Neskončna zgodba (44)
Kako neki le zmore ona?
Irena je opazovala svojo mamo, ko je zjutraj sedela za mizo v kuhinji svojih staršev in v rokah pestovala svojo skodelico z ovco. Mama je bila videti takšna kot ponavadi. Niti sledu o kakršni koli stiski v njej. Mirno je opravljala svoje delo kot že toliko juter poprej. Irena je pomislila, da se je bila morda vdala v usodo. Preveč vdala v usodo. Da je bil šok ob novici o očetovi morebitni bolezni tako hud, da se je nanj odzvala z vdajo. Da je spustila vajeti iz rok in se vrgla med valove. Bi bilo to možno?
Ireno je nekoliko zbodlo pri srcu. Pa vendar bi ne počela vsega, kar počne, z istim tempom še naprej, v istem vrstnem redu … Ne bi se še vedno sestajala z Olgo in nenazadnje, njene oči … Njene oči so ostale iste. Odločne, neomajne. Irena je imela občutek, da bi se človek zlahka oprl na njo, tudi če bi se le res poglobil v njene oči.
Ja, je, moč je še vedno tu, še vedno drži družino skupaj. Ireni se je nekoliko oddahnilo.
A vendar se Irena ni mogla otresti občutka, ki jo je pričel zasledovati v zadnjih dneh. Njen korak ni bil več brezskrben, temveč previdnejši, preudarnejši. Ireni se je zdelo, da je nanjo legla neka teža, skrb, ki je poprej ni obremenjevala.
Postalo jo je strah naslednjega koraka. Kaj vse se ji lahko danes še dogodi. Kaj vse slabega se ji lahko danes še dogodi …
S tesnobnim srcem je odprla salon in se poskušala razbremeniti novih občutkov z rutino dela, ki je že čakala nanjo. A nekje na skrivnem je vedela, da bodo ti isti občutki čakali nanjo in ne bodo odšli kar sami od sebe. Irena se je zavedla, da se je v njej komaj zavedno prebuja sovražnost.
Zato se ji nekako ni zdelo nič čudnega, da se je Peter, ki se je mimogrede oglasil pri njej, da jo pozdravi, nekoliko prestrašil. Irenine oči niso bile več mehke in tople rjave barve, ko se je zazrla vanj, da bi ga pozdravila. Ob njenem pogledu ga je nekaj zmrazilo. A vendar se je lahko le motil. Morda je le naletel na nepravi trenutek. Na hitro se je zbral in jo pozdravil.
»Živjo! Le na kratko sem se ustavil, da bi te pozdravil …«
Peter je zvenel, kakor da bi se pred njo opravičeval. Če že kaj, si še kaj več na svoji vesti res ni želela, je pomislila Irena, preden je spregovorila.
»Peter! Zdravo! Kako lepo je spet videti znan obraz!«
Upala je, da je zvenela dovolj prepričljivo. Četudi verjetno nekoliko prisiljeno. A videti je bilo, da se je tudi Peter nekoliko sprostil. Nasmehnil se ji je in jo povabil na kavo.
Druženje ji v tistem trenutku res ni bilo posebno zaželeno, ker bi to pomenilo, da bi se morala še naprej truditi, da ne bi bila tako zadrgnjena. Lahko pa bi Petru seveda vse povedala. A ni vedela, kako bi to izpeljala. Še nikdar se ni ukvarjala s takšnimi skrbmi, kot se je sedaj. Prej so stvari vedno potekale nekako spontano. Druga za drugo kakor je že naneslo.
Naj torej gre in tvega, da se bo zgodilo, karkoli se že ima za zgoditi? Seveda se bo potrudila po svojih najboljših močeh. Peter pač ni kriv za vse, kar se ji zadnje čase dogaja. Niti ga ne pozna tako dobro, da bi pred njim lahko razkrivala vso svojo dušo, vse kar je. Zakaj bi to sploh mogla početi? To ni njena dolžnost. Njena pravica je, da si sama izbere ljudi, s katerimi se druži in predvsem, da si sama izbere ljudi, ki jim lahko zaupa. Da jih prej spozna. Če ima sploh možnost za to.
Irena ni več dolgo oklevala. In imela je čas za kosilo.
»Ja, kava ni slaba ideja!« je še rekla, preden je s tal pometla še zadnje ostanke las njene prejšnje stranke.
Se nadaljuje …
