Kam je izginil moj dojenček?!
Sedim, srkam kavo (za spremembo še vročo) in jo opazujem.
Rada jo opazujem, kako se vsa zatopi v svoj svet. Vstaja, se usede nazaj, skotali, obrne, že spet stoji in se pokne nazaj na rito, vmes odkrije žogico, pa kocko in, oooo, poglej, lutka in že preusmeri pozornost. Vmes pa stoka, godrnja, poje in se pogovarja. Kdaj tudi malo krega, ko ji kaj nagaja in je mali drobceni prstki (še) ne ubogajo najbolje. Povsem je zatopljena v svoj mali svet in raziskovanje. A vseeno vsake toliko dvigne pogled in preveri, če sem še tu. Pogleda me, najine oči se srečajo, nasmehneva se druga drugi, nekaj mi začeblja in že se spet posveti kocki, ki jo drži v roki.
In tedaj me kar na enkrat spreleti:”Kam je izginil moj dojenček?! To je vendar majhna punčka, ne dojenček.”
Kam je izginil moj dojenček?
Mislim, da je ni mamice, ki se ne bi tega vprašala vsaj enkrat. In to že v prvem letu otrokovega življenja.
Nosečnost. Čaroben čas pričakovanja. Zares lepo obdobje, ki mi je sicer relativno hitro minilo, čeprav sem nestrpno pričakovala dan, ko se bova spoznali. Prav v živo si lahko naslikam pred oči trenutek, ko sem prvič slišala njen jok in jo zagledala, ko so mi jo položili na prsi. Kot bi bilo včeraj … No, saj skoraj je bilo včeraj. Točno 8 mesecev nazaj. Kam so zbežali vsi ti meseci?! Če je šla nosečnost relativno hitro skozi, gre tole sedaj s svetlobno hitrostjo!
Puuuuf! Kar na enkrat smo bili na polovici leta, sedaj teče že 8. mesec, še malo in leto dni bo naokoli!
Hej mala moja, kam se ti mudi?
8 mesecev že šteješ in čeprav si še vedno dojenček, si že veliko bolj podobna malčici. Tako na videz kot po tvoji radovednosti. In tako me na trenutke kar stisne v grlu. Kam je šel čas? Kje so dnevi, ko si bila še malo nebogljeno dete, za katerega sem komaj vedela kako ga prijeti, preložiti, … Zdaj pa si že prava mala deklica. Glasna, včasih tiha, navihanega pogleda in smejočih se ustnic. Radovedna za tri, včasih 4. In glasna za 5! Ko se takole na ves glas pogovarja sama s seboj ali pa skuša koga od nas priklicati in pridobiti njegovo pozornost, se šalimo, da je najglasnejša na vasi. 🙂 In najbrž bo kar držalo, da je temu res tako.
Pa kako urno se suče, kotali, vstaja, poskuša to, ono, tretje … Opazuje, prepoznava in se smeji. Oh, kako rada imam njen smeh. Tisto iskreno hihitanje. Otroški smeh je res nekaj posebnega, najlepšega. Vedno iskren, nikoli zaigran. Pa ta njen iskriv pogled in majhne ročice, ki me objamejo okoli vratu …
Čas tik taka, nič ne čaka
Ne pravijo zaman, da po otrocih vidiš, kako se staraš oziroma, kako čas beži. Če so bili prvi tedni, meseci po Evinem rojstvu še nekako bolj umirjeni, se mi zdi, da gre sedaj vsak teden, dan, hitreje okoli. Vsak dan je kaj novega. Nikoli ni dolgčas. No, pa saj tudi prej ni bilo. A je drugačno, bolj razgibano. Neutrudna je. Toliko vsega ima za spoznati, otipati, okusiti …
A, ko se utrujena stisne k meni in me nežno gleda, mi kaj pove, takrat je še vedno moj mali dojenček. Moja punčka, ves moj svet.
Potem pa gre … nazaj, v svoj svet raziskovanj in novih odkritij. In veselje ob gledanju, kako tvoj otrok raste in se razvija, prevlada nad žalostjo, ker gre vse tako hitro. Prehitro. Zame seveda. Zanjo? Ravno prav. Včasih pa najbrž še prepočasi, glede na vnemo, s katero raziskuje svet.
Oh, le rasti in raziskuj, a vedno, tudi ko boš že veliko dekle, ženska, se vrni k meni. Po objem, poljub.
In takrat boš vedno moj dojenček, četudi to že dolgo več ne boš in bom jaz starka.