi že hodili dol. Stopnice so bile tako ozke, da se dva človeka na njih nista mogla srečati, tako da je treba priti do kota, se tam ustaviti in spustiti ljudi mimo.

Na srečo je bila na vsake toliko časa kakšna večja ploščad, kjer se je dalo počiti. Do vrha smo prišle v cca. 25 minutah in moram reči, da je bila mučna pot vredna razgleda.

Nakupovanje v Bologni

Po vrnitvi dol smo bile čisto omagane in se usedle v bar (ena Fanta je bila 4 €).

Preostanek popoldneva smo potem preživele na ulicah Via Rizzoli, Via Ugo Bassi in Via dell’Independenza, ki so glavne nakupovalne ulice v mestu. Razprodaje so se že začele, tako da je bilo veliko znižanega!!!

Na ulici Via dell’Independenza stoji še katedrala Cattedrale Metropolitana di San Pietro, tako da smo še sem na hitro vstopile (pa še hladno je bilo notri). Hrana v restavracijah je draga, tako da smo šle na kosilo v eno od naših stalnih lokacij – McDonalds. Še naša mama se je strinjala – res je, da je jedla tunino solato, kar ni ravno najbolj znana jed v McDonaldsu, ampak smo plačale veliko manj, kot če bi se usedle v kakšno gostilno.

Giardini Margherita (Vrtovi Margherita)

Za zaključek dneva smo se z avtobusom (št. 39) odpeljale še v vrtove Giardini Margherita. Po poti do tja smo videle še baziliko Basilica di San Domenico na Piazza Domenico. Sv. Domenico Guzman, španski ustanovitelj reda Dominikancev, je prispel v Bologno in okoli leta 1200 kupil zemljišče, na katerem stoji cerkev. Po njegovi smrti leta 1221 so se menihi odločili izgraditi večjo cerkev v njegovo čast (njegovi posmrtni ostanki so shranjeni v kapeli San Domenico, znotraj marmornate skrinje).

Giardini Margherita so največji park v mestu – park je dal kralj Umberto I. zgraditi za svojo ženo. Navdihnjen je po angleških parkih, v njem se nahaja nekaj barov, otroška igrišča, umetno jezero, v katerem je bilo polno želvic…ljudje so ležali v travi, tako da smo še me malo legle.

Najbolj se bomo iz parka zagotovo zapomnile avtomatičnega WC-ja. V režo je bilo treba vstaviti 50 centov, vrata so se odprla (debela železna, kot npr. v dvigalu)…stopila sem noter in vrata so se z vso silo zaprla za mano. Tema. In potem so se končno prižgale luči. Če hočete ven, morate pritisniti poseben gumb, da se vam odprejo vrata, ampak ga lahko pritisnete samo 1x. V WC-ju ste lahko največ 15min. Če ne pa ne vem kaj se zgodi. V glavnem ko greste ven, se WC za vami sam očisti, tako da začne teči voda iz stropa – smo slišale, kako je tekla voda po tem ko smo izstopile, pa še ko je šla naslednja noter, so bile vse stene mokre.

V daljavi je že grmelo, tako da smo se raje odpravile nazaj proti hostlu, da nas ne bi ujel dež. Pred parkom smo našle še en supermarket, kjer smo si kupile večerjo (solate, žemlje, jogurte, sadje). Ko smo izstopile iz trgovine, je zunaj že rosil dež, ampak nič hudega – avtobus smo lahko počakale pod streho (zaradi prej omenjenih arkad po celem mestu). Dežnikov seveda nismo imele, tako da smo imele veliko srečo – takoj po prihodu v našo sobo se je zunaj ulilo kot iz škafa.

Santuario Madonna di San Luca (Bazilika San Luca)

Kako do sem?

Na zadnji dan smo spakirale in se z avtom odpeljale 1 km proč do parkirišča Tanari (24h parkiranja stane 1 €). Od tu smo se z avtobusom (linija 29, linija C) odpeljale do centra Bologne (na Piazzo Maggiore). Želele smo si ogledati baziliko San Luca, ki stoji na griču 300 m nad mestom. Na vrh se da na različne načine in sicer po 3,8 km dolgi, z več kot 600 arkadami pokriti poti. Povezuje svetišče z mestom in zagotavlja zavetje za letno procesijo, kjer že od leta 1433 naprej nosijo bizantinsko Madonno z otrokom v katedralo v središču mesta. Veliko ljudi je hodilo oz. teklo do vrha. Za peš vam priporočam, da se z avtobusom št. 20 odpeljete do Arco del Meloncello in se od tu sprehodite 2 km pod oboki. Lahko pa izstopite že eno postajo prej na Villa Spada in ujamete minibus št. 58 do vrha.

Do vrha se da sicer priti tudi z avtom, na vrhu se lahko parkira ob cesti oz. na bližnjem parkirišču. Me smo se odločile na alternativno možnost in se na vrh peljale s turističnim vlakcem San Luca Express. Na vlakec smo se vkrcale na Piazzi Maggiore, ima pa še vmesne postaje. Povratna vozovnica za odrasle stane 10 €, več o voznem redu in postajah pa si lahko preberete na povezavi.

Dobile smo slušalke (za enkratno uporabo), tako da smo med potjo lahko poslušale, kje se vozimo. Na vrhu smo se sprehodile okoli bazilike, pogled na mesto spodaj je bil čudovit.

Pred kratkim so odprli še majhno panoramsko teraso, kjer se lahko po okoli 100 stopnicah povzpnete do podstrešja in uživate v razgledu na Bologno in okolico.

Vstopile smo tudi v samo baziliko, kjer je ravno potekala nedeljska maša. Župnik je stal pred oltarjem, v roki je imel sliko od papeža in ljudje so hodili gor in jo poljubljali. Vsake toliko časa jo je pobrisal z robcem.

Uro kasneje smo se ponovno usedle na vlakec in odpeljale nazaj v mesto. Vlakec se nam je zdel super, saj nam ni bilo treba skrbeti, kako bomo prišle do vrha, kje bomo parkirale…pač pa smo lahko uživale v panoramski vožnji skozi mesto in v hrib.

Vmes smo se peljale tudi skozi vrata Porta Saragozza, ki bi se lahko imenovala tudi ”Sveta vrata” oz. ”Vrata romarjev” iz dveh razlogov. Kot prvo, njihovo ime spominja na mitično zmago kristijanov proti muslimanom. Kot drugo, pa so vrata pomembna točka do hriba Colle della Guardia in svetišča San Luca – cilj številnih procesij in romarjev. Zgrajena so bila v 13. stoletju, most nad obrambnim jarkom je bil dodan leta 1334. Sedanji videz je rezultat obnove iz leta 1859.

Vožnja z vlakcem po skritih ulicah mesta je bila vsekakor nepozabna, opazovale smo dogajanje v mestu, ljudje so hodili od nedeljske maše. Pritegnila nas je tudi palača Palazzo Sanuti Bevilacqua Degli Ariosti, predvsem zaradi fasade iz sivega kamna (zgrajena med leti 1477 – 1482).

Canale delle Moline

Malo smo se še sprehajale po ulicah in naletele na kanal Canale delle Moline, ki je podaljšek kanala Canale di Reno. Kanal že dolgo časa skrivajo okoliške zgradbe, vendar ga je mogoče videti skozi majhna okna na ulicah via Oberdan, via Malcontenti in via Piella. Me smo na ulici via Malcontenti našle lep pogled na kanal in okno Finestrella. Kanal se npr. vidi tudi pri Porta Govese. Če pogledate med stavbami, boste zagledali enega redkih odsevov tekoče vode, ki med začetkom 20. stoletja in povojnim obdobjem ni bila prekrita z asvaltom. Ta kotiček mesta je znan tudi kot ”male Benetke”.

Sedaj smo morale samo še najti pot nazaj do našega avta. To je predstavljalo manjši problem, saj so v nedeljo avtobusi vozili drugače kot med tednom. Na postajah, kjer bi drugače med tednom ustavljal naš avtobus, v nedeljo ni vozil. Tako smo se peljale s parimi drugimi avtobusi in v tretje na srečo našle pravo postajo. Sledila je le še pot domov, z veliko postanki za kavo, pico in nakup makaronov (ker jih še nismo imele dovolj).

To je bil sicer naš prvi (a ne zadnji) obisk Bologne. Še istega leta, par mesecev kasneje, smo iz letališča v Bologni letele v Porto (in naprej v Lizbono), leto kasneje pa smo se skozi sam center Bologne peljale z avtobusom (Flixbus), na poti v Rim. Takrat smo sicer največje znamenitosti videle samo skozi okno, ampak moram reči, da mi je obudilo nekaj zelo lepih spominov. Bologna je čudovito mesto, katerega obisk vam zelo toplo priporočam.