Kam je izginilo leto?

Da čas hitro teče, ni nobena skrivnost. A odkar sem postala mama …. Puuuuuf! In leto je naokoli, jaz pa stojim sredi dnevne sobe, obkrožena s kockami, prepevajočim medvedkom in drugimi igračami medtem, ko se moja enoletnica (kdaj se je pa to zgodilo?!) zatopljena v svoj svet igra z žogo in jo meče po prostoru sem in tja.

Ammmm …. oprostite, kaj se je zgodilo?

Sem skočila v nekakšen časovni stroj? Eno leto pa ja ne mine tako hitro? Ali pač? Pač! Hočem, nočem je leto dni naokoli. In wauuuuu kakšno leto! Najlepše, pa tudi najnapornejše leto.

Sredi decembra 2018 sem se končnoooooo okitila z najlepšim nazivom ”mama”. In od takrat naprej je moje življenje postalo polnejše, lepše in .. ja, napornejše. Predvsem pa se vse skupaj odvija s svetlobno hitrostjo in … ne, ročne zavore ni.

Mama

Naziv mama me je spremenil. Ali pa pravzaprav sploh ne. Morda je končno na plan prišla Irena, ki je že dolgo želela priti na plan, pa ji ni uspelo.

Vsekakor na svet gledam drugače, stvari, ki so se mi včasih zdele pomembne, so kar na enkrat izgubile svoj pomen in njihovo mesto so zasedli povsem drugi ”problemi”. Tudi dnevi tečejo drugače, čas je prilagojen naši najmlajši. Kava ob 18h? Ne, ne bo šlo. Večerni rutini dajem prednost pred vsem.

Pa da ne boste mislili, da godrnjam. Nikakor! Všeč mi je, kako potekajo naši dnevi. Ko se zdi, da je dan dnevu enak, a v resnici je vsak dan drugačen. Ne, tega obdobja ne bi menjala za nič na svetu. Bi si pa želela, da bi šlo vse skupaj počasneje. Tako hitro mine. Mnogo, mnogo prehitro.

In, čeprav se po eni strani zdi, da je bilo komaj včeraj, ko sem šla skozi največjo preizkušnjo v življenju, porod. In, čeprav so tisti prvi dnevi po porodu megleni, se vseeno dobro spominjam dne, ko so naju le spustili domov. Kakšna sreča in emocije so ne prežemale na tisti dan!
In tako smo si doma ustvarili svoj ritem, svoj sistem. Ni šlo vse po planu, a hej, ko imaš otroka spoznaš, da …. ne gre vedno po planu in je najboljši plan, ki ga lahko narediš tisti, ki ga ne. Še nedolgo nazaj sem uživala v tišini najinih juter, danes pa uživam v živžavu (in neredu), ki mi ga prinašajo jutra in dnevi z enoletnico.

Foto: osebni arhiv.

Kam je izginilo leto?!

Prav zares se to sprašujem že nekaj tednov. Gledam fotografije za nazaj … je ta mali dojenček res moja Eva?! Kako se je spremenila. Nedolgo nazaj sem se veselila, ko ji je uspel prvi obrat na hrbet, … zdaj pa. Namesto dojenčka je tu prava mala punčka, malčica.

Se mi zdi, da sem se samo obrnila okoli svoje osi in že imamo malčico, ki ”dirka” po stanovanju, čeblja kot navita (ko je pri volji), si ”sposodi” moje lonce in kuhalnice, nam pomaha v pozdrav, pošlje poljub, je hitreje po stopnicah navzgor kot jaz (seveda, če vmes ne opazi česa zanimivega) samostojno pije iz kozarca, si skuša sama sezuti in obuti copate, predvsem pa jih najrajši sezuva in obuva meni, in zna iz mene izvabiti tisti ”samo še en piškot”, ki ga nato seveda radodarno deli z našo psičko.

Neverjetni so otroci. Kako zelo napredujejo in se razvijajo iz malega nebogljenega bitja in v pičlih nekaj mesecih zrastejo v majhno osebo, malčka, ki že izoblikuje svoj jaz, spoznava nove reči in postaja vedno bolj spretna.

In potem se včasih vprašam, zakaj neki jih potem takem včasih zatremo, češ, ”majhna si še, ne moreš”. Je že res, da v naših glavah so še vedno tista majhna nebogljena bitjeca, ki so v vsem odvisni od nas. A otroci se tako radi učijo in osvajajo nove stvari. In tako si rečem, zakaj pa ne, naj poskusi sama. Samo čas rabi, da osvoji novo znanje. Seveda vedno tega časa, da bi si 15 minut obuvali, čevlje nimamo. Tudi naše potrpljenje je včasih na tankem ledu, ampak … Zakaj se vseeno ne bi malo potrudili in jim dali čas?

Čas res hitro mineva. Prehitro. Vedno sem poslušala, da po otrocih vidiš, kako čas beži. Pa sem si mislila, pa saj ne more iti hitreje kot gre že sedaj. Ooooo ja, pa gre lahko! Če je čas pred Evo mineval zelo hitro, sedaj mineva s svetlobno hitrostjo.

Komaj je bil tu njen prvi mesec, je že minil, drugi, tretji sta zdrvela mimo in komaj je prišla pomlad, že smo šli nasproti poletju, ki je izginilo kdo ve kam, saj je kar na enkrat minilo in že nas je razvajala topla jesen jesen in … tu smo. Sredi decembra smo upihnili prvo svečko, se komaj dobro obrnili in že smo nazdravili novemu letu.

Leto dni, tako veliko, pa pravzaprav tako malo. V njem se mnogo zgodi in dogodi. Pa včasih kar pozabimo na to, da bi uživali v vsakem trenutku. In kar nekam hitimo in se ne znamo ustaviti.

In res, ko gledam Evo, kako se razvija, raste in odrašča, zmore vedno več … Se kar zamislim nad vsem. Kam se nam mudi? Zakaj si ne znamo vzeti časa. Za nas, za prijatelje, družino? Vsi nekam hitimo. Že tako nas je ”povozil” čas. Pa še kar nekam hitimo.

In čeprav se tega vse bolj zavedam, je včasih težko, uh pa še kako. Težko se je ustaviti in dati prednost tistim rečem, ki so zares pomembne, pravzaprav tisti malo osebi, ki me zares potrebuje. Ne, posoda v koritu se ne bo sama pomila, niti okna. Pa tudi stanovanje se ne bo samo posesalo in vrt sam oplel. Ampak vse to lahko malo počaka. Moja deklica pa ne. Zanjo je vsak dan nov. Koliko novih spoznanj in občutenj! In, če sem lahko poleg nje in vse to opazujem …

Nekega dne, ki pravzaprav niti ni tako zelo daleč stran, me ne bo več potrebovala. Med igro ne bo več preverila, ali sem kje blizu. In takrat bom imela čas za to, da bo stanovanje kot iz škatlice. Do takrat pa … naj bo naš dom dom, v katerem živi radoveden, igriv in iskriv otrok in ja, igračke v njem ležijo naokrog! 😉

Ker če si česa res ne želim je to, da se čez nekaj let vprašam:” Kam so izginila vsa ta leta?!”. Že tako je leto dni minilo, pa sploh ne vem kdaj je šlo naokoli …