Jane gleda svet izpod trepalnic – Zapeljivke, fatalke in soda bikarbona
Zapeljivke, fatalke in soda bikarbona
Prejšnji teden sem bila na predavanju o ljubezni. Baje je bilo o ljubezni, čeprav se je v resnici zdelo, da gre za nekaj drugega. Proti koncu se je prevesilo v predavanje o taščah. In seveda o otrocih. In o kraju, ki pa je »čisto drugačen« od našega. V tem kraju daleč stran so ljudje sproščeni. A se spomnite muzikla Hair? No, tako je tam. Seksualna revolucija s pridihom svobodne konzumacije drog. Ljudje so zdravi in happy. Ker seksajo in jedo travo. Ker imajo zadah po preproščini in zemlji. No, tako je tam, drugje. Drugje je zmerom pravi kraj. Drugje smo celi mi, živčne razvaline in nevrotični hibridi, drugačni. Drugje so moški možje, ljubimci in astronavti v enem, obvladajo tango na poduhovljen način ter z levo roko mešajo v srce vpijoče mojite ob enih ponoči. In verjeli ali ne, to je kraj, kjer se vedno spozna »pravega«. Pri nas jih lahko iščemo z mikroskopom, pa bo vzdušje ostalo tarnajoče, parčkanje pa bo prekinjeno, še preden bi gospod gospe lahko sploh pogladil krilo ali privzdignil naramnico nove kombineže.
Spomnim se prijateljice, ki je za vsakega novega vehementno trdila, da je pravi. Bilo jih je kakšnih trinajst. Meni se to na žalost ni nikoli dogajalo, vedno sem imela občutek, da je obstoječi le trening za olimpijado. Še vedno se z zdravo mero skepticizma spuščam v plastično definicijo prave ljubezni. Čeprav berem klasike, listam po jungovski duši iščočih polovic, verjamem v horoskop, ki izhaja v časopisu iz krep papirja, in še bi lahko naštevala indicev, ki me uvrščajo med romantizirane duše.
Žalosti me, da poznam kopico lepih in pametnih izobraženk, ki ne znajo izkoristiti lastnega potenciala. Ženska ne bi smela tako zlahka uničevati svojega talenta za senzibilnost. Pravzaprav v njih bivajo zapeljivke in fatalke, one pa so tako rade soda bikarbona. Tista, ki počisti vso nesnago in je primerna za vsako priložnost. Predvsem gre za poročene in z otroki, ki se trudijo biti čim manj ženske. V drugi skupini neizživetih zapeljivk so dame z mikroskopom. Možiclja potisnejo pod drobnogled in brkljajo po njegovem površju. Toda še preden bi ga zares zagledale nekje globlje, se ustrašijo in se odločijo, da ima sistemsko napako.
Pred kakšnim mesecem mi je za desetletje starejša ženska prišepnila, da če bi vedela, da gre tako zlahka, bi večkrat nosila krilo in po vetru obračala politične barve. No, to, kar počne danes, bi torej morala pričeti že pred leti. Včasih se spomnim njenega nasveta in oblečem krilo. V določenih okoliščinah je res lažje. Danes se bolj kot kadarkoli prej počutim ženska. A ne zaradi njenega nasveta. Niti zaradi njega. Dojela sem – poleg tega, da ne znam nehati biti cinična, imam blazno težek smisel za humor in sem zmeraj lačna –, da sem ženska toliko, kolikor me ni strah lastne moči. Že slišano? Mogoče že neštetokrat. V življenju so stvari torej sila preproste. In morda je ljubezen zares kot soda bikarbona – tista, ki zmore počistiti vse nesnage.
