Porod – izkušnja, ki te osvobodi

Porod in rojstvo moje hčerke je bilo moje najlepše izkustvo v mojem življenju. Je izkušnja, ki me je osvobodila. Vsekakor tudi najtežja izkušnja do sedaj, se razume. Kajti, ko že misliš, da ne zmoreš več, da si odpovedala na celi črti … Hkrati v sebi najdeš neizmerno moč in enostavno zmoreš. In ”za nagrado” ti na prsi položijo novorojenčka, ki ga sprejmeš z vso nežnostjo in ljubeznijo, ki jo premoreš.

Moj porod ni bil najlažji, no, sam porod ni bil težaven, če lahko rečemo, da je porod ”lahek”, zakompliciralo se je kasneje. A vseeno. Vsi vemo, da je porod, med drugim, boleč. In da (razen z izjemo nekaterih srečnic) ne traja ”le eno ali dve” uri.
Eva se je rodila 33 ur po tistem, ko mi je odtekla voda. Sama aktivna porodna faza je sicer trajala slabih 6 ur (kar je malo za prvorodko, vem), ampak celotno dogajanje pa lahko obeležim s 33 urami, ki so bile najdaljše ure v mojem življenju.

33 ur …

To je bilo 33 ur pričakovanja, nervoze, dvomov, strahov, ne samozavesti, ko ne zaupaš več sama vase … Ko si že misliš, da je s tvojim telesom nekaj narobe, ker se ne odzove, ker so popadki bili in minili, kot bi jih odrezal, ker se ne odpiraš, ker …
Ker je edino kar ti preostane le čakanje. Vdanost v usodo in trenutno stanje. Ko te je strah za tvoje še nerojeno dete, ker …
Enostavno ne veš kaj se dogaja – ali bolje: ko ne veš zakaj se še vedno nič ne dogaja.

Hkrati pa je bilo to tudi  najbolj osvobajajočih 33 ur mojega življenja. Čas spoznavanja mojih globin. Mojih občutij. Spoznavanja meja mojih zmožnosti.

Vse do trenutka, sekunde, ko je bilo vse za menoj, a hkrati pred menoj.

Moje vse. Eva, novorojenček, ki so mi ga položili v naročje, dete, ki je pregnalo vse dvome, strahove, bolečino. Trenutek, ko se je vesoljni red vzpostavil. Ko smo bili mi trije eno, ko smo, kljub vsem ljudem v porodni sobi obstajali le mi trije. Moj mož, najin otrok in jaz. Vse je bilo v tistem trenutku, pogledu, stisku dlani in poljubu na moje potno čelo in solzah sreče in mali kepici (ki se je izkazala za precej večjo, kot smo pričakovali) na mojih prsih.

Priznam, strah me je bilo neznanega. Poroda. Nisem vedela kaj pričakovati. A vseeno se nisem preveč obremenjevala. Govorila sem si:”Če so druge rodile, bom pa še jaz!” in ”Še nobeden ni notri ostal!” In pravzaprav še dobro, da nisem delala načrtov, nisem imela pričakovanj … Kajti v tem primeru, ne bi šlo nič po planu, že tako ni šlo čisto vse po planu …

Ko se začne in … ustavi

Ko mi je, točno na predvideni datum poroda ob 1h ponoči odtekla voda, sem si rekla:”No! Smo pa točni kot švicarska ura” in se že neizmerno veselila, da bom še isti dan spoznala dete, ki je raslo v meni dolgih 9 mesecev.

A ni šlo po mojem planu, tako kot nikoli ne gre v življenju, ko si nekaj splaniramo. 😉

Kljub temu, da je najprej kazalo dobro, saj sem okoli 4 ure zjutraj dobila prve popadke. Popadki so se stopnjevali … Nočna sestra, ki me je prišla še zadnjič pogledat, opogumit in pozdravit, je bila optimistična:”kmalu bo, boste videla!”
No, pa ni bilo. Vse skupaj se je po nekaj urah popadkov ustavilo. Pika. Nobenega popadka več. Nič. Nada. Niente. Null. Zero.

In je bil tu nov večer, ko je ta ista sestra ponovno prišla v službo in pokukala v sobo.

”Ja Sušnik, kaj pa vi še tu? Sem bila prepričana, da ste že zdavnaj rodila, pa so mi povedali, da ste še vedno tu.”
”Ahhhh, veste, sem si rekla, da če sva začeli skupaj, bom pa še končala v vaši izmeni,” sem se skušala pošaliti, čeprav sem bila tedaj, 18 ur po tem, ko mi je odtekla voda, že precej zaskrbljena.

Zaskrbljena. Prestrašena. Brez popadkov in še vedno zaprta kot dobro varovan trezor.

Ob pol 1h ponoči so me vseeno sprejeli v porodno sobo, da so mi dali antibiotik. In nato … ponovno čakanje. Nato so mi, 27, skoraj 28 ur po tem, ko mi je odtekla voda, z umetnimi popadki sprožili porod. In hitro se je začelo …
Bolečina te preseneti. Ne, ne pričakuješ je. Kljub temu, da veš, da bo bolelo, je to povsem drugačna bolečina od vsega, kar si vajena.

Popadki so se stopnjevali, tudi odpirati sem se (končno!) začela … 2 centimetra, 4, 7, 9, … Akcija! Skoraj sem pozabila poklicati moža, da sedaj pa res lahko pride. 🙂

Porod, izkušnja, ki te osvobodi

Občutki, ki jih občutiš v svojem telesu, ko občutiš popadek za popadkom, ko čutiš, kako se otrok, z vsakim potiskom, spušča vedno nižje … Vse to te preseneti, prestraši in hkrati naredi mogočno, močno in odločno.

In, ko sem že mislila, da ne zmorem niti enega potiska več … sem še zadnjič potisnila in tu je bila. Eva, najina deklica. Kako sem čakala njen prvi jok, ki ga ni bilo (ja, sekunde se takrat vlečejo). Nato vidim, da babica hiti in odmotava popkovino, ki je bila zavita okoli njenega vratu … Še nekaj sekund strahu, groze, pričakovanja … (ki so se, mimogrede, zdele kot minute) in nato najlepši zvok na svetu. Prvi jok tvojega otroka, ki ti ga nato položijo v naročje in zagledam se v njeno bujno frizuro in si mislim:”Wauuuuu koliko las imaš!”. Pogled k možu, sreča … Zmagali smo!

In potem …

In niti v najhujših sanjah ne bi nikoli pričakovala tega, kar je bilo. Moje dete bi lahko ostalo brez mame. A k sreči se to ni zgodilo, saj je bilo dobro usposobljeno zdravstveno osebje takoj ob meni. To je bila hitra akcija, ko je  zdravstveno osebje iz vseh koncev teklo na kup. Vzeli so mi komaj rojeno dete, ga položili v varno očkovo naročje in se posvetili meni. Na hitro sem podpisala papirje in že so me peljali v operacijsko sobo … Nič mi ni bilo jasno kaj se dogaja, vrtelo se mi je, če bi mogla, bi jim, medtem, ko so me v teku hitro peljali, rekla, naj gredo malo bolj počasi, ker se mi vrti, a ni šlo. Ne meni govoriti, ne njim peljati me počasi. Izguba krvi je bila že (pre)velika. Zadnje kar se spomnim je množica zaskrbljenih obrazov z maskami na obrazih in dihalna maska, ki so mi jo položili na obraz in že me ni bilo …  Do trenutka, ko sem se precej ur kasneje ponovno zavedla v porodni sobi. In tam sta bila. Moj zaskrbljeni (in hkrati srečni) mož z najino prvorojenko v naročju, ki so jo kmalu nato položili poleg mene.
Tistega dne sva se obe na nek način rodili.

Vse, vse bi ponovila!

In kljub vsemu, kar se je zgodilo nato, kljub vsem neznosnim bolečinam, ki jih čutim, brazgotinam ”tam spodaj”, ki bodo ostale in nekaterim posledicam, ki jih bom, upam, da uspela odpraviti, je porod moja najlepša izkušnja. Pustimo zaplet. Ta je bil in rešili so ga. Sam porod pa je, kljub bolečini, kljub naporu, strahu, omahovanju, kljub izčrpanosti, ki te že hromi … Izkušnja, ki me je obogatila. Pa ne le za dojenčico, ki nam sedaj kroji ritem dni in noči.

Vsekakor je porod izkušnja, ki me je osvobodila. Osvobodila dvomov, strahov, norm in pričakovanj, ki jih postavlja družba in si jih konec koncev postavljamo tudi sami sebi.
Je izkušnja, ki me je naučila, da zmorem veliko, veliko več, kot sem si kdaj mislila.

Je izkušnja, zaradi katere vem, da se prepustiti in predati ne pomeni nujno poraza, lahko je zmaga.

Kajti, ko se prepustiš porodu, občutkom, bolečini, prisluhneš sebi in svojemu telesu in besedam babice, ki te bodri in spremlja … Takrat se zgodijo čudovite stvari. V popolni predaji porodnemu procesu sem se našla. In iz vsega odšla močnejša, bogatejša. Za izkušnjo, za nova spoznanja, dognanja, za nov pogled na svet in konec koncev tudi bogatejša za najlepši naziv na svetu: mama.

In biti mama je … nekaj najlepšega. Neopisljivo je. Na svet gledaš drugače. Sam si drugačen. Boljši. Močnejši. Hkrati pa tudi bolj krhek, kajti zaveš se, da si za malo bitje, ki je prišlo na ta svet, vse. Ona je moj svet, a zanjo sem ves svet jaz (skupaj z njenim očkom seveda).

Naj za konec napišem en velik hvala vsem zdravstvenim delavcem iz ljubljanske porodnišnice, ki so  mi (ali bolje: sem jim) v  tednu dni mojega bivanja tam kakorkoli prekrižali pot. Res ste ljudje, ki s srcem opravljate svoj poklic.
In hvala tudi tebi, ljubljeni mož, ker si mi brisal potno čelo, mi popravljal zmršene lase in mrmral vzpodbudne besede  … in hvala  ti tudi za tisti močni stisk dlani v oporo, zaradi katerega sem te okregala z besedami:”Ah, ne stiskaj me še ti, ko me že vse tako boli!”. 😉

Vsem bodočim mamicam pa … ne bojte se, prepustite se. Zaupajte vase in svoje telo. Čaka vas nekaj najlepšega. Rojstvo vašega otroka. Ne, ne bo lahko. Ja, bolelo bo. Ampak – zmorete! Pa še kako!