Neskončna zgodba (43)
Nekje izza kulise svojih sanj je Irena zaslišala budilko. Želela si je, da je ne bi in bi prespala vse svoje nadaljnje življenje. Nek imperativ ji je ukazal, da mora vstati in živeti po svojih najboljših močeh. S težavo je vstala in se spomnila, kako težko se je ob jutrih prebujala ob dolgočasnem ritmu svoje jutranje rutine. Sedaj so se ji te misli zdele skorajda smešne. Kot bi gledala majhno deklico, ki ji je vse razen igre odveč.
Turobnost, ki je legla na hišo, odkar je zbolel oče, je bila še vedno prisotna. Irena ji je poskušala ubežati, ko je vstala iz postelje in odšla v kopalnico, a tudi tam jo je že čakala. Spremljala jo je ves čas, ko se je umivala, oblačila in si pripravljala zajtrk, ki ga je nato le pod lastno prisilo spravila vase. »Dobro, če že moraš biti tu, bodi, a jaz moram sedaj na delo,« je v mislih nagovorila to mrakobo in se odpravila.
Ta dan je bila bolj zgodnja kot ponavadi, zato se ni ustavljala v zgornjem stanovanju. Starši so zagotovo še spali. Vsaj upala je, da so lahko prišli do vsaj nekaj spanca.
Izmuznila se je na plano. Zunaj hiše je bilo mnogo lažje dihati. Kot da bi se tegoba, ki se je v hiši stiskala po kotih, na odprtem nekoliko razredčila.
Nekoliko manj obremenjena je Irena stopila proti svojemu salonu. Tu se je oprijela dela. Opravila je zaključek računov prejšnjega dne ter se pripravila na stranke, ki so bile zapisane pod naročili v njenem načrtovalniku. Delo jo je ohranjalo zbrano. Dokler je lahko nekaj počela, se ni bala prihodnosti. Dokler je lahko delala, ni imela časa misliti na druge stvari.
Zato se je vrgla v delo. Stranke so hvalile njeno učinkovitost in energičnost ter jo spraševale po sredstvu, ki je k temu botrovalo. Irena se je le nasmihala. Takšne opazke so ji pravzaprav dobro dele. Za nekaj trenutkov se je lahko izognila stvarnosti.
Zvečer pa, ko je z delom zaključila, jo je spet prevzel strah, ko se je morala vrniti domov. Počutila se je osamljeno in želela si je, da bi lahko sprejela še kakšno stranko, ki bi jo vsaj za nekaj časa spet nekoliko raztresla.
Nato pa se spomnila, da doma morda nekdo potrebuje njeno pomoč, sama pa razmišlja samo o tem, kako bi zbežala pred stisko in zagnusila se je sama sebi. Kako lahko razmišlja le o sebi?
Občutek slabe vesti jo je prisilil, da je zaklenila in odšla domov. Naj bo že, kar si hoče, sedaj si nase ne bo nakopala še občutka krivde, ker je ne bi bilo tam, kjer bi morala biti. Kamor ji je nekaj velevalo oditi.
Doma je pogledala skozi okno in v dnevni sobi zagledala mamo in očeta, ki sta sedela na kavču in gledala nek program na televiziji. Kot vsak večer.
Odločila se je, da jima ga bo pomagala podpreti nazaj tudi sama. Včasih so tudi čisto običajne stvari lahko težke.
Življenje pa naj teče svojo pot naprej samo, kakor ve in zna. Kakor v bistvu najbolje ve in zna v vsakem primeru.
Se nadaljuje …
