Zlobna mama

”Ti si pa zlobna mama,” in nadvse resen pogled izpod čela, ustnice se oblikujejo v šobico, ki kar govori po neodobravanju …

Hmmmm … ostanem brez besed. Zlobna mama? Jaz? Zakaj? Priznam, za nekaj sekund sem izgubila dar govora, pa mi sicer besede dobro tečejo.

Zlobna mama, ker …?

Ker nadvse ljubim svojega otroka? Ker z največjim veseljem skrbim zanjo? Podnevi in ponoči, če je treba. Ker skušam uganiti in zadovoljiti njene potrebe, še preden mi zares pokaže kaj potrebuje? Ker ji pojem (jaz, ki sem vedno trdila, da sem popolnoma brez posluha in, da naj moje petje kar ostane za 4 stenami kabine za tuširanje)? Ker se veliko pogovarjam z njo? Ker ji (že) berem pravljice? Ker se veliko crkljava in se kot majhen mucek stisne k meni? Ker se vsak dan 10 minut mučim, sopiham in potiskam voziček v zelo strm breg, da greva potem lahko na sprehod po ravnini, po gozdni poti, kjer je svež zrak in nama med potjo pojejo ptički? Stran od ceste in avtomobilskih izpuhov (mimogrede, tudi zaradi tega v našem kraju veljam za čudakinjo) … skratka, sem zlobna, ker skušam biti (tako kot vse druge mame) kar se da dobra mama moji dojenčici?

”Ti si pa zlobna mama.”

Je odziv na najin pritrdilni odgovor na začudeno vprašanje, češ, če najina dvomesečna hči res spi v svoji postelji. V njeni sobi. In to od prvega dne.
In tako sem, ker najina dojenčica ne spi v najini spalnici, v najini zakonski postelji (ali vsaj tesno ob njej) postala zlobna mama.  Hmmm … Tudi prav. Samo potem pa res ne vem, očitno definicija zlobe ni več tisto, kar je bila …?

zlôben  -bna -o prid., zlôbnejši (ó ō) ki drugim želi, namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave. (SSKJ)

Zakaj pa ne?

In zakaj dojenček ne bi smel spati v svoji sobici, v svoji posteljici?

Verjemite, čisto nič ji ne manjka. Še najmanj pa mamine ljubezni, bližine in topline.

Jaz sem tista, ki mora dejansko vstati, si v naglici natakniti copate (ali pa ne, če ne utegnem) in se sprehoditi tistih 20, 30 korakov do sobice moje hčerke. Jaz sem tista, ki je izbrala, da bo svoje lastno ugodje, ko imaš otroka poleg postelje ali celo v svoji postelji (če to sploh je ugodje, zame namreč ni), zamenjala z nočnimi sprehodi do njene sobice. Največkrat v temi. Moja kolena in meča so tista, ki so polna modric, ko v temi v naglici butnem ob rob najine posteljice. Ne njihova.

Sem res zlobna mama? Ker se ne drenjamo vsi trije v najini spalnici? Ker je najina spalnica najina spalnica tudi po rojstvu hčerke? Ker sva poskrbela, da ima svojo sobico, kjer imava na dosegu roke vse, kar potrebujeva. Tudi udoben naslonjač, v katerem lahko prebedim noč, ali pa se v njem le pocrkljava tekom dneva. Predvsem pa ima najina hči ob sebi vedno, ko jo potrebuje, svojo mamo. Je kaj narobe s tem, da imava z dojenčico miren prostor v hiši, kjer se v miru nahraniva, previjeva, pocrkljava, malo pomeniva, ji kaj zapojem … Vse to v prostoru, ki je miren, varen, stene pa polne podob, ki jo privlačijo in jih z zanimanjem opazuje. Poleg tega pa sredi noči ne motiva mojega moža, ki mora zjutraj zelo zgodaj vstati.

No, očitno sem zato zlobna mama. Pa naj bom. Vsaj lena očitno nisem, saj mi je bilo v isti sapi priznano, da pa ”kapo dol”, ker vsakič vstanem in grem v njeno sobo. Lažje da bi mi bilo, če bi jo imela pri sebi. Hmmm … Pa bi mi (nam) bilo res?

Jaz pravim, vsakemu svoje. Vem pa, da je bila odločitev, da Eva od prihoda iz porodnišnice spi v svoji postelji, v njeni sobi, prava. Za nas. Če za koga drugega ni, je to njihova odločitev in prav je, da si življenje prilagodijo sebi. A naj hkrati ne obsoja mene in naj ne govori neumnosti o zlobi.
Prav tako smo se navadili, da medtem, ko Eva spi, hiša ni v popolni tišini, pač pa jo obdajajo normalni, poznani zvoki vsakdana, sem pa tja te zvoke grobo prekine tudi hišni zvonec ali pa melodija telefona, ki pa Eve pri spanju čisto nič ne zmotijo. Saj tudi v porodnišnici ni bilo tišine. Prej zelo živahen rompompom. In zakaj bi to spreminjala? Na strogo tišino jih navadimo kasneje, mi sami. Oni (dojenčki) so vse od trenutka, ko so prvič zaslišali dogajanje v maminem trebuhu, vajeni na glasove in zvoke. Ne pa na smrtno tišino.

Tišina ali ne, spanje v svoji postelji (in sobi) ali ne in še marsikaj drugega, so vsekakor odločitve vsake posamezne družine. Tudi znotraj te iste družine ni nujno, da bo pri vseh  otrocih veljal enak sistem, saj so si tudi otroci različni. Vsekakor pa, če so nekatere odločitve prave za nas, ni nujno, da so za nekoga drugega.  Zato, vsak naj uvede sistem, ki mu ustreza, hkrati pa naj spoštuje sistem nekoga drugega. Ne obsojajmo se, že tako se mame hitro kdaj sekiramo in v sebi sprašujemo ali  počnemo ‘vse prav’ ali morda vendarle nismo povsem kiksnile pri nečem. Sodelujmo in si pomagajmo. Sama k sreči ne dam veliko na tuje jezike, koga drugega pa bi takšna pripomba o zlobni mami lahko zelo iztirila, pahnila v še golobjo poporodno depresijo in še marsikaj … Če drugega ne, lahko takšne besede še kako bolijo in prizadenejo. Zato, pazite, kaj govorite, četudi ne mislite povsem resno.

Mene so, k sreči, besede le presenetile in me niti niso prizadele, saj vem, da je moja dojenčica zadovoljna in zdrava. In to je zame edino merilo, ki ga upoštevam. Moja mala, zadovoljna deklica je vse in edino kar šteje. In naredila bom vse, kar je v moji moči, da bo tako tudi ostalo.