Gremo v trgovino

Lahko smo veseli, ko je na voljo toliko trgovin. Vsedemo se v avto in se odpeljemo do najbližje trgovine ali pa kar v trgovski center. Ljudje se pregovarjajo, kaj naj kupijo, vsi nemirno hitijo, razmetavajo obleke, premetavajo sadje in zelenjavo. Vse je tako samoumevno. Kdo kdaj pomisli na ljudi, ki za hrano nimajo denarja ali pa hrane sploh nimajo?

Če bi šli delati po cestah ankete, marskikdo ne ve, kako nastane osnovno živilo, to je mleko. Da ne omenjam skute, masla, smetane in sira. To ve le še peščica starejše generacije, ljudje s podeželja in ljudje, ki se izobražujejo o prehrani. Kaj pa mladi – instant generacija? Vse mora biti narejeno nemudoma, živila so tako ali tako na policah. Zavedati se je treba, da od nekje pridejo, da nekdo hrano pridela.

Zelenjavo posejejo, zalivajo in skrbijo zanjo mesec, dva ali celo tri. Je sploh še kdo hvaležen? Za kruh je treba posejati žito, njive zalivati, vse potem požeti – nekateri to počnejo še ročno. Potem se žito pelje v mlin, da se dobi moka. Le ta moka ima veliko vlaknin in veliko mineralov in ne tista iz trgovine, ki je le še bel prah.

Kaj pa, če nekega dne trgovin ne bo več? Ne bo več kartic, ki bi dajale popuste, ne bo se več zbiralo pik, srčkov in nalepk? Da ne omenjam, da nekatere trgovine nimajo niti toalete, to je osnova – tudi za prodajalce.

V trgovini pa je odvisno od dneva. V Ljubljani te redko kdo pozdravi od obiskovalcev, kaj šele opazi. Blagajničarke samo poskenirajo kodo, kot da so roboti. Redka se nasmeje. Na deželi je tega več. Ljudje so umirjeni, nikamor se nobenemu ne mudi, nobeden ne sopiha. To je razlika.

Spominjam se ko teh centrov še ni bilo. Ljudje so bolj obdelovali svoje vrtičke. Po zelenjavo in sadje so odšli na glavno tržnico v Ljubljani, vse je bilo bolj pristno. Trgovine iz tujine so naredile svoje. Z gotovostjo pa vem, da je zelenjava iz prelepih trgovin dosti manj okusna in osiromašena.

Jabolka s tržnice so bolj okusna, saj nekdo cel čas skrbi za sadovnjak. Sezonsko sadje kar žari od okusa – tisti čas, ki je primeren za to. Doma vzgojen paradižnik od slovenskih vrtnarjev ima okus, žal za trgovine tega ne morem trditi.

Vsak človek pa se uči stvari celo življenje. Če lahko svetujem kaj, je to, da bi moral sleherni človek doma imeti priročnik o vzgoji povrtnin, le tako bomo vedeli, kako se vzgoji posamezna zelenjava ali pa sadje. Pa tudi sejati bi se moral vsak naučiti.

Tudi na balkonih zdaj ljudje gojijo že zelišča in zelenjavo? Zakaj?

Zato ker daš v svojo zelenjavo košček svoje energije in volje ter potem opazuješ svoj izdelek. Ne pozabite na staro reklo:« Kar seješ, to žanješ!«