Dedek Mraz, želim si postati nesmrtna

Leta 1997 so prvič uspešno klonirali sesalca iz somatske celice. Ovca Dolly je bila šest let kasneje usmrčena zaradi progresivne pljučne bolezni. Povezava med boleznijo in kloniranjem ni dokazana.

Znanstveniki odkrivajo nova zdravila, kot so na primer biološka, s pomočjo katerih bi v prihodnosti lahko popravili okvarjene gene. Veliko poskusov je bilo narejenih na področju zdravljenja raka. Biološka zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni tipa I in anemij se že uporabljajo.

Patrick Süskind v svojem romanu Parfum išče način, kako bi lepota in nedolžnost postali nesmrtni.

Geniji iščejo svojo nesmrtnost v glasbenih, književnih in znanstvenih delih. Iščejo nesmrtnost svojega imena.

»Zagotavljamo vam, da ta krema izbriše sledi gub samo v treh tednih! Rezultati so vidni že po štirinajstih dneh! Kupite to kremo mladosti!«

Ljudje želimo živeti večno, želimo ustaviti peščeno uro, ki neusmiljeno teče. Naše telomere (konci kromosom) pa se krajšajo, izgubljamo dedni material in obstaja še vsaj 15 celičnih mehanizmov, ki vplivajo na celično staranje.

Nekoč v davnih časih je živel bogat kralj. Kraljeval je ozemlju, ki je bilo veliko 16 341 942 kvadratnih kilometrov. Imel je sposobno ženo in štiri otroke, njegov najstarejši sin pa je bil kot nalašč za to, da nasledi svojega očeta. Kralj je dosegel skoraj vse cilje, ki si jih je zadal kot otrok; jedel je iz zlatih krožnikov, vsak drugi dan je poslušal koncerte in vsak teden je priredil ples, na katerega so prišli oblastneži iz oddaljenih krajev. Bil je priljubljen in v družbi se je smejal najglasneje.

Ko pa se je kralj zvečer ulegel v posteljo, ga je nekaj začelo grizljati in nekakšen čuden občutek v glavi je izsušil njegova usta in v njih pustil grenak okus. Dolgo v noč se je kralj premetaval v postelji, dokler ga spanec končno ni odrešil muk. Vsako noč je imel kralj iste sanje. Njegovo veličastno posestvo ga je obkrožalo, potem pa so stolpi in palače nenadoma začeli goreti in se spreminjati v pepel. Slap pepela je kralja zasul in pokopal pod svojo težo. Takrat je kralju postalo neznosno vroče in premočen se je zbudil. Njegova žena je mirno spala na drugi strani postelje.

Kralj se je odločil. Tako ne gre več naprej. On noče umreti in nekaj bo treba storiti. K sebi je poklical svojega zdravilca z dolgo sivo brado in potnimi rokami. Na zgubanem obrazu so čepela majhna debela očala, telo pa je ogrinjal vijoličen plašč, pod katerim je zdravilec skrival svoj priročnik in druge pripomočke. Ko je zdravilec hodil, se je izpod njegovega plašča slišalo neprestano rožljanje, kot bi stekleni predmeti udarjali drug v drugega. Kralj je prekinil zoprno rožljanje in zdravilca vprašal: »Oksimander, ali obstaja zdravilo za smrtnost?«

Oksimander je odgovoril: »Moje veličanstvo, človek je umrljivo bitje. Ljudje so izumili pripomočke za ubijanje, človek zna smrt pospešiti. Obstajajo zdravila, včasih lahko življenje podaljšamo… ampak da bi se smrti popolnoma izognili… to ni mogoče.«

Kralj je odgovoril: »Oksimander, ti si moder, ti boš vedel, da mi čisto nič ne koristiš, če ne poznaš sredstva, ki mi bo omogočilo nesmrtnost. Spametuj se in odgovori, saj si sam povedal, da znamo ljudje pospešiti smrt.« Zamahnil je z roko in se nekoliko prisiljeno in grozeče nasmehnil.

Oksimander je pogledal v tla, zavzdihnil in nato počasi dvignil oči proti kralju: »Legenda pravi, da na gori Kukuva raste kaktus. Kdor popije sok bodic tega kaktusa, naj bi živel večno. Ta človek pa naj bi tudi celo večnost ostal nesrečen. Tako pravi legenda, ampak jaz itak ne verjamem tem govoricam.« Oksimander je skomignil z rameni in zazehal.

Mladi Haviar je klel, medtem ko se je vzpenjal na zaledenelo goro. »Ravno za novo leto me mora poslat sem gor, al kaj? Da bi me čez poletje, ko bi bil tle sonček, hja, to pa ne! In kaj bom dobil v zameno? Ja nč, čist nč, sam ta stari mi bo celo večnost težil, pa še krone ne bom nikol podedvau, ker bo ta stari pač očitno živel večno!”

Kralj je nestrpno pričakoval sina, cel teden sploh ni spal. Ravno se je presedal na svojem zlatem prestolu, ko je nekdo potrkal na vrata. Stražar je vstopil in rekel: »Prišel je tvoj najstarejši sin Haviar.” Kralju je poblisnilo v očeh in skozi vrata je stopil potolčeni sin, ki je čez ramo nosil vrečo, v kateri je bil stlačen cel kaktus. Kaktus je Haviarja na vsakem koraku nekoliko zbodel v desno nogo, ker se je vreča pač majala sem in tja.

Iz celotnega kaktusa so kraljevi služabniki pridobili točno eno kapljico soka, ker so bodice vsebovale le 0,1 % vode.

Kralj je popil kapljico napoja in živel večno. Izpolnile so se mu vse želje in postal je nesrečen. Ničesar na svetu si ni več želel in vedel je, da ne bo nikoli umrl. Včasih je hotel kaj narediti ali kam iti, ampak potem si je vedno rekel: »Ah, bom jutri, saj imam še celo večnost časa.«