Godrnjalnica – bog daj, da bi crknil tv!

Pri naši hiši že kar nekaj časa vsak večer spremljamo čisto poseben program. Ta pride na spored, ko je vso (moje) delo opravljeno, ko sem stuširana in pripravljena na spanje. Glavne vloge igramo jaz, moj mož in televizor.

Oddaja se prične, ko se tako ob samem koncu dneva skobacam na kavč, kjer že nekaj ur smrči moj dragi. Vse, kar si želim, je to, da bi lahko za deset minut, preden me dokončno zmanjka, gledala televizijo. Moje želje so sicer specifične, a ne tako zelo daljnosežne. V poplavi programov, ki jih imava, si želim najti nekaj lahkotnega in zabavnega, nekaj humorističnega.

»Poišči nekaj za pogledat«, zarohnim na kup pod odejo. Brez da bi se kup za milimeter premaknil vame z nadzvočno hitrostjo prileti pilot in brundasto lajanje, da itak nič ni in da naj kar sama iščem, kaj bi blagovolila gledati. In se začne – večna kalvarija. Listam skozi kanale in če je slučajno predlagani program všeč meni, se z njim ne strinja cenjeni partner, ki se je med tem skobacal izpod odeje samo zato, da slučajno ne bi prestavila na kako poženščeno oddajo. In tako imamo – če je program všeč meni, ima moja glasnejša polovica ogromno za povedati proti temu programu, če je všeč njemu, imam proti kakopak jaz.

Druga stopnja iskanja pomeni pregledovanje kanalov za nazaj, in ko ne najdeva nič, v čemer bi se zedinila, največkrat vsa razburjena protestno odidem spat. Pred tem seveda ne pozabim godrnjati, čemu plačujem tv naročnino, če itak nikoli ne gledam programa.

Roko na srce, javne televizije nisem gledala že od časov, ko je na njej vsako nedeljo zvečer kraljeval šarmanten gospod z zabavno oddajo, ki je zamenjala malo morje naslovov, koncept pa je ostajal vedno enak. Vse dobro in prav, vsi smo ga gledali. Na preostalih kanalih pa kraljujejo resničnostni šovi in tekmovanja, ki jih jaz ne spremljam.

Zaradi te odločitve nimam kaj gledati po televiziji pred spanjem. In prav vsak dan na glas povem, da plačujem konkreten del pogače za to, da ne dobim niti plesnivih drobtin. Ter pridam, da naslednji mesec ne plačam več!

V vsem tem gnevu se navadno spomnim na skoraj dve leti nazaj, ko je našo malo državo zajel žled in povzročil strašne nevšečnosti. Tudi najin dom je ostal brez elektrike. Na srečo nisva čutila nobenih drugih posledic kot to, da je crknil televizor, ker ni imel toka.

Tako sva tistih slabih 24 ur preživela drug z drugim, se pogovarjala in ob soju sveč igrala remi. Prav nič nama ni manjkalo, priznam sedaj. Kaj takega, večer brez televizorja, namreč, bi ljudje lahko prakticirali vsaj enkrat na teden, zavoljo dobrih medosebnih odnosov.

Da se pomirim in da lahko sladko zaspim, v dobri veri skujem načrt. Že jutri bova izklopila spoštovan elektronski zabavni pripomoček in se družila, tako kot takrat, ko nisva imela elektrike. Pa tudi naslednji mesec bom plačala naročnino za tv, saj me s slabim programom silijo, da se pogovarjam z možem. Naročnina pa me stane še vedno veliko manj kot zakonska terapija.