Oton Župančič – najlepši verzi

Iskal sem svojih mladih dni

po tihih gajih,

iskal sem svojih zlatih dni

po skritih rajih,

kjer sonce z mrakom govori

v dehtečih majih.

Bila si mi posoda vse svetosti,

okitil sem s čarobnimi te cveti,

napolnil sem te s sanjami mladosti,

postavil sem te na oltar.

Tu, glej tu rasel je mak rdeči, žareči,

in tu se slak hrepeneči je vzpenjal v zrak…

A zdaj je mrak.

In midva si sediva nasproti, molčiva…

Tiho brez besed

hodim s to skrivnostjo

med ljudmi;

in nihče ne ve, od kod,

in nihče ne ve, zakaj

sije moji duši maj…

Jaz poznam le to skrivnost

in ljubezen svojo v duši

in vse lepo božje stvarstvo naokrog

in velike, sladke rože nad seboj…

Živ ogenj so tvoje oči,

ker je v tebi vihar nocoj,

in – ker sem jaz tvoja nocoj,

in ker si ti moj nocoj,

živ ogenj so tvoje oči.

Ni te na vrtu več, ne med gredicami,

ni te na polju več, ne med meglicami,

ne več v šumotu voda niti vej,

ni te nikjer več, kjer bila si prej.

Nad mojim žitjem je ugasnil dan,

na moje sete mrazi dahnili,

svetovi bujni so usahmili,

nad mojim žitjem mrak leži teman.

In tisti čas se

nisem vedel, kod gre moja pot,

in takrat sem spoznal

vso tvojo neizprosno slast,

ti temna nad menoj oblast…

Pa kaj bi jaz dal le za eno pošteno roko,

da me potreplja po rami

in drugega nič ne da mi –

le srčen pozdrav in odkrito, iskreno oko!

In šla sva, kjer najtišja je tihota polja,

in najsvetlejši čar noči;

pogledal tuje njene sem oči,

spoznal sem jo – ime ji je:  Samota.

In šla sva, kjer je luč pregnala mrak,

kjer bil je množic valujoči šum;

in kot je samosvoj bil njen korak,

spozna sem jo – ime ji je:  Pogum.

Tiho prihaja mrak,

plah je njegov korak,

ni ga čuti.

Stoj pred menoj, moj skriti obraz,

samo za hip, le kratek čas,

da te spoznam.

Nocoj med nama ni srednika,

sodnik moj, brez besednika

s teboj bom sam.

Moj dom je ves božji svet

od vzhoda do zahoda,

tak lep in širok kot svoboda,

kot čilim krog mene razpet.

Meni se hoče širokih ravnin

in svobodnega obzorja,

meni se hoče mogočnih višin,

vladajočih zemlje in morja.

Kuj me, življenje, kuj!

Če sem kremen, se raziskrim,

če jeklo , bom pel,

če steklo – naj se zdrobim.

Jaz čutim danes vseh živih dan…

Moje srce kipi in polje,

moja duša je židane volje,

kot bila pi pila kraški teran.

Hodil po zemlji sem naši

in pil nje prelesti.

Vsa razkosana,

v prah poteptana,

čudežna vezenina!

 

Naskrivaj jo poberem,

jo s solzami operem,

skrbno jo zavijem,

si v nedra jo skrijem,

ob njej se grejem,

se jočem, smejem,

jo božam, se tešim,

da v bodočnost jo rešim:

 

o moja domovina!