Neskončna zgodba (35)
Irena in Peter sta se sprehodila še po babičini hiši. Prostori so izpraznjeni samevali, le še v kopalnici sta stala še vedno spodobno ohranjena kad in velik umivalnik pod ogledalom, kjer se je Irena kot majhna deklica ogledovala sem in tja, ko je prišla na obisk k babici. V njem je kasneje našla tudi prve mozolje, preizkušala najbolj simpatične nasmeške ter mamino šminko, ki si jo je »izposodila« za kak dan ali dva.
Hiša ni bila zelo velika. Poleg kuhinje in dnevne sobe ter širnega hodnika v pritličju, sta bili v zgornjem nadstropju le še dve spalnici s kopalnico. Irenini stari starši očitno niso želeli preveč materialnih dobrin od življenja. Njihovo življenje je mirno polzelo skozi glasove z oceana, otroške klice in obiske prijateljev in znancev.
»Hiša je res lepa. No, lepa in značajska. Videti je, da je že marsikaj prestala,« je pripomnil Peter, ko sta se po stopnicah spet vračala nazaj proti izhodu.
»Ja, moj dedek se je precej ukvarjal s to hišo. Bil je ribič in je dobro poznal ocean in morske vetrove. Hišo je zato postavil na mestu, kjer ne bi bila preveč izpostavljena neurjem in visokim valovom.«
Irena se je spomnila, kako se babica ni hotela ločiti od svoje hiše niti takrat, ko je že zdavnaj ovdovela in oslabela v svojih močeh. Pravila je, da se v svoji hiši počuti najbolje in najbolj varno. Da jo ohranja pri življenju bolj kot vsa zdravila. »Mislim, da bi kar umrla, če bi me ločili od nje,« je nekoč rekla Ireni.
»Mhm, prav čutiti je, da je bilo vanjo vloženo veliko ljubezni in truda,« je pripomnil Peter, ko je Irena zaklepala vrata.
»In hiša ljubezen in trud vrača nazaj še danes,« je ušlo Ireni. Zanimivo. Besede so ji kar same od sebe privrele na dan, ne da bi morala prav veliko razmišljati.
»Sedaj pa se moram res vrniti nazaj na delo,« je rekel Peter. »Maks sicer trdi, da zmore vse postoriti sam, vendar vem, da nima nič proti, če se vmes s svojo pomočjo vmešava še z Meto. Čimbolj neopazno, seveda.«
Peter se je nasmehnil s svojim širokim, iskrenim nasmehom.
»Pa posel že stoji na trdnih tleh?« je vprašala Irena.
Peter je zavzdihnil.
»Ne vem, če so tla ravno trdna. Najemnina tu na otoku res ni draga, a če prodaja ne bo stekla z obetavnejšim dobičkom ne vem, kdo jo bo izplačeval. Ljudje sicer prihajajo, a večinoma le prinašajo rabljena oblačila in si izbirajo nova v zameno. To jim je všeč. In glede na čase, v kakršnih smo, je tudi docela razumljivo.«
Irena je razmišljala. Tudi časi so trgovini naklonjeni, seveda. Celo trenutna moda se vrača k preteklim smernicam. A na tak način, kot je poslovala Gard-e-roba se lahko le malo zasluži.
»Pa kakšna denarna pomoč s strani države? Navsezadnje je posel prijazen okolju in ljudem.«
»Ah, denarna pomoč,« je vzkliknil Peter. »Pokrila je komajda vse stroške obnove in opreme. Za vnaprej pa je pipica zaprta. Mi smo le majhna riba proti mogočnemu kolesju kapitalizma.«
Niso še dolgo na prizorišču, si je mislila Irena. Vse se lahko še obrne. »Neobvladljivi optimist!« si je še cinično pristavila v mislih.
Bližala sta se prvim hišam v naselju. Nekaj otrok se je igralo na obali. Na bližnji klopi sta sedeli dve starki z rutama na glavi in jih opazovali. Eden izmed otrok je s tal pobiral kamne in se trudil, da bi jih zalučal čim dlje na odprto morje.
Spomnila se je, da je isto počel tudi Peter, ko sta se prvič srečala v Rebrnem zalivu.
»Tudi ti rad mečeš kamne v vodo, kaj?« ga je podražila. Res se še nista poznala en dan, a se ji je skoraj zdelo, da sta že stara znanca.
Petru je očitno postalo malo nerodno. S hitrim gibom je pogledal v tla in se sramežljivo nasmehnil.
»Vem, da se ti bo zdelo smešno, a vsakič, ko od sebe vržem kamen, se počutim za malenkost boljše. In lažje.«
Nasmeh je bil sedaj že manj grenak.
Smešno? Ne. V tistem trenutku se je Ireni to zdelo nekaj najbolj modrega na celem svetu.
Se nadaljuje …
