V tišini zgodnjega jutra

Zgodnje jutro, 5:24 mi pravi pogled na uro. Okoli mene mir, tišina. Le jaz. In moja jutranja kava, mačka, ki se mi zadovoljno mota pod nogami. Iz radia nežno žlubodra glasba, zunaj se sliši zavijanje vetra. Brrrr … zavijem se v jutranjo haljo in srknem požirek vroče, pravkar skuhane kave. V sosednji sobi slišim moža, ki še spi. Spet v drugi sobici najino enomesečnico, kako med spanjem nežno vzdihuje. Počasi se bo prebudila, ali pa ne … Vseeno. Naj spi, dete moje. Ali pa naj vstane in me razveseli s svojim iskrivim pogledom. Počasi me že prepoznava in se razveseli, ko me zasliši, zagleda, občuti …

A za enkrat je to jutro le moje.

In to povsem nepričakovano.

Tu je le tišina, ki mi jo lahko ponudi le jutro, dišeča in vroča kava, jaz in moje misli.  Vem, vem, le kaj že delaš pokonci, ko pa tvoj dojenček še spi in bi tudi ti lahko še malo pospala? Pravzaprav ne vem … Ali pač? Enostavno uživam v zgodnjem jutru, uživam mojih 5 minut.

Lepo je opazovati, kako se svet prebuja. Si tisti tihi opazovalec. Svet je miren, spokojen. In ti bedeč opazuješ, kako se vse počasi prične prebujati, premikati in oglaševati …

In, ko se vsi, počasi, eden za drugim pričnejo prebujati, se iz sebe prelevim v  mamo, ženo, hči, …

Rada sem vse (in še več) zgoraj našteto. Še posebej mama moji Evi, moji zlati deklici. Komaj mesec dni je stara. Moja, moja … A pravzaprav sem jaz njena. Vsa, ima me. V celoti in za vedno. Brezpogojno.
A rada sem tudi jaz, jaz. Cenim trenutke, ki jih imam le zase, sama s seboj. Vedno sem jih.

Saj tekom dneva vse prevečkrat pozabim nase. Hitim, skrbim za druge, pomagam, urejam stvari … A nase pogosto pozabim. Kolikokrat se je že zgodilo, da sem se v dobro drugega brez pomisleka odpovedala počitku, 5 minutam, ko bi v miru sedla, popila skodelico čaja, se malo oddahnila. Ne, namesto tega odhitim in naredim nekaj za druge. Časa zame ‘ni’.

Nočna ptica v tihem zgodnjem jutru

Vedno sem bila nočni ptič. Moj dan se je zares začel šele pozno popoldne, ko so se moje možganske celice prebudile in so mi ideje začele poplesavati po glavi.

Zadnja leta pa se nočna ptica v meni spreminja v nočno/jutranjo, če ima to kakšen smisel. Zvečer, ko so vsi zaspali, sem se lotila svojih projektov. Kolikokrat sem ‘potegnila’ dolgo v noč. A sem zjutraj še vedno zgodaj vstala.

In sedaj je pred menoj novo obdobje v življenju … Čas, ko se ponovno na novo odkrivam in spoznavam.

Naziv mama me je spremenil. Res, da ga še ne nosim dolgo, a vseeno. Vem, da so se moja jutranja poležavanja tja do sedme, osme ure, sem pa tja ob nedeljah še malce dlje zaključila. Sicer nikoli nisem imela težav, če je bilo treba vstati zgodaj, a če sem lahko malo poležala, kar je bilo sicer zelo redko … Ja, prosim!

Sedaj pa se je moj ritem spanca prilagodil Evinemu. Eva nam sedaj kroji ritem. No, predvsem meni.

V tišini zgodnjega jutra …

In tako sem se tudi danes zbudila kot ponavadi … Ura kaže 4:58 minut, bolje, da vstanem. Se umijem, oblečem. Morda celo uspem pozajtrkovati, preden se najina miška zbudi …
Zato potihem vstanem, vzamem s seboj oblačila in odidem v kopalnico … že ko pridem iz kopalnice, zaslišim nežno mrmranje dojenčice in si rečem:”Hitro, hitro, pohiti, da se vsaj oblečeš.”

Se oblečem, počešem in naredim frizuro, celo nekaj ličil si nanesem po trenutnem navdihu, saj se sicer bolj poredko naličim …
Pri Evi pa še vedno vse tiho, grem preverit. Spi. Super! Še nekaj minutk mi je podarjenih, zato hitro skuham kavo … v trenutku, ko je bila kava kuhana ponovno nežno mrmranje … preverim stanje v posteljici … mrmra, malo maha z rokicami, a spi … Raznežena ob pogledu nanjo se vrnem k jutranji kavi.

Naredim prvi požirek, pri tem globoko vdihnem njen vonj in uživam v tišini, ki jo lahko prinese le zgodnje jutro. Misli mi odplavajo … en mesec. Danes bo stara en mesec. Kako čas beži. Kmalu bo pomlad. Rože, cvetlice … pogrešam jih. Pa sonce in sončne žarke na moji koži. Letos bo pomlad še lepša. Skupaj z Evo in Neli (naša psička) se bomo odpravile na pomladni sprehod po soncu, komaj čakam … Pa na vrtu se bo spet vse prebudilo.

Za trenutek mi tok mojih misli prekine dojenčica in nežni vzdihljaji iz njene sobice … A le za trenutek in spet je vse tiho in ponovno se predam zgodnjemu jutru. Spomnim se, kako sva oni dan obe skupaj uživali v zgodnjem jutru … Prebudila se je ob 3:40, nahranili sva se, previli in nato mi je njen iskriv pogled povedal, da je dovolj spanja za to noč … In sva skupaj uživali v tišini zgodnjega jutra. Jaz in moj otrok. Vse dokler se preostali svet ni prebudil in sva ga sprejeli odprtih rok. Povsem drugačno uživanje v zgodnjem jutru, kot danes, ko sem sama s seboj.
In tako razmišljam naprej. Misli mi bežijo iz enega konca na drugega … Eva pa še vedno spi … Priznam, že kar malo nestrpno sem čakala, da se zbudi … Uh, kako je ‘potegnila’ danes naša mala.  Nato me je okoli 7. ure zjutraj ‘končno’ k sebi poklical njen stok … Dobro jutro, dober dan, sončece moje!

Hvaležna sem za prespane noči in tudi za trenutke jutra, ki jih uspem ukrasti. Ko lahko le sem. Ko lahko le obstajam. Jaz. Irena. Ženska.

Ja, ko sem sama s seboj, v tišini zgodnjega jutra najdem sebe. Svoj jaz. Vse tisto, kar mi pomaga, da sem skozi dan lahko najboljša verzija same sebe. Čas, ko kljub temu, da bi lahko še malo spala, budna napolnim baterije do konca.

Rada sem tu za vse okoli mene. Rada sem žena, mama. Rada jima dajem vse kar imam, zmorem in sem. A še kako rada sem tudi jaz. Le ženska, ki v tišini jutra razmišlja in pusti svojim mislim svojo pot. Cenim in rada imam te trenutke miru in tišine. Vse do trenutka, ko se vse prebudi. Od takrat dalje pa imam rada zvoke jutra, ki se prevesijo v dan in mi do večera, ko se ponovno vse umiri, ne pusti, da bi misli odtavale po svoje.

Rada imam življenje, v vseh trenutkih dneva. A zgodnja jutra … ta so nekaj posebnega, še posebej tista, ki so mi nepričakovano podarjena, tista, ko uspem v njih ujeti tišino, mir in spokoj in konec koncev v njih najti tudi zagon in energijo za nov dan.