A ti pa ne dojiš?!

”Ne dojita se?!”

In zgrožen, obsojajoč pogled, češ, slaba mama si. Nisi se nič potrudila. V isti sapi pa ti naštejejo, kaj vse moraš početi, da boš dobila mleko. Oh, draga moja! Vse to in še več sem naredila, pa ni šlo. Mojega otroka nisem mogla nahraniti in ob tem sem potočila marsikatero solzo, verjemi.

”Ja, pa a si dovolj pristavljala?!”
Prikimam.
”Veš, moraš kar, čim več. Kar daj, ti samo pristavljaj. Jaz sem in imam mleka za izvoz.” in pri tem ponosno prikima in te obsojajoče premeri z očmi.
In si mislim:”Oh srečnica ti, saj ne veš, kaj govoriš. Naj ti bo oproščeno. Pa srečna bodi, da ga imaš!”

Romantična sanjarjenja

Že v času nosečnosti sem si romantično predstavljala, kako lepo bo dojiti. Tista vez, ki jo vsi tako opevajo. Nekaj najlepšega. Ja …

Dokler me niso že na dan poroda na trda tla postavile besede medicinskega osebja:”Gospa, poskušajte, pristavljajte, samo, ne bodite razočarani, če mleka dolgo ne bo, ali pa ga sploh ne bo. Veste, vaše telo je trenutno izčrpano. Mleko bo, samo verjetno veliko kasneje kot sicer.”

Debelo sem požrla slino … Omotična od narkoze, slabotna od izgube krvi, utrujena od vsega, a hkrati evforična zaradi dejstva, da sem končno mama, si sama pri sebi odločno rečem, boste že videli, se bova midve dojili, pa še kako!

No in sem, ko sem smela vstati in sesti (mislim, da je bilo to tretji dan po porodu) začela pristavljati moje dete, ki so mi ga prinesli k postelji. In sva se pristavljali. Z ene na drugo … Za povrh mi leve dojke še ”zagrabila” ni … Po uro in pol sva se ”doijili”. Potem je sledil dodatek adaptiranega mleka po steklenički in Eva je zaspala. Kmalu je sledil nov krog pristavljanja … in mučenja, naju obeh.

Moja cimra na oddelku je že zdavnaj imela mleko, celo višek le-tega, midve pa sva se še vedno dojili na prazno. Ok, si rečem, saj so rekli, kasneje bo … Nato je 6. dan iz desne dojke le priteklo nekaj kapljic. A zgolj to. Nekaj kapljic. Dobro, bolje kot nič si rečem. To je le začetek, zdaj zdaj bo steklo …
In sva se ”dojili” dalje. Bolelo me je, dete je jokalo, dokler ni dobilo hrane … po steklenički. Ah … Komaj sem čakala, da greva domov. Tam bo bolje, sem si govorila. Steklo bo.

Ah ja, pa kaj še!

Ne, ni nič ni steklo. Vsaj materino mleko ne. Je pa steklo veliko mojih solza.

Pogosto pristavljanje, prej in vmes pa topli obkladki, tuširanje z vročo vodo, masiranje, hektolitri popitega komarčkovega čaja, mož mi je prinesel celo brezalkoholno pivo (moški pač, vidi rešitve v pivu 😉 ), pojedla sem toliko polente, da mi je že iz ušes gledala, lanena semena so postala del vsakdana in še in še … Pa ni in ni šlo. Nisem mogla nahraniti svojega otroka. Bradavice so mi že skoraj odpadle. Mleka pa od nikjer. Niti za dostojen obrok moje deklice ne. Pa kako sem si želela dojiti. Prav tako mi leve dojke še vedno ni zagrabila, kot se zagre. Zato poskusim še z nastavki, ki niso prav nič pomagali.

Zato se odločim: bom pa črpala! Tako bo zagotovo steklo ….

Ah, pa kaj še! Koliko časa, živcev in solza je šlo ‘v nič’, v zrak bolj ali manj. Če sem z enim črpanjem (iz obeh dojk) načrpala za približno polovico Evinega obroka, je bil že uspeh.

In tako se je začarani krog agonije, ko ne moreš sama nahraniti svojega otroka, nadaljeval … Topli obkladki, masaža … črpanje v nedogled … Na koncu pa steklenička adaptiranega mleka. Če mi je uspelo dvakrat na dan ji dati piti moje mleko, je bil že uspeh. A običajno sem načrpala zgolj za en obrok. Kako sem se veselila ob ”uspehu”, ko sem v celem dnevu načrpala za dva obroka!

In ob tem poslušala kup ”vsevednih” nasvetov, ki naj bi mi pomagali in bili v spodbudo, vseh tistih srečnic, ki jim mleko kar samo steče, ko le pomislijo na to.

Srečnice! Ne veste, kaj imate. Zato, ne pametujte tistim, ki tega nimamo. Verjemite, ne nismo lene, da se nam ne bi dalo. Poskusimo vse in še več, da bi se dojenje le vzpostavilo. In res ne potrebujemo vaših ”dobronamernih” nasvetov, ki to pravzaprav niso, kaj moramo storiti, ko pa smo to že zdavnaj storile.

Malo je takšnih, ki razumejo stisko. Ki zares bodrijo in znajo stati ob strani. Mama mami. In hvala ti, sama veš, kdo si. Le ti si me zares slišala in nisi nikoli obsojala, kljub temu, da tebi, vama, dojenje ne dela težav.

Odločitev: ne bom dojila

Če sploh lahko rečem ”ne bom dojila”, kajti … vse skupaj je bil klavrn poskus dojenja. Tako, da težko sploh rečem, da sem dojila. No, vseeno, hči je tiste ”prve kaplje” materinega mleka dobila. Vsaj to mi je v tolažbo.
In tako sem se po malo več kot mesecu in pol črpanja, bolečin, solz, slabe vesti in obsojanja same sebe, ker nisem zmožna nahraniti lastnega otroka, le vzela v roke in se odločila. Bo pa na adaptiranem mleku. Ne bo prva. Niti zadnja. Konec koncev je že sedaj 95% njenih obrokov predstavljalo adaptirano mleko.

Ni bila lahka odločitev, nikakor. Vseeno je materino mleko materino mleko. A kaj naj? Če ga ni. Nekako moraš nahraniti svojega otroka.

In prav sem se odločila. Jaz sem boljše volje, bolj sproščena, nič več v skrbeh. Ne jokam. Ker si ne mleka ne črpam več, imam posledično tudi več časa za Evo in tkanje najinih vezi.

Zato, draga mamica, ne obsojaj se, če ne gre

Zakaj pišem o tako osebni stvari? Ker je toliko obsojanj! In to od žensk, ki so prav tako mame.
Ker nikoli ne veš, kdaj se bo zgodilo tebi.
Ker, ko vidiš, da se prijateljica sekira in ‘žre’ ker mora otroku dajati dodatek … takrat je v meni nekaj kliknilo.

Drage ženske, mame, podpirajmo se, razumimo stisko drugih. Svetujmo, ko smo vprašane, sicer pa ne pametujmo. Nikoli ne vemo kdaj se bomo same znašle v enaki oz. podobni situaciji. Sama si niti v sanjah ne bi mislila, da Eve ne bom dojila. In grozno mi je bilo, ko me je kdo vprašal, kako nama gre dojenje, jaz pa nisem vedela, ali naj lažem, kako je vse rožnato, ali naj priznam resnico in se spopadem z morebitnim obsojanjem in pametovanjem. In tako sem običajno zamomljala nekaj v stilu ”trudiva se” in ”gre”, čeprav sem bila že zdavnaj brez še tiste zadnje kaplje mleka, Eva pa zadovoljna in sita s stekleničko adaptiranega mleka.

Zakaj?! Zakaj si ne upamo priznati na glas, da dojenje ni steklo? Najbrž, ker se vsem zdi tako naravno (in tudi je). Ampak, ko ne gre … Kaj naj storim? Pustim otroka lačnega? Si kot nora cel dan črpam mleko, ki ga ni, namesto, da bi se sproščena posvetila hčerki? Sama sem izbrala drugo opcijo.

In zato na glas priznam in povem. Ne, ne dojim.

Pa ne, ker bi sama tako želela. Včasih narava enostavno ubere drugo pot. In, a ni dobro, da obstaja adaptirano mleko? Kako bi sicer nahranila otroka? Če bi bila Eva odvisna zgolj od mene, bi bila že zdavnaj izstradana. Tako pa je zadovoljna, nasmejana in lepo razvijajoča se nasmejana in vse bolj zgovorna deklica.

In drage mamice, to je edino pomembno. Zdrav, zadovoljen in lepo razvijajoč se otrok. Pa naj bo dojen (srečne, ve!) ali ne, ali pa poleg vašega mleka dobiva še malo dodatka. Ni važno, ni pomembno. Edino pomembno je, da je otrok sit in zdrav.

Zato, ne obsojajte. Lahko da ste dva otroka dojile brez težav, mleka imele za izvoz … In čisto lahko se zgodi, da bo v tretje druga zgodba. Zato ne obsojajte, ne pametujte. Tiste, ki ne moremo dojiti, imamo že tako same v sebi dovolj notranjih borb, slabe vesti in dvomov, občutka nemoči. Vse dokler se ne primemo v roke, si priznamo, da ne gre in … potem steče, pa čeprav po steklenički.